Jedro

Namen norme, po kateri mora avtobus zaustaviti na avtobusnem postajališču, ni v tem, da bi na ta način preprečili izstopajočim, da prečkajo cesto na nezavarovanem mestu, ampak v tem, da lahko potniki varno izstopijo iz avtobusa (oziroma vstopijo vanj) in da lahko promet na cesti v času, ko je avtobus na postajališču, poteka nemoteno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ker je ugotovilo, da med ravnanjem zavarovanca tožene stranke (ustavitvijo avtobusa izven za to določenega postajališča in premajhno skrbnostjo šoferja avtobusa) in nastalo škodo ni vzročne zveze.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, saj je namen predpisa, po katerem mora avtobus ustaviti na mestu, ki je zato določeno, zagotoviti varen vstop in izstop iz avtobusa, torej, da ne pride do takšnih nezgod, kakršna se je pripetila tožnici. Zato je vzročna zveza podana. Tožnica je bila s skupino otrok iste starosti, kar bi moral voznik avtobusa še posebej upoštevati in jim vsaj omogočiti, da izstopijo iz prednjega dela avtobusa, da bi tako imeli boljši pregled na cesto. S svojim ravnanjem je povzročil situacijo, ki ji skupina otrok glede na njihove izkušnje in starost ni bila kos.

Pritožba ni utemeljena.

Iz razlogov sodbe, ki za tožečo stranko niso sporni, izhaja, da je avtobus, last zavarovanca tožene stranke, ustavil na regionalni cesti D. - L. pri odcepu za mladinsko zdravilišče na mestu, kjer ni avtobusnega postajališča. Tožnica, takrat stara 14 let in pol, je izstopila iz avtobusa pri zadnjem delu in nato prečkala cesto. Pri prečkanju ceste jo je zadel voznik osebnega vozila in nastala ji je škoda. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo škodo ni vzročne zveze. Glede vzročne zveze velja več teorij, prevladujoči teoriji v našem času, prostoru in torej tudi sodni praksi sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Po teoriji ratio legis vzročnosti, ki v tem primeru pride v poštev, so v pravu upoštevni samo tisti vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzroke. Ugotoviti je zato potrebno, ali določeno stanje predstavlja eno od posledic, ki jih je kršena pravna norma želela preprečiti. Namen norme, po kateri mora avtobus zaustaviti na avtobusnem postajališču, ni v tem, da bi na ta način preprečili izstopajočim, da prečkajo cesto na nezavarovanem mestu, ampak v tem, da lahko potniki varno izstopijo iz avtobusa (oziroma vstopijo vanj) in da lahko promet na cesti v času, ko je avtobus na postajališču, poteka nemoteno. Zato samo dejstvo izstopa tožnice na nedovoljenem mestu še ne zadošča za zaključek, da obstoji vzročna zveza med tem dejstvom in škodo, ki jo je utrpela v kasnejšem teku dogodkov, zlasti ker do nastanka škode sploh ni prišlo takoj ob izstopu in na mestu izstopa. Tožnica je bila res še mladoletna, vendar je že dopolnila 14 let (kar je starost, v kateri na primer lahko otrok dobi dovoljenje za vožnjo z motornimi kolesi) in je samostojno sodelovala v cestnem prometu (na poti je bila skupaj s prijateljicami in brez spremstva staršev oziroma odraslih). Njena starost sama po sebi torej ni zahtevala posebne pozornosti voznika avtobusa. Z nastalo škodo tudi ni v zvezi, da šofer avtobusa ni omogočil izstopanja na sprednji strani. Za varno prečkanje ceste bi namreč morala tožnica tako ali tako počakati, da bi avtobus, posebej pa še avtomobili, ki so ustavili za njim, odpeljali. Prvostopno sodišče je zato pravilno ugotovilo, da očitano ravnanje zavarovanca tožene stranke ni v vzročni zvezi z nastalo škodo in zato ni podana njegova odškodninska odgovornost. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo tudi nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena Zakona o pravdnem postopku.