Jedro

Za pridobitev (so)lastninske pravice z vlaganji niso relevantna kakršnakoli vlaganja, temveč je treba zgraditi novo stvar. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi navedene sodne prakse pravilno uporabili pravni standard spremembe stavbe ali drugega objekta (gradbeni objekt) na toženkinem zemljišču, ko sta ugotovili, da tožnika s svojimi vlaganji (četudi bi se izkazala za resnična), nista zgradila nove stvari, temveč je šlo za adaptacijo, obnovitvena dela ter vlaganja, ki so bila namenjena vzdrževanju in prilagoditvi stanovanja osebnim potrebam tožnikov in njunega sina.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z delno sodbo odločilo o primarnem tožbenem zahtevku in zavrnilo zahtevo po ugotovitvi, da sta tožnika solastnika nepremičnine parcelna številka 1360/2 k.o. ..., vpisane pri vložku št. ..., pri čemer znaša idealni delež vsakega od tožnikov ¼. Odločitev o stroških postopka je pridržalo do izdaje sodbe o podrejenem tožbenem zahtevku.

2. Proti tej sodbi sta se tožnika pritožila sama in po svojem pooblaščencu, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, oziroma razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Menita, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, zlasti 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ker tožnikoma ni dalo možnosti obravnave pred sodiščem, ker ni zaslišalo pravdnih strank in v postopek ni pritegnilo izvedenca gradbene stroke. S tem naj bi kršilo tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ugotovilo dejstev, na katera se v sodbi sklicuje, oziroma sploh ni izvedlo dokaznega postopka. Po njunem sodišče nima dovolj strokovnega znanja, da bi lahko zgolj na podlagi vlog pravdnih strank sklepalo, da je šlo za adaptacije in izboljšave. Enako velja tudi za dogovor o prepustitvi lastništva. Pritožbeno sodišče se do teh opustitev ni izreklo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da sta tožnika adaptirala podstrešje stanovanjske hiše tako, da sta na podstrešju zgradila solidno dvosobno stanovanje, pri čemer se je navezalo na dejansko stanje, ki ga sodišče prve stopnje, ki ni izvedlo dokaznega postopka, ni moglo ugotoviti. Na „spoznavne možnosti“ se nanaša tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, češ da je prvo sodišče pravilno zaključilo, da ne gre za nov objekt in za spremembo identitete hiše, kar je celo v nasprotju z ugotovitvami prvega sodišča, da sta tožnika urejala celo zunanjost hiše, to je streho, okolico hiše in dovozno cesto. Zato sodišču druge stopnje očitata, da je kršilo načelo 8. člena ZPP o prosti presoji dokazov. Z opustitvijo predlaganih dokazov je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zaradi tega tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnika se strinjata s tem, da je sodišče pravilno uporabilo določila ZTLR, po katerem je bilo mogoče pridobiti lastninsko pravico z gradnjo na tujem svetu z vlaganji in ob nadaljnji predpostavki, da je bodisi obstajalo soglasje lastnika za pridobitev (so)lastninske pravice ali dogovor o skupni gradnji, bodisi da je z vlaganji nastala nova stvar. Pojasnjujeta, da je treba pri pravilni uporabi določil ZTLR upoštevati tudi sodno prakso. Sodna praksa je štela, da gre za novo stvar, kolikor je mogoče pridobiti izključno lastninsko pravico na delu zgradbe, ali da gre za spremenjeno identiteto zgradbe (npr. v sodbah II Ips 439/2005 in II Ips 791/2006). Pri tem tožnika navajata, da sta zgradila novo etažno enoto ter dograjevala zunanjost hiše in njeno okolico. Poleg tega očitata sodišču, da ni izvedlo dokaza z dogovorom, ki je bil sklenjen v pisni obliki in sodno overjen in s katerim je toženka privolila v izgradnjo stanovanja ter tožnikoma celo zagotovila, da jima bo prepustila nepremičnino, v katero sta vlagala. Sodna praksa je tak dogovor (celo če ni bil sklenjen v formalni obliki) štela za originarni način pridobitve lastninske pravice, zato sodišče prve stopnje ni pravilno razložilo, da je treba dogovor opredeliti kot poslovni način pridobitve lastninske pravice. Pri tem navaja sodbi II Ips 721/2006, II Ips 508/2000 in literaturo T. Frantar: Stvarno pravo.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Meni, da se tožnika ne moreta sprijazniti s tem, da so bratje in sestre, vključno s tožničinim očetom, v zapuščinskem postopku razpolagali s svojimi deleži v zvezi z gradnjo in da toženka ni dolžna zapustiti svoje nepremičnine nečakinji, temveč lahko to stori, če tako želi. Očitki in insinuacije proti toženki in njenem možu presegajo dobro mero okusa. S končanjem pravnega spora bo dvema starima človekoma omogočeno, da vsaj relativno mirno preživita preostala leta.

5. Revizija je dovoljena.

6. Po 367. členu ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 euro. V obravnavanem primeru pa sta tožnika označila vrednost zahtevka za ugotovitev solastninskih deležev na 10 milijonov tolarjev, kar sedaj znese 41.729,26 euro.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Tožnika sta vložila tožbo 14. 12. 2006, zato je treba v obravnavanem primeru uporabiti določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ)(2), ki je začel veljati 1. 1. 2003 in ureja temeljna načela stvarnega prava, posest in stvarne pravice ter način njihove pridobitve, prenosa, varstva in prenehanja. Toda ker tožnika navajata, da sta pridobila (so)lastninsko pravico na originaren način z zidanjem na tujem svetu pred uveljavitvijo tega zakonika in je v 266. členu SPZ določeno, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ, sta sodišči povsem pravilno navedli in uporabili določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).(3) Ta zakon je za razliko od SPZ omogočal pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem in z odločbo državnega organa (20. člen ZTLR). Med možnostmi za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu navaja tudi pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu (21. člen in 24. - 26. člen ZTLR).

9. Za pridobitev (so)lastninske pravice z vlaganji niso relevantna kakršnakoli vlaganja, temveč je treba zgraditi novo stvar. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi navedene sodne prakse(4) pravilno uporabili pravni standard spremembe stavbe ali drugega objekta (gradbeni objekt) na toženkinem zemljišču, ko sta ugotovili, da tožnika s svojimi vlaganji (četudi bi se izkazala za resnična), nista zgradila nove stvari, temveč je šlo za adaptacijo, obnovitvena dela ter vlaganja, ki so bila namenjena vzdrževanju in prilagoditvi stanovanja osebnim potrebam tožnikov in njunega sina. Trditev tožnikov v reviziji, češ da sta izdelala novo etažno enoto, na kateri je mogoče pridobiti izključno lastninsko pravico, ni v skladu z dejanskim stanjem, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, niti s tožbenim zahtevkom tožnikov, ki zahtevata lastninsko pravico na celotni nepremičnini.

10. Tožnika se opirata na sodno prakso, ki priznava veljavnost sklenjenega dogovora o tem, da bosta tožnika z vlaganji v hišo pridobila lastninsko pravico na sorazmernem deležu glede na vrednost celotne nepremičnine.(5) Toda pri tem je treba primerjati med seboj le enake primere in jih ni mogoče širiti po podobnosti. Tožnika se namreč opirata le na usten dogovor med toženko in očetom prve tožnice, da bo njegovi hčerki dovolila bivanje v hiši in ji po smrti prepustila celotno nepremičnino, vendar je to pravno le gola obljuba, brez kakršnih koli obvezujočih učinkov. Enako velja za trditve o toženkinih ustnih obljubah tožnikoma, češ da bo prenesla lastninsko pravico nanju, in na oporoke, ki se vedno lahko prekličejo. Naknadno se tožnika sklicujeta tudi na pisno in overjeno soglasje toženke, s katerim je dovolila (samo) prvi tožnici, da za sebe uredi stanovanje v njeni hiši, kar pa ni dogovor o skupnih vlaganjih v gradnjo, s katerim bi ji toženka prepustila v last nepremičnino ali njen del. Poleg tega tožnika ne zatrjujeta dobrovernosti, saj sta vedela, da gradita na toženkini parceli št.1360/2 k.o. ...

11. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da očitek revizije o nepravilni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Ob pravilnem materialno pravnem izhodišču izpodbijanih sodb, tudi očitki bistvenih kršitev določb ZPP niso neutemeljeni. Ker tožbeni zahtevek na ugotovitev (so)lastninske pravice že zaradi tega, kar sta tožnika navajala kot dejansko podlago tožbe, ne more biti utemeljen, je dokazovanje z zaslišanjem prič, strank in pritegnitvijo izvedenca odveč.

12. Poleg tega je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti šele po pravnomočnosti sodbe, zato vedno ni dovoljeno (367. člen ZPP) in so razlogi omejeni. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega se tožnika zavedata, saj sta v pritožbi proti prvi sodbi uvodoma sicer navedla, da se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov, nato pa sta navajala, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo predlaganih dokazov. V reviziji navajata drugače in sicer, da je sodišče s tem, ker ni izvedlo vseh dokazov, bistveno kršilo 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, kar nista navajala v pritožbi, ne glede na to pa sodišče po 213. členu ZPP izvede le dokaze, ki potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek in je pregledalo listine (glejte tretji odstavek na 2. strani prve sodbe) in ima ustrezno strokovno pravno znanje.

13. Ker se tako izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. Ker revizija ni bila uspešna, je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije, toženka pa v reviziji ni navedla ničesar novega, zato ji sodišče povrnitve stroškov ni priznalo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – 107/2010. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 87/2002 – 18/2007. Op. št. (3): Uradni list SFRJ št. 6/80 – 20/80. Op. št. (4): Glej npr. T. Frantar: Stvarno pravo, Založba GV, Ljubljana 1993, str. 70 - 83, sodne odločbe navedene v opombah na straneh 2. in 3. prve sodbe, na 3. strani druge sodbe, pa tudi v drugih odločbah Vrhovega sodišča, npr. II Ips 872/2009 z dne 30. 6. 2011 in II Ips 9/2009 z dne 29. 3. 2012. Op. št. (5): Sklicujeta se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 508/2000 z dne 19. 4. 2001.