Jedro

Dejstvo, da delavec o uvedbi dela preko polnega delovnega časa ni bil pismeno obveščen, tako kot določa splošni akt, ni novo dejstvo v smislu razloga za obnovo disciplinskega postopka. Za to dejstvo je delavec moral vedeti ves čas. Nepoznavanje splošnega akta pa ni razlog za obnovo postopka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Kranju je z odločbo opr. št. S zavrnilo tožnikov zahtevek, da se sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 1.7.1991 spremeni tako, da se dovoli obnova postopka končanega s pravnomočnim sklepom št. KDO 6/90 z dne 20.4.1990. Posledično je sodišče zavrnilo tudi nadaljnje tožnikove zahtevke, da se ugotovi, da mu delovno razmerje ni prenehalo, da se mu izplača vse kar mu pripada in da se mu delovna doba vpiše v delovno knjižico ter povrnejo stroški postopka. Sodišče je ugotovilo, da določba 104. člena pravilnika o delovnih razmerjih, ki jo je tožnik v predlogu za obnovo postopka uveljavljal kot nov dokaz oziroma novo dejstvo, ne predstavlja novega dejstva ali novega dokaza, ampak je to materialno pravo.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s svojo odločbo opr. št. Pdp zavrnilo kot neutemeljeno tožnikovo pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje, smiselno iz istih razlogov, kot je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek.

V pravočasno vloženi reviziji zoper odločbo sodišča druge stopnje, tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, ali pa izpodbijani odločbi spremeni tako, da dovoli obnovo postopka. V reviziji navaja, da je bil z odločbo disciplinske komisije z dne 20.4.1990 spoznan za odgovornega, ker dne 8.3.1990 ni opravljal obveznega nadurnega dela, s čemer bi naj storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 9. točki 192. člena pravilnika o delovnih razmerjih. Ta kršitev je storjena, če se neopravičeno odkloni delo v podaljšanem delovnem času. Po določbi drugega odstavka 104. člena pravilnika o delovnih razmerjih je treba delavcu vročiti nalog za delo v podaljšanem delovnem času najmanj dva dni vnaprej. Takega obvestila tožnik najkasneje do 6.marca ni prejel. To je novo dejstvo. Razen tega je odločba disciplinske komisije nična, ker v obravnavanem primeru ne gre za hujšo kršitev delovne obveznosti, ampak za lažjo kršitev iz 1. ali 2. točke 1. odstavka 191. člena, kar bi sodišči morali upoštevati po uradni dolžnosti.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je revizija bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 23. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, se s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo natančneje uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, način in postopek njihovega uresničevanja, ter organi, ki odločajo o pravicah, obveznostih in odgovornostih. Tožena stranka je zato lahko s splošnim aktom - pravilnikom o delovnih razmerjih - uredila tudi obnovo postopka razadi kršitev delovnih obveznosti. V 215. členu pravilnika o delovnih razmerjih je med drugim tožena stranka določila, da se disciplinski postopek obnovi, če se zve za nova dejstva in nove dokaze, katerih delavec brez svoje krivde ni mogel predlagati v prejšnjem postopku, bi pa ta dejstva oziroma dokazi bistveno vplivali na odgovornost delavca. Tožnik je ta razlog uveljavljal za obnovo postopka, pri čemer bi naj bilo novo dejstvo to, da ni poznal določil pravilnika o delovnih razmerjih, ki toženo stranko obvezujejo, da delavca najmanj 2 dni pred delom preko polnega delovnega časa o tem pismeno obvesti, in da tožena stranka tožnika o uvedbi dela preko polnega delovnega časa na dan 8.3.1990 ni na ta način obvestila.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem revidenta, da je obveščanje o uvedbi dela preko polnega delovnega časa v skladu z določbami pravilnika o delovnih razmerjih dejansko vprašanje, torej dejstvo in da gre za novo dejstvo, ker ga tožnik v disciplinskem postopku ni zatrjeval. Vendar pa ne gre za dejstvo, za katerega tožnik med disciplinskim postopkom ni vedel. Tožnik je vedel ali je in kako je bil obveščen o uvedbi dela preko polnega delovnega časa, to je v postopku o obnovi postopka pred disciplinsko komisijo tudi pojasnil. Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za spremembo sklepov disciplinske komisije, s katerim je ta zavrnila predlog za obnovo disciplinskega postopka, ker je ugotovila, da to za tožnika ni novo dejstvo. Nepoznavanje materialnega prava, v tem primeru pravilnika o delovnih razmerjih, pa se v smislu predpisanih razlogov za obnovo postopka ne more šteti za dejstvo. Navajani razlogi za obnovo disciplinskega postopka torej niso takega značaja, da bi disciplinska komisija po določbi 214. člena pravilnika o delovnih razmerjih morala obnoviti disciplinski postopek. Zaradi istih razlogov tudi sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za spremembo sklepa disciplinske komisije.

Ni sprejemljivo revidentovo stališče, da bi naj s tem, ker je odklonil opravljanje dela v podaljšanem delovnem času, storil lažjo kršitev delovne obveznosti po 1. točki 191. člena pravilnika o delovnih razmerjih - neopravičen izostanek en delovni dan - ali po 2. točki istega člena - zamujanje na delo, predčasni odhod z dela ali neopravičeno predčasno opuščanje opravljanja del in nalog ter odsotnost od dela med delovnim časom. V členu 192 istega pravilnika je pod točko 9 neopravičena odklonitev dela v podaljšanem delovnem času opredeljena kot hujša kršitev delovne obveznosti, gre torej za posebej opredeljeno kršitev delovne obveznosti, ki je storjena z odklonitvijo dela v podaljšanem delovnem času.

Glede na obrazloženo, in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od revizijskih razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list, št. 1/91-I in 45/I/94).