Jedro

Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano utrpelo nepremoženjsko škodo in se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe, kar zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačanega zneska na enak način, to je z valorizacijo, saj je le tako mogoče ugotoviti, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v V. točki izreka tako, da je tožena stranka v 15-ih dneh dolžna tožeči stranki plačati še znesek 8.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.965.048,00 SIT od 18.10.2005 do 31.12.2006 v evrski protivrednosti in od zneska 8.200,00 EUR od 1.1.2007 dalje.

v VI. točki izreka pa tako, da je tožena stranka v 15-ih dneh dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 4.608,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 423,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 15.845,78 EUR. V tem znesku je zajeto plačilo premoženjske škode v višini 6.255,00 EUR za tujo pomoč in postrežbo, v višini 40,00 EUR za uničeno obleko, v preostanku pa plačilo izgube na dohodku. Zakonske zamudne obresti je sodišče prve stopnje odmerilo od zapadlosti posameznih zneskov, toženki pa naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od že plačane odškodnine v višini 32.375,05 EUR od 18.10.2005 do 22.02.2006. Toženki je od 01.07.2009 dalje naložilo tudi plačilo mesečne rente v znesku 346,00 EUR mesečno, do vsakega 15. dne v mesecu, v primeru zamude pa od tega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo dohodnine na dosojeno izgubo na dohodku in povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 4.303,00 EUR. V preostanku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbija odločitev sodišča, da ni upravičena še do plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 8.200,00 EUR. Strinja se z vsemi ugotovitvami sodišča prve stopnje, a meni, da ji glede na ugotovljeno stanje iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pripada še 4.620,00 EUR, za pretrpljen strah še 1.080,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še 950,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti še 1.550,00 EUR odškodnine. Meni, da že plačanega zneska sodišče ne bi smelo revalorizirati, izpodbija pa tudi odločitev glede povračila stroškov pravdnega postopka tožene stranke, saj tej ne gre kilometrina za prihod iz Novega mesta v Ljubljano, ker je tožena stranka pravna oseba s sedežem v Ljubljani. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu izpodbija odločitev sodišča, da je dolžna plačati odškodnino za tujo pomoč in postrežbo ter odškodnino zaradi izgube dohodka ter posledično bodočo mesečno rento. Meni, da je bila tožniku potrebna zgolj občasna pomoč, ki ne presega običajne pomoči med družinskimi člani. Tožnik je sam lahko opravljal večino opravil, se sam umival, oblačil in prehranjeval. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi tožnika in njegove žene, saj je tožnik potreboval le občasno pomoč pri transportih, za prenašanje nujnega provianta, pri transferjih v kopalno kad in podobno, to je največ 15 ur mesečno. Pretirana pa je tudi urna postavka v višini 4,17 EUR, saj je sodišče povzelo cenik družbe, ki se pridobitno ukvarja z nudenjem pomoči, vključuje pa tudi DDV. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti prosti preudarek in določiti nižjo postavko, saj tožena stranka ni dolžna prilagati drugih cenikov, primerno urno postavko pa ocenjuje na 2,00 EUR. Opozarja, da je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje opozorila na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja izvedenca J., se nanje v celoti sklicuje, meni pa tudi, da odločitev sodišča, da bi imel tožnik povsem realne možnosti še naprej opravljati delo, če ne bi prišlo do poškodbe, nima podlage v izvedenih dokazih. Iz izjave priče P. ni mogoče povzeti, da je k prenehanju tožnikovega delovnega razmerja predvsem botrovalo dejstvo, da je bil delno invalidsko upokojen zaradi poškodbe. Prenehanje delovnega razmerja je posledica poslovnih razlogov takratnega delodajalca in tožnkove starosti, kar priznava tudi sam, zato bi bila tožena stranka dolžna kvečjemu poravnati del izgube na dohodku. Izvedenec bi moral pri izračunu izgube na dohodku upoštevati tudi znesek 549.606,00 SIT, zajet v dohodnini za leto 2006 pod oznako 6400 – preostali drugi dohodki, kot strokovnjak pa vsaj navesti, kaj se pod to postavko vpisuje, saj toženka ne razpolaga s potrebnimi listinami. Opozarja še na napačen izračun povprečne izgube na dohodku za leto 2006, zaradi katere sta napačna tako izguba na dohodku kot bodoča mesečna renta. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev ter priglaša stroške pritožbe.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Med pravdnimi strankama ni spora, da je bil tožnik dne 30.10.2002 poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožnik je utrpel zdrobljen subtrohaneterni zlom leve stegnenice.

Glede nepremoženjske škode Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ; UR. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Sodišče prisodi tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ).

Pri odmeri sodišče upošteva načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije izhaja iz spoznanja, da je vsak posameznik neponovljiv, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod, ki se zagotavlja s primerjavo dosojenih odškodnin v številu povprečnih neto plač v RS.

Pritrditi je tožeči stranki, da ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem terjajo višjo denarno odškodnino. Sodišče prve stopnje je to odmerilo na 11.851,11 EUR, pri tem pa premalo upoštevalo, da je tožnikovo zdravljenje trajalo kar 2 leti in 2 meseca, od tega je tožnik skoraj 25 mesecev pri hoji uporabljal bergle, prestal pa tudi 2 operaciji, 43 dni preživel v bolnišnici in 28 dni v zdravilišču. Po poškodbi je en dan čakal na operacijo na t.i. Braunovi opornici, po nesreči in po vsaki operaciji trpel hude telesne bolečine, lažje pa trpi še sedaj in jih bo tudi v bodoče. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da primerna denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti znaša 16.471,11 EUR oz. 4.620,00 EUR več, kot je menilo sodišče prve stopnje.

Premalo je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da je bil tožnikov strah ob nesreči intenziven, saj je bila nesreča nepričakovan in nenaden dogodek, strah za izzid zdravljenja pa dolgotrajen (zdravljenje je trajalo kar 2 leti in 2 meseca). V tem času pa je občasno (od poškodbe do diagnoze, pred, ob in po operacijah ter rentgenski obdelavi zaradi ocene zaraslosti zloma) dosegel tudi močno intenziteto. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna denarna odškodnina iz tega naslova 2.502,13 EUR, kar je 1.080,00 EUR več, kot je odmerilo sodišče prve stopnje (1.422,13 EUR) Bistveno zmanjšana pa je tudi tožnikova življenjska aktivnost. Tožnik, ki je pred nesrečo opravljal delo kot elektrovzdrževalec, po nesreči ni več sposoben za dela, ki vključujejo počepe, premagovanje nivojev, kot so plezanje po odrih in podobno, pač pa le še za sedeče delo, brez pogostega vstajanja in sedenja, lahko dviguje le do šest kilogramov teže in je od konca leta 2005 invalid tretje stopnje. Ostala mu je omejena gibljivost levega kolena za 10 stopinj in omejena gibljivost levega kolka. Leva noga je 2 cm krajša od desne, zato mora tožnik nositi povišico, saj brez nje izrazito šepa. Tožnik je omejen tudi pri opravljanju hišnih opravil in športnih dejavnostih, saj ne more več rolati, smučati kjerkoli, njegovo stanje pa mu dovoljuje sprehajanje, fitnes z omejitvami, lahek tek, plavanje in kolesarjenje. Zaradi navedenega je stalno nezadovoljen in prestaja duševne bolečine, vsled česar pravično denarno odškodnino iz tega naslova dosega znesek 20.859,86 EUR, kar je 950,00 EUR več, kot je dosodilo sodišče prve stopnje (19.909,86 EUR).

Ne gre pa pritrditi niti zaključku sodišča prve stopnje, da duševne bolečine zaradi skaženosti, ugotovljene kot na zunanji strani leve noge 5 cm velika brazgotina, pod njo pa še 3 brazgotine v velikosti 1,5 cm, ne dosegajo pravno priznane škode, saj naj bi bile večino časa prekrite z obleko. Pri tem gre upoštevati, da v poletnem času te niso prekrite, kar velja tudi za obiske kopališč in podobno. Ob že upoštevani odškodnini zaradi šepanja v višini 948,09 EUR skupna denarna odškodnina za prestane duševne bolečine zaradi skaženosti znaša 2.498,09 EUR oz. 1.550,00 EUR več, kot je odmerilo sodišče prve stopnje.

Skupno odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 42.331,19 EUR, kar v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavlja približno 45,8 povprečnih neto plač v RS in tožnika uvršča tudi ob bok primerljivim primerom (II Ips 339/92,...).

21.02.2006 (po vložitvi tožbe) je tožena stranka kot povračilo nepremoženjske škode plačala takratnih 7.200.000,00 SIT (30.045,07 EUR). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno že plačani znesek valorizirati. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano utrpelo nepremoženjsko škodo in se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ v zvezi s 179. členom OZ), kar zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačanega zneska na enak način, to je z valorizacijo, saj je le tako mogoče ugotoviti v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja. Valoriziranih 7.200.000,00 SIT na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znaša 34.131,19 EUR (seštevek zadnjih štirih preračunov, ki so priloga sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je menilo, da to zadostuje pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, zato je toženi stranki v plačilo naložilo zgolj zakonske zamudne obresti od plačanega zneska od dne zamude (18.10.2005) do plačila. Pravilno bi bilo sicer, da bi najprej poračunalo zakonite zamudne obresti (288. člen OZ) in nato v preostanku dolga le – tega naložilo v plačilo toženi stranki. Tega ni storilo, ker pa se nobena pravdna stranka v tem delu ni pritožila, pritožbeno sodišče v takšno odločitev ni moglo poseči. Zato je toženi stranki naložilo v plačilo preostanek odmerjene odškodnine v višini 8.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude (18.10.2005) dalje.

Glede premoženjske škode Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožba tožene stranke izpodbija le odločitev sodišča, da je dolžna plačati odškodnino za tujo pomoč in postrežbo v višini 6.255,00 EUR ter odškodnino zaradi izgube dohodka za čas od novembra 2006 do vključno junija 2009, od tedaj dalje pa rento v višini 346,00 EUR mesečno, zato je v preostalem sodba sodišča prve stopnje že postala pravnomočna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času, ko je moral pri hoji uporabljal bergle (25 mesecev), potreboval pomoč pri določenih higienskih opravilih (npr. pri transferju v kopalno kad in podobno), pri transportih stvari in samega sebe, pa tudi v obliki masaž in spremstva na sprehodih. V času, ko se je nahajal v bolnišnici, mu je to nudilo osebje bolnišnice, po prihodu domov pa družinski člani (predvsem žena). Potreba po pomoči je bila sprva intenzivnejša, kasneje pa manjša, ocena sodišča prve stopnje, da je ta znašala približno 2 uri dnevno za čas, ko je tožnik uporabljal bergle, pa je povsem primerna. Sodišče ni zgolj nekritično sledilo tožniku in njegovi ženi, saj jima ni pritrdilo, da je bila ta pomoč sprva potrebna v trajanju 4 ure, kasneje 3 ure in potem 2 uri dnevno, saj je tožnikove potrebe po pomoči objektiviziralo glede na podano izvedensko mnenje. Primerna pa je tudi ocena sodišča prve stopnje, da znaša cena ene ure pomoči 4,17 EUR, upoštevajoč pravico odločanja po prostem preudarku (216. člen ZPP). To predstavlja 1.000,00 nekdanjih SIT, kar ni enako ceniku družbe, ki se pridobitno ukvarja z nudenjem pomoči (ta znaša tedanjih 2.000,00 SIT oz. sedanjih 8,34 EUR), kot meni tožena stranka.

Tožena stranka pa s pritožbo ne more več nasprotovati ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnikova brezposelnost posledica njegove delne invalidnosti oz. posledic poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenca finančne stroke M. J., katerega naloga je bila izračunati tožnikovo prikrajšanje na dohodku, kot ga prejema sedaj in kot bi ga prejemal, če bi še vedno odpravljal delo elektrovzdrževalca. Tožena stranka je izvedensko mnenje prejela dne 14.05.2009, v pripravljalni vlogi z dne 29.05.2009, v kateri je podala pripombe na izračune izvedenca, pa svoji obveznosti plačila tožnikovega (celotnega) prikrajšanja na zaslužku, ni več nasprotovala. Nasprotno, navedla je, da zahteva, da se znesek odpravnine v višini 5.390,23 EUR, ki ga je tožnik prejel ob prenehanju delovnega razmerja, odšteje od njene obveznosti plačila. S tem je priznala tudi, da je prenehanje delovnega razmerja posledica tožnikove zmanjšane delovne sposobnosti zaradi utrpljenih poškodb. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da gre verjeti izpovedi priče P., da je bil tožnik prav zaradi svoje delne invalidnosti, ki je nesporno posledica utrpljenih poškodb, razvrščen med presežne delavce, saj je takšno postopanje pogosto, posledično pa je pravilen tudi zaključek, da bi tožnik v kolikor, do poškodbe ne bi prišlo, lahko še naprej opravljal delo, kot ga je pred nesrečo. Pravilna pa je tudi izračunana višina tožnikovega prikrajšanja. Ne drži namreč, da bi moralo sodišče (oz. izvedenec) ob izračunu upoštevati tudi dohodek tožnika v letu 2006 v višini 549.606,00 SIT, uvrščen med preostale druge dohodke (postavka 6400 dohodninske odločbe). Iz Navodila za izpolnjevanje obrazca napovedi za odmero dohodnine za leto 2009 je razvidno, da se pod postavko 6300 (v letu 2006 postavka 6400) vpisujejo preostali dohodki, ki so dohodki, ki ne veljajo za dohodke iz zaposlitve, za dohodke iz dejavnosti, za dohodke iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodke iz premoženja in za dobiček iz kapitala in niso zajeti v oznakah 6100 ali 6200. Preostali drugi dohodki so zlasti nagrade, nagrade v naravi in podobna izplačila, dobitki v nagradnih igrah, ki niso igre na srečo, kjer je potrebno neko znanje, spretnost ali naključje, kadrovske štipendije, prejemki iz naslova odkupne vrednosti v skladu z ZPIZ in ZKDPZJU, prejemki po ZVV, oskrbnina in družinski dodatek ter družinska invalidnina po ZVojI, pa tudi prejemki po ZZVN. Ne glede na to, kakšen dohodek točno predstavlja znesek 549.606,00 SIT, ta glede na dohodninsko postavko nedvomno ne more biti dohodek iz delovnega razmerja oz. zaposlitve, zato ga pri izračunu izgube na dohodku ne gre upoštevati.

Resda je v izvedenskem mnenju mogoče zaslediti manjšo napako pri izračunu povprečne mesečne izgube za leto 2006, a ta na pravilnost izračuna obveznosti tožene stranke ni vplivala. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se ta nanaša na obdobje od marca dalje in ne za celo leto, zato ob izračunu 267,71 EUR krat 10 mesecev, skupaj z izgubo za januar v višini 245,59 EUR in februar v višini 245,54 EUR celoletna izguba na dohodku za leto 2006 znaša 3.168,23 EUR, kar se le v minimalnem znesku 10 EUR razlikuje od zneska izračunanega za celotno leto 2006 v višini 3.178,91 EUR, ki mu tožena stranka sploh ne nasprotuje in ki ga je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Bodočo mesečno rento pa je določilo na podlagi izračuna povprečne mesečne izgube za leto 2008, ki ji tožena stranka prav tako ne nasprotuje, zato minimalna napaka pri izračunu povprečja za leto 2006 ni mogla v ničemer vplivati na pravilnost izračuna obveznosti toženke.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri presoji primerne denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo še znesek 8.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude (18.10.2005) dalje (5. alinea 358. člena ZPP). Ker pa pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

V posledici spremenjene odločitve je moralo odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeči stranki se prizna 5.988,41 EUR stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje (razvidnih iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 13 in 14). Tožeča stranka je uspela s približno 78% (56.420,83 EUR od zahtevanih 72.491,59 EUR) svojega tožbenega zahtevka, kar jo opravičuje do povračila 4.670,96 EUR. Toženi stranki pa se prizna le strošek plačila sodne takse za odgovor na tožbo v višini 283,76 EUR. Kakor pravilno opozarja pritožba tožeče stranke, je tožena stranka pravna oseba s sedežem v Ljubljani, stvar njene notranje organizacije pa je, kako bo zagotovila svoje zastopanje na narokih. Ob 22% uspehu je upravičena do povračila 62,43 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 4.608,53 EUR stroškov pravdnega postopka.

Tožeči stranki pa je dolžna povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka, saj je ta v celoti uspela. Ti glede na s pritožbo uveljavljeno vrednost 8.200,00 EUR znašajo 500 odvetniških točk za sestavo pritožbe, kar skupaj z 20 % DDV in sodno takso za pritožbo v višini 147,78 EUR znaša 423,18 EUR. Če stroškov ne bo poravnala v 15-ih dneh od prejema te sodbe, bo morala tožena stranka plačati tudi zakonske zamudne obresti. Ker pa je njeno pritožbo pritožbeno sodišče zavrnilo, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).