Jedro

Čeprav je pripor zoper mladoletnika lahko odrejen le izjemoma (1. odst. 472. čl. ZKP), je glede na ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine, med slednjimi predvsem mladoletnikovo vzgojno problematičnost in dejstvo, da izrečeni vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega skrbstva po 78. čl. KZ nanj ni imel nobenega učinka, zaradi realne nevarnosti, da bo mladoletnik ponavljal kazniva dejanja, in zagotavljanja varnosti ljudi, ki vključuje tudi varnost njihovega premoženja, odreditev pripora zoper mladoletnika neogibno potrebna.

Izrek

Pritožba zagovornika starejšega mladoletnika I.G. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožna državna tožilka v Mariboru je dne 24.3.2000 podala sodniku za mladoletnike Okrožnega sodišča v Mariboru zahtevo za uvedbo pripravljalnega postopka proti starejšemu mladoletniku I.G., ker je podan utemeljen sum, da je dne 17.3.2000 skupaj s st. ml. T.J. in ml. ml. M.O. storil dve kaznivi dejanji ropa po 3. odstavku 213. člena KZ.

Senat za mladoletnike Višjega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zoper st. ml. I.G. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije ter odločil, da bo pripor začel teči z odvzemom prostosti temu starejšemu mladoletniku.

Zoper sklep o priporu je mladoletnikov zagovornik vložil pritožbo, s predlogom, da Vrhovno sodišče napadeni sklep razveljavi ter odpravi pripor zoper mladoletnika. V pritožbi ni navedeno, katere pritožbene razloge zagovornik uveljavlja. Iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da izpodbija obstoj utemeljenega suma, da je starejši mladoletnik I.G. z drugima dvema mladoletnikoma storil očitani mu kaznivi dejanji, prereka pa tudi danost pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zagovornik meni, da varnost ljudi in njihovega premoženja ni ogrožena, ker ne obstaja noben razlog, ki bi kazal na realno nevarnost, da bi mladoletnik ponavljal kazniva dejanja, če bi bil na prostosti. Izpostavlja še, da bi odreditev pripora močno prizadela mladoletnikov osebnostni razvoj, onemogočila nadaljevanje šolanja in ga prikrajšala za dnevne stike z domačimi, ki so mu v veliko oporo. Meni, da bi bilo isti namen mogoče doseči tudi z odreditvijo ukrepa prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP.

Pritožba ni utemeljena.

Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, ko posplošeno zatrjuje, da pri st. ml. I.G. ni podan utemeljen sum storitve očitanih mu kaznivih dejanj. Sodišče v izpodbijanem sklepu za razliko od sodnice za mladoletnike, ki se s predlogom okrožne državne tožilke za odreditev pripora zoper st. ml. I.G. ni strinjala, ugotavlja, da je ta utemeljeno osumljen tudi storitve kaznivega dejanja na škodo S.Z. Tak sklep utemeljuje na podatkih iz poročila o odvzemu prostosti in dejstvu, da je oškodovanec starejšega mladoletnika T.J. na policijski postaji prepoznal kot enega od storilcev. Glede na to, da naj bi bilo to kaznivo dejanje storjeno v enakih krajevnih in približno enakih časovnih okoliščinah kot kaznivo dejanje na škodo A.V. in D.Ž., se kljub temu da mladoletnikom niso bili zaseženi predmeti, ki naj bi jih vzeli S.Z.-ju in da zanikajo kaznivo dejanje, pokaže, da je utemeljen sum storitve kaznivega dejanja pod prvo alineo zahteve podan. Kar zadeva drugo kaznivo dejanje, pa utemeljenost suma izhaja iz zagovora mladoletnikov, podatkov, ki sta jih organom za notranje zadeve dala oškodovanec D.Ž. in A.V. ter B.P., potrdil o zasegu, iz katerih je razvidno, da je bil st. ml. I.G. zasežen nož na preklop, st. ml. T.J. pa V.-jeva ročna ura. Utemeljen sum, da je st. ml. I.G. z drugima dvema mladoletnikoma storil navedeni kaznivi dejanji je podan, v pripravljanjem postopku pa bo poleg ostalega potrebno razjasniti, kakšna naj bi bila vloga vsakega od mladoletnikov pri storitvi obeh kaznivih dejanj.

V izpodbijanem sklepu temelji ocena o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti na ugotovitvi, da naj bi bila vloga st. ml. I.G. pri drugem kaznivem dejanju najpomembnejša, saj naj bi oškodovancema grozil z nožem in ju močno prestrašil, na tem, da naj bi mladoletniki obe kaznivi dejanji storili v središču M. v bližini policijske postaje, kar kaže na veliko mero njihove predrznosti, odločnosti in brezobzirnosti. Starejšemu mladoletniku I.G. je bil pri Okrožnem sodišču v Mariboru s sklepom z dne 1.4.1999, ki je postal pravnomočen dne 18.5.1999, izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva po 78. členu KZ potem, ko je sodišče ugotovilo, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ sestavljeno iz štirih izvršitvenih dejanj. Prav tako mu je bil s sklepom istega sodišča z dne 3.2.2000, ki še ni pravnomočen, zaradi storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ po 78. v zvezi z 2. odstavkom 85. člena KZ izrečen enak vzgojni ukrep. Starejši mladoletnik I.G. pa je obravnavani kaznivi dejanji, v katerih se, kakor pravilno ugotavlja sodišče v izpodbijanem sklepu, mladoletnikova agresivnost stopnjuje, storil dober mesec potem, ko je sodišče s sicer nepravnomočnim sklepom izreklo navedeni vzgojni ukrep. Sodišče v napadenem sklepu navaja tudi to, da je st. ml. I.G. izredno labilna osebnost, ki se skušnjavam ne zna upreti, saj ga vse prav hitro "potegne", česar pritožnik ne izpodbija. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča obstaja povsem realna nevarnost, da bi mladoletnik na prostosti nadaljeval z istovrstnimi kaznivimi dejanji.

S svojimi trditvami, da bi odreditev pripora utegnila slabo vplivati na mladoletnikov osebnostni razvoj, mu onemogočiti nadaljevanje šolanja ter ga prikrajšala za dnevne stike z domačimi, zagovornik ne more omajati pravilnosti izpodbijane odločitve. Teža kaznivih dejanj, ki naj bi storil st. I.G. se je stopnjevala, pri zadnjem naj bi oškodovancema zagrozil z nožem, kar sklepanju, da bi lahko starši, predvsem mati, nanj prevzgojno vplivali, ne daje realne podlage.

Gotovo bodo za mladoletnika zaradi pripora nastale v procesu šolanja določene težave, vendar pa mu zgolj zaradi tega šolanje ne bo onemogočeno.

Čeprav je pripor zoper mladoletnika lahko le izjemoma odrejen (1. odstavek 472. člena ZKP), je v konkretnem primeru varnost drugih oseb, ki vključuje tudi varnost njihovega premoženja, zaradi realne nevarnosti, da bi mladoletnik na prostosti ponavljal kazniva dejanja, v tolikšni meri ogroženo, da to odtehta poseg v mladoletnikovo pravico do osebne svobode. Glede na vzgojno problematičnost mladoletnika ter dejstvo, da izrečeni vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva nanj ni imel nobenega učinka, pripora zoper st. ml. I.G. tudi ni mogoče nadomestiti z ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi po 195. a členu ZKP, za kar se zavzema zagovornik, ali s kakšnim milejšim ukrepom po 471. členu istega zakona. Zato je bila po oceni Vrhovnega sodišča odreditev pripora zoper mladoletnika v skladu z določbami ZKP in določbo 1. odstavka 20. člena Ustave, saj je pripor zoper mladoletnega I.G. neogibno potreben za varnost ljudi.

Po povedanem je moralo Vrhovno sodišče po 3. odstavku 402. člena ZKP zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.