Jedro

Drugi odstavek 44. člena SPZ varuje le tistega, ki je nepremičnino pridobil s pravnim poslom.

Pri dedovanju gre za izvedeni način pridobitve, kar pomeni, da dediči pridobijo lastninsko pravico v trenutku zapustnikove smrti v enakem obsegu, kot jo je imel pred tem zapustnik.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ponovno zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev, da sta kupoprodajna pogodba z dne 20. 3. 2013, ki so jo sklenili toženci, ter z. k. dovolilo v tej pogodbi „neveljavna in nična ter se razveljavita“ in se pri nepremičnini parc. št. 1 k. o. X v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Črnomlju vzpostavi prvotno zemljiškoknjižno stanje – lastninska pravica v korist prve toženke ter za ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 1 k. o. X in povrnitev pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške tožencev.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Višjemu sodišču predlaga, da razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo odločanje. Zaključek, da je bila prva toženka v dobri veri, zato je na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico in da zanjo velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je materialnopravno napačen. Prva toženka lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobila pravno poslovno, zato je načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. Tudi kot dobroverno tretjo osebo je ni mogoče šteti, ker dedič lahko pridobi le tisto, kar je zapustnik v času smrti v resnici imel. V zvezi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ter 10. in 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). O tožbenem zahtevku, ki se nanaša na kupoprodajno pogodbo, katero so sklenili toženci 20. 3. 2013, sodba nima razlogov. Hkrati je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmoten je zaključek, da je prva toženka prodala drugo in tretje toženi stranki tisto, kar je bilo v njeni lasti. Sporna nepremičnina je bila namreč tedaj že last tožnika. Toženci so vedeli, da si tožnik nepremičnino lasti, in so, ko so sklenili kupoprodajno pogodbo, ravnali nemoralno, nepošteno in nezakonito, zato sta pogodba in z. k. dovolilo neveljavna oziroma nična.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje skladno z navodili v razveljavitvenem sklepu II Cp 815/2015 ugotavljalo, ali je tožnik postal lastnik parc. št. 1 k. o. X na podlagi priposestvovanja. Ker je ugotovilo, da je pogodba z dne 21. 1. 1983, s katero je tožnik od pravnega prednika prve toženke kupil predmetno nepremičnino, veljavna in je bil tožnik dobroverni posestnik nepremičnine, je materialnopravno pravilen zaključek, da je na njej s potekom 10-letne priposestvovalne dobe pridobil lastninsko pravico na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

6. Materialnopravno zmoten pa je nadaljnji zaključek izpodbijane sodbe, da prvo toženko varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga sodišče prve stopnje utemeljuje z določilom drugega odstavka 44. člena SPZ, ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Namen tega določila je tehtanje interesov pravega lastnika nepremičnine (priposestvovalca) na eni strani ter varnosti pravnega prometa(1) in varuje le tistega, ki je nepremičnino pridobil s pravnim poslom.(2) Prva toženka pa lastninske pravice na predmetni nepremičnini ni pridobila na pravno posloven način, temveč naj bi jo na podlagi dedovanja.

7. Pri dedovanju gre za izvedeni način pridobitve, kar pomeni, da dediči pridobijo lastninsko pravico v trenutku zapustnikove smrti v enakem obsegu, kot jo je imel pred tem zapustnik (41. člen SPZ)(3). Prva toženka kot dedinja ni mogla vstopiti v (neobstoječ) lastninskopravni položaj njenih pravnih prednikov, zato lastninske pravice na podlagi dedovanja ni mogla pridobiti. Dedič, ki zmotno meni, da je podedoval nepremičnino, čeprav ta ni bila zapustnikova, je ne pridobi po samem zakonu – z dedovanjem.(4) Stališče sodne prakse je, da ima s priposestvovanjem pridobljena lastninska pravica močnejši lastninsko pravni položaj od z dedovanjem pridobljene lastninske pravice.(5)

8. Zaradi zmotnega zaključka, da je prva toženka lastnica parc. št. 1 k. o. X, sodišče prve stopnje ni presojalo navedb, s katerimi je tožnik utemeljeval ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 20. 3. 2013, s katero je prva toženka sporno nepremičnino prodala drugima dvema tožencema. Utemeljena je pritožbena graja, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (kršitev po 14. točki drugega odstavka 338. člena ZPP). Višje sodišče je zato moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo ponovno vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Na pritožbeni stopnji namreč ne more prvič presojati celih sklepov relevantnih dejstev ter jih subsumirati pod ustrezno pravno normo, ker bi s tem strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

9. Ker drugi toženec in tretja toženka pridobitev lastninske pravice temeljita na pogodbeni podlagi, se lahko sklicujeta na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Uspešno se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le pridobitelj, ki je bil v dobri veri.(6) V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali sta bila drugi toženec in tretja toženka ob sklepanju pogodbe z dne 20. 3. 2013 dobroverna. Ugotoviti bo moralo, ali sta vedela, da se zemljiškoknjižno stanje ni ujemalo z dejanskim.

10. V zvezi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila z dne 20. 3. 2013 pritožbeno sodišče opozarja, da pogodba ne more biti hkrati nična in izpodbojna, saj gre za dve različni obliki neveljavnosti pogodbe. Ničen pravni posel je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve, medtem ko je izpodbojen pravni posel neučinkovit med pogodbeniki šele od njegove razveljavitve dalje.

11. Po ustaljenem stališču sodne prakse pridobitelj z vknjižbo, če je bil ob sklepanju pogodbe in vložitvi predloga za vknjižbo v dobri veri, da je odsvojitelj lastnik, kljub temu, da odsvojitelj ni lastnik, pridobi lastninsko pravico.(7) Pridobiteljeva dobrovernost torej sanira pravno neučinkovitost razpolaganja. Na podlagi 440. člena OZ, po katerem prodaja tuje stvari veže pogodbenika, se je v sodni praksi utrdilo stališče, da neobstoj razpolagalnega upravičenja ni ovira za veljavno sklenitev zavezovalnega posla(8) in posledično tudi ne podlaga za ničnost pogodbe.(9) Za ničen posel pa gre, če je sklenjen z namenom izigravanja.(10) Pravi lastnik ima v primeru prodaje njegove stvari vrnitveni zahtevek in zahtevek za ugotovitev lastninske pravice.(11) Pravo sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, je izbrisna tožba(12) (243. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. komentar M. Tratnika k 44. členu v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 270 Op. št. (2): Gl. npr. sklep VS RS II Ips 224/2015, sodbo VS RS II Ips 622/2008 in druge Op. št. (3): Prim. komentar Stvarnopravnega zakonika k 41. členu, stran 252 Op. št. (4): Sklep VS RS II Ips 224/2015 Op. št. (5): Gl. npr. sodbo VS RS II Ips 1030/2008 Op. št. (6): Gl. sodbo in sklep VS RS II Ips 112/2006, sodbo II Ips 622/2008 Op. št. (7): Tako npr. sodba VS RS II Ips 101/2014 z dne 11. 2. 2016 Op. št. (8): Prim. prej navedeno sodbo VS RS II Ips 101/2014 in odločbo II Ips 484/2005 Op. št. (9): Sodba VS RS II Ips 103/2012 Op. št. (10): Gl. npr. sodbi VS RS II Ips 259/2013, II Ips 44/2014 in druge Op. št. (11): Gl. sodbo in sklep II Ips 112/2006 Op. št. (12): Prim. odločbo VS RS II Ips 269/2015