Jedro

Ker je bila reža med obrobo in tlemi na mestu, ki povprečnemu obiskovalcu poslovalnice ni bila vidna oziroma zaznavna, tako velika, da se je vanjo zagozdila peta obuvala, je pravilen zaključek sodbe, da je bil nastanek škodne posledice objektivno predvidljiv in da opustitev sanacije poškodbe tal predstavlja opustitev dolžnega ravnanja toženkine zavarovanke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Toženka v pritožbi zoper vmesno sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Minimalna reža v obrobi jaška, kamor se je tožnica zataknila s peto čevlja, je nekaj običajnega za tla. Nezgoda je zato rezultat nesrečnega naključja. Sama reža, kamor se je tožnica zataknila s peto sandala, ni bila velika, široka je bila tri do pet milimetrov in dolga največ 2 cm, kar je razvidno iz fotografij in kot taka ni predstavljala očitne napake v tleh in s tem elementa, ki bi predstavljal mesto, kjer se bodo dogajali podobni incidenti. Zato zavarovanec tudi ni nemudoma poskrbel, da bi se obrobni trak zamenjal ali reža s čim zapolnila. Zahteva, da bi moral toženkin zavarovanec poskrbeti tudi za najmanjše poškodbe tal, je prestroga. Ne drži, da je bila poškodba nevarna za stranke, saj se kaj podobnega ni pripetilo ne pred in ne po obravnavanem škodnem dogodku. Ni šlo za veliko nepravilnost, temveč za majhno režo, za katero je obstajala minimalna verjetnost, da bo vanjo ravno s peto čevlja stopila kakšna stranka. Ocena sodišča, da je šlo za tla, ki niso bila vzdrževana v taki meri, da bi še ustrezala standardu povprečne pohodne površine in niso bila varna za hojo povprečnega obiskovalca poslovnih prostorov, je napačna. Tudi zaslišane priče A. A., B. B. (zaposleni za varnost) ter takratni vodja poslovalnice se niso spomnili padcev na tem mestu, v separeju, kjer je padla tožnica, pa se dnevno zglasi do sto strank.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica po zaključku osebnega svetovanja v poslovalnici toženkine zavarovanke v centru L. vstala, odmaknila stol in naredila korak nazaj, pri tem pa se ji je peta sandala zataknila v del, kjer je bil instalacijski jašek oziroma njegova obroba poškodovana, zaradi česar je padla in si pri tem poškodovala levo zapestje. Čevlji (sandali) tožnice, ki jih je imela obute, niso imeli niti ekstremno visoke niti ekstremno ozke pete in so v poletnem mesecu, ko je prišlo do nezgode, predstavljali povsem običajno obuvalo.

6. Pri presoji, ali je toženkina zavarovanka opustila dolžnost vzdrževanja notranje pohodne površine v svoji poslovalnici, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je pohodna površina v bančni poslovalnici ustrezala standardu normalne pohodne površine. Stališče je natančno in skrbno obrazloženo, tako da razlogov ni treba povzemati in dopolnjevati, ampak zadostuje sklicevanje nanje. Pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema zaključek izpodbijane sodbe, da površina notranjih pohodnih tal poslovalnice, kjer je bila v tleh ob obrobi inštalacijskega jaška na mestu, ki povprečnemu obiskovalcu poslovalnice ni bila vidna oziroma zaznavna, tako velika reža, da se je vanjo zataknila peta običajnega obuvala, ne predstavlja normalne pohodne površine.

7. Sodba izhaja s pravilnega stališča, da je protipravno tisto ravnanje, katerega objektivno predvidljiva posledica je možnost nastanka (nezanemarljive) škode (131. člen OZ). Ker je bila reža med obrobo in tlemi dovolj velika, da se je vanjo zagozdila peta obuvala, je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča nastanek škodne posledice objektivno predvidljiv. Funkcija obrobe je bila prav v preprečitvi nastanka škode zaradi vstavitve pokrova jaška v tleh poslovnega prostora. Posledično nista utemeljena pritožbena očitka, da je bila tožničina nezgoda zgolj posledica nesrečnega naključja oziroma da je šlo za tako minimalno poškodbo tal, ki ni terjala ukrepanja zavarovanca toženke. Tudi o tem so razlogi izpodbijane sodbe popolni in prepričljivi. Ker toženkina zavarovanka dotrajane obrobe inštalacijskega jaška ni sanirala, je opustila dolžnost zagotavljanja normalne pohodne površine v svoji poslovalnici (131. člen v zvezi z 10. členom in s 6. členom OZ). V ugotovljenih okoliščinah primera toženkine pritožbene navedbe v zvezi s številom padcev strank na mestu tožničinega padca ne morejo vplivati na pravilnost zaključka o obstoju nedopustnega ravnanja toženkine zavarovanke.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo. (164. člen v zvezi s 165. členom ZPP).