Jedro

Ne drži, da je dolžnikova obveznost plačati upniku zahtevani znesek odvisna od izpolnitve dveh pogojev, tj. poleg predčasnega izteka najemnega razmerja (kar je izkazano z javno listino) zaradi neplačila najemnine tudi obstoj reklamnega panoja na upnikovi nepremičnini. Slednje ni pogoj za nastanek obveznosti, ampak gre za časovni trenutek, kdaj občasna obveznost preneha nastajati (v konkretnem primeru zaradi izpolnjene nedenarne obveznosti odstranitve reklamnega panoja). Prenehanje (nastajanja) obveznosti mora v izvršilnem postopku kot primarno dokazovati dolžnik. Če je čas prenehanja nastajanja obveznosti namesto dolžnika zatrjeval in dokazoval upnik, pa mu to ne more iti v škodo. Teoretično bi upnik lahko zahteval najemnino vse do vložitve predloga za izvršbo (vendar pa je upnik pri vložitvi predloga za izvršbo v tem delu ravnal skladno z načelom vestnosti in poštenja) ter bi dolžnik moral dokazovati, da je obveznost plačevanja najemnine prenehala že prej, posledica za upnika bi lahko bila le zavrnitvena glede dela predloga za izvršbo, ne bi pa prišlo do zavrnitve predloga za izvršbo glede najemnine v celoti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep v I. točki glede zneskov najemnine 62,85 EUR z obrestmi ter 50,00 EUR z obrestmi ter v II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v nerazveljavljenem delu I. točke izreka potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog za izvršbo zavrne (I. točka izreka sklepa) in odločilo, da stroške predloga upnik krije sam (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je v letošnjem letu sodišče prve stopnje izvršbo sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da terjatev upnika sploh ne obstaja. V lanskem letu, oziroma v izvršilnem postopku opr. št. I 404/2024 pa je obstajala. V 6. točki sodne poravnave je določeno, da če tožnik A. A. (upnik) ni več zainteresiran za nadaljevanje tega dogovornega razmerja, je dolžan najkasneje 2 meseca pred iztekom časa, za katerega je sklenjena ta sodna poravnava, to pisno s priporočeno pošiljko sporočiti podjetju B. d.o.o. V tem primeru sodna poravnava preneha z dnem izteka časa za katerega se najemno razmerje sklepa. V točki 2. sodne poravnave je določeno, da se najemno razmerje sklepa za obdobje treh let od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2024. Nadalje je v točki 6. sodne poravnave določeno, da če v roku dveh mesecev pred iztekom časa, za katerega je sklenjena oz. podaljšana ta najemna pogodba, tožnik A. A. ne odpove pisno najemnega razmerja za vnaprej, se ta dogovor vsakič podaljša avtomatično za čas ena leta. Upnik je dolžniku dne 15. 10. 2024 poslal dopis - Odpoved najemne pogodbe opr. št. P 152/2016. Najemno razmerje je tako prenehalo 31. 12. 2024. Vendar je v točki 8. sodne poravnave določeno, da je v primeru prenehanja podjetje B. d.o.o. dolžno najkasneje v roku dveh mesecev po izteku časa, za katerega je ta dogovor sklenjen, iz nepremičnine parc. št. X 000 na svoje stroške odstraniti reklamni pano in vse ostale s tem povezane pritikline, ter del nepremičnine, ki je predmet najema prost oseb in vseh stvari prepustiti tožeči stranki. Če podjetje B. d.o.o. v določenem roku ne odstrani reklamnega panoja in ostalih s tem povezanih stvari, je tožnik A. A. upravičen, da sam oz. po njegovih delavcih odstrani predmetni reklamni pano in ga da na razpolago toženi stranki. Kljub pozivu A. A. z dne 15. 10. 2024 ter jasnim določbam navedene sodne poravnave, dolžnik reklamnega panoja do 28. 2. 2025 ni odstranil, zato ga je upnik odstranil upnik po svojih delavcih dne 5. 3. 2025, s čimer je ravnal skladno s sklenjeno sodno poravnavo. Ker dolžnik v roku 30 dni reklamnega panoja ni prevzel, je upnik po svojih delavcih reklamni pano odpeljal na deponijo. Vse navedeno izhaja iz priloženih fotografij, ki so že v spisu, in sicer odstranjeni pano ter nepremičnina po odstranitvi panoja. Ker je bil upnik primoran sam po svojih delavcih poskrbeti za odstranitev reklamnega panoja in za odvoz na deponijo, so mu s tem nastali stroški, katere je dolžnik skladno s točko 8. in ostalimi točkami sodne poravnave, dolžan povrniti upniku. Za odstranitev reklamnega panoja in za odvoz na deponijo je upnik najel izvajalca C. d.o.o., za kar je plačal 256,20 EUR, ta znesek pa dolžnik dolžan povrniti upniku, saj je upniku nastal zaradi nespoštovanja sodne poravnave s strani dolžnika. V točki 11. sodne poravnave je tudi določeno, da je podjetje B. d.o.o. odgovorno tožniku A. A. za morebitno bodočo škodo, ki bi nastala zaradi uporabe strehe na predmetni nepremičnini. Poslabšano stanje strehe in poškodbe strehe so razvidne iz fotografije z dne 5. 3. 2025 - po odstranitvi reklamnega panoja. V ta namen je bil tožnik primoran nabaviti Izotekt Reflex P4, za kar je plačal 66,60 EUR ter Ibitol, za kar je plačal 29,12 EUR (oba računa sta že v spisu). Glede izterjave zneska 62,85 EUR je zadeva sledeča: v točki 3. sodne poravnave je določeno, da se za predmet najema podjetje B. d.o.o. v času izvrševanja te sodne poravnave zavezuje plačati tožniku A. A. najemnino v letnem znesku 300,00 EUR, in sicer do vsakega 31. 5. za tekoče leto. Najemno razmerje se je izvrševalo celotno leto 2024, vse do 31. 12. 2024, kar je opisano zgoraj. Ker ne za leto 2023, ne za leto 2024 dolžnik najemnine ni plačal, je upnik v dne 11. 10. 2024 in z dopolnitvijo z dne 22. 10. 2024 na naslovno sodišče vložil izvršbo, ki se je vodila pod opr. št. I 404/2024. V tem sklepu o izvršbi (točka II. izreka) je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo za znesek 62,85 EUR, ugodilo pa je izvršbi za znesek 237,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2024 dalje do plačila. V obrazložitvi svoje odločitve je sodišče navedlo, da lahko do dne 15. 10. 2024 zahteva le del neplačane najemnine za leto 2024, in sicer 237,15 EUR (najemnina za leto 2024 = (9 mesecev x 25,00 EUR) + ((25,00 EUR/31 dni oktobra) x 15 dni v oktobru)) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 6. 2024 dalje do plačila. Ker upnik za leto 2024 ni dobil plačane celotne najemnine (najemno razmerje je trajalo celo leto 2024), je zato razliko med 300,00 EUR, kolikor znaša celotna letna najemnina, in med priznano najemnino po sklepu naslovnega sodišča z dne 28. 10. 2024, opr. št. I 404/2024 v višini 237,15 EUR, t.j. znesek 62,85 EUR, primoran izterjati v tem izvršilnem postopku. Od tega zneska zahteva upnik zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2025 dalje, saj je najemno razmerje prenehalo dne 31. 12. 2024. Ker je bil skladno z obrazložitvijo iz sklepa naslovnega sodišča z dne 28. 10. 2024, opr. št. I 404/2024, upnik upravičen do celotne najemnine v višini 300,00 EUR šele v primeru, da bi najemno razmerje trajalo celo leto, je bil do celotne najemnine upravičen 31. 12. 2024. Zaključki naslovnega sodišča, da je najemno razmerje prenehalo na podlagi točke 9. sodne poravnave, ki določa, da če s sodno poravnavo dogovorjena letna najemnina ni plačana najkasneje en mesec po zapadlosti, torej do 30. 6. v tekočem letu, se sodna poravnava izteče predčasno, so napačni. Ta določba je bila pisana v korist upnika, da mu ne bi bilo potrebno tolerirati reklamnega panoja na svoji nepremičnini. Vendar pa je ta določba v konkretnem primeru neuresničena, saj se je upnik odločil, da se te določbe ne bo poslužil. Najemno razmerje se je tako podaljšalo do 31. 12. 2024 (kot je to določeno v sodni poravnavi), upnik pa je zato skladno s sodno poravnavo najemno razmerje ustrezno odpovedal. Upnik pa je upravičen do plačila najemnine do 1. 3. 2025, ko je po poteku najemnega razmerja (31. 12. 2024) potekel odpovedni rok, ki ga je imel dolžnik za izpraznitev nepremičnine. Glede izterjave zneska 50,00 EUR je zadeva podobna kot pri izterjavi zneska 62,85 EUR: v točki 8. sodne poravnave je določeno, da je v primeru prenehanja podjetje B. d.o.o. dolžno najkasneje v roku dveh mesecev po izteku časa, za katerega je ta dogovor sklenjen, iz nepremičnine parc. št. X 000 na svoje stroške odstraniti reklamni pano in vse ostale s tem povezane pritikline, ter del nepremičnine, ki je predmet najema, prost oseb in vseh stvari prepustiti tožeči stranki. Če podjetje B. d.o.o. v določenem roku ne odstrani reklamnega panoja in ostalih s tem povezanih stvari, je tožnik A. A. upravičen, da sam oz. po njegovih delavcih odstrani predmetni reklamni pano in ga da na razpolago toženi stranki. Reklamnega panoja dolžnik tudi dvomesečnem roku ni odstranil, za kar je poskrbel upnik dne 5. 3. 2025, kot je že navedeno. Iz že priložene fotografije z dne 2. 3. 2025 izhaja, da je reklamni pano na nepremičnini upnika še vedno stal, reklamni pano pa je bil polepljen z reklamo. Do odstranitve reklamnega panoja je dolžnik reklamni pano nemoteno uporabljal. Glede na navedeno je dolžnik upniku dolžan najemnino oziroma nadomestilo za uporabo nepremičnino upnika, in sicer za dva meseca v letu 2025, saj je do 5. 3. 2025 nepremičnino še vedno uporabljal kot običajno v času najemnega razmerja. Skladno s točko 3. sodne poravnave, kot tudi izračuna, ki ga je naslovno sodišče naredilo v sklepu z dne 28. 10. 2024, opr. št. I 404/2024 (točka 8. obrazložitve), najemnina skladno s sodno poravnavo, za en mesec najema znaša 25,00 EUR, zato dolžnik upniku do 28. 2. 2025 (2 meseca) dolguje 50,00 EUR. Skladno s točko 3. sodne poravnave je dolžnik dolžan plačati najemnino do 31. 5. za tekoče leto, kar v konkretnem primeru pomeni, da je bil dolžnik ta znesek (50,00 EUR) dolžan plačati do 31. 5. 2025. Ker dolžnik plačila ni izvedel do 31. 5. 2025, zahteva upnik od zneska 50,00 EUR zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 1. 6. 2025 dalje do plačila. Upnik zahtevek za plačilo 149,33 EUR uveljavlja kot terjatev do dolžnika. Pred vložitvijo predloga za izvršbo je bilo dolžnika potrebno pozvati na plačilo odprte terjatve, ki jo kljub prejšnjim pozivom ni plačal. V tem kontekstu se mu je postavil tudi rok plačila terjatve, ki jo je dolžan poravnati skladno s sodno poravnavo. Dolžnik je s svojim ignoriranjem pozivov upnika povzročil potrebo po izterjavi njegovega dolga, kamor sodi tudi poziv na plačilo odprtih obveznosti z dne 14. 7. 2025. V pozivu z dne 14. 7. 2025 in dopolnitvi poziva z dne 16. 7. 2025 je bil postavljen rok plačila, in sicer tri dni od prejema poziva s strani dolžnika. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba je delno utemeljena, v preostalem pa ni utemeljena.

4.V skladu z določbo 20. člena ZIZ je sodna poravnava izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla. Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlosti ni mogoče dokazati na navedeni način, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Skladno s 26. členom ZIZ pa sodišče izvršbo, ki je odvisna od nastopa kakšnega pogoja, lahko dovoli, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je pogoj nastopil. Če upnik tega na navedeni način ne more dokazati, se nastop pogoja dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

5.Predlog za izvršbo tudi po presoji višjega sodišča ni bil utemeljen v delu, v katerem je upnik zahteval izterjavo stroškov odstranitve reklamnega panoja in škode. Upnik je v predlogu za izvršbo v predlogu navajal, da je dolžniku 15. 10. 2024 poslal dopis - Odpoved najemne pogodbe opr. št. P 152/2016, ki ga je dolžnik prejel 17. 10. 2024, tako da je najemno razmerje prenehalo 31. 12. 2024. Ker dolžnik reklamnega panoja v roku dveh mesecev po prenehanju razmerja (tj. do 28. 2. 2025) ni odstranil, ga je 5. 3. 2025 odstranil upnik (po svojih delavcih) ter nato 6. 3. 2025 dolžnika o tem obvestil in ga pozval, naj reklamni pano v roku 30 dni odpelje. Ker dolžnik tega ni storil, je upnik reklamni pano po svojih delavcih odpeljal na deponijo. Z odstranitvijo reklamnega panoja in odvozom na deponijo so upniku nastali stroški v višini 256,20 EUR. Dolžnik pa naj bi mu bil dolžan povrniti tudi stroške ureditve strehe po odstranitvi reklamnega panoja v višini 66,60 EUR in 29,12 EUR, in sicer na podlagi 11. točke sodne poravnave, kjer je določeno, da dolžnik upniku odgovarja za morebitno bodočo škodo, ki bi nastala zaradi uporabe strehe na predmetni nepremičnini iz naslova predmetnega najema, ter na podlagi 8. točke sodne poravnave, kjer je določeno, da je dolžnik dolžan nositi stroške odstranitve reklamnega panoja, kamor spada tudi strošek ureditve strehe po odstranitvi le-tega.

6.Izvršilni naslov je primeren za izvršbo v primeru, če je obveznost, ki se nalaga dolžniku v izpolnitev, dovolj določno opredeljena, da jo je mogoče izvršiti. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da je odločilno, da v izreku sodne odločbe oziroma izvršilnega naslova vsebovani opis dolžnikove obveznosti do upnika omogoča opredelitev upnikove terjatve, poleg tega pa izvršilnega naslova skladno z ustaljeno sodno prakso ni dovoljeno dopolnjevati na podlagi ugotavljanja kakšnih dodatnih dejstev. Vsebina dolžne izpolnitve mora biti jasna iz samega zapisa v izvršilnem naslovu. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da kolikor upnik zahteva izterjavo zneska 351,92 EUR z obrestmi, predmetna sodna poravnava ni primeren izvršilni naslov za izterjavo navedenega zneska. Obveznost dolžnika, da mora upniku plačati navedene stroške, v sodni poravnavi niti ni izrecno določena. V 8. točki poravnave je resda določeno, da mora dolžnik najkasneje v roku dveh mesecev po izteku časa, za katerega je ta dogovor sklenjen,

na svoje stroške odstraniti reklamni pano, vendar pa iz tega ne izhaja izrecno, da je v primeru, da upnik to stori sam (do česar je sicer po sodni poravnavi upravičen), dolžnik upniku nastale stroške odstranitve reklamnega panoja in odvoza na deponijo dolžan povrniti. Če bi se moralo šteti, da navedena dolžnikova obveznost iz izvršilnega naslova implicitno izhaja, pa v izvršilnem naslovu vsekakor ni določena

dolžnikove obveznosti iz tega naslova, niti ta višina že iz samega izvršilnega naslova ni vsaj določljiva. Dejstev glede višine nastalih stroškov pa ni dovoljeno dokazovati s predloženimi računi, saj ti v sodni poravnavi niso niti omenjeni, kaj šele zajeti v dejanskem stanju, zaobseženem v sodni poravnavi. Nenazadnje ob sklenitvi sodne poravnave ni bilo niti gotovo, da bodo upniku kakšni stroški z odstranjevanjem panojev sploh nastali, zato glede teh stroškov ne more iti za obveznost, določeno ali določljivo v sodni poravnavi.

7.Enako velja tudi glede bodoče škode, ki bi morebiti nastala zaradi uporabe strehe iz naslova predmetnega najemnega razmerja, saj je v sodni poravnavi določeno le, da dolžnik upniku odgovarja za to morebitno bodočo škodo, ne pa tudi višina te škode, kar je sicer tudi logično, saj gre v tem delu zgolj za potencialno škodo, katere dejanski bodoč nastanek v času sklepanja sodne poravnave še niti ni bil znan, kaj šele njena višina. Tudi v tem delu predlog za izvršbo ni bil utemeljen, s tem pa tudi ne obravnavana pritožba.

8.Pač pa je pritožba utemeljena glede zavrnitve predloga za izvršbo zaradi izterjave najemnine. V predlogu upnik navaja, da se je najemno razmerje izvrševalo do 31. 12. 2024 in ker dolžnik najemnine za leto 2023 in leto 2024 ni plačal, je že predlagal izvršbo, ki se je pred naslovnim sodiščem vodila pod opr. št. I 404/2024. V tisti zadevi je sodišče s sklepom o izvršbi z dne 28. 10. 2024 v zvezi z najemnino za leto 2024 dovolilo izterjavo zneska 237,15 EUR z obrestmi (kar predstavlja najemnino do 15. 10. 2024), za znesek 62,85 EUR (kar predstavlja najemnino za čas od 15. 10. 2024 do 31. 12. 2024) pa je predlog zavrnilo. Ker je najemno razmerje trajalo celo leto 2024, upnik terja še navedeni znesek 62,85 EUR z obrestmi. Nadalje upnik terja tudi znesek 50,00 EUR, kar predstavlja najemnino za čas od 1. 1. 2025 do 28. 2. 2025, saj je ta čas reklamni pano še vedno stal na upnikovi nepremičnini.

9.Iz 2. točke sodne poravnave izhaja dogovor strank, da upnik daje dolžniku v najem del njegove nepremičnine z ID znakom parcela X 000 (del zemljišča oz. objekta - garaže, stoječe na navedeni parceli), na katerem že stoji dolžnikov reklamni pano, in sicer za obdobje od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2024, dolžnik pa se je zavezal plačati upniku najemnino v letnem znesku 300,00 EUR neto, ki zapade v plačilo vsakega 31. 5. za tekoče leto v času izvrševanja najemnega razmerja, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega neplačanega zneska najemnine za čas od zapadlosti dalje do plačila (3. točka poravnave). V 9. točki pa sta se stranki dogovorili tudi, da se ta sodna poravnava izteče predčasno, če dogovorjena letna najemnina ni plačana najkasneje en mesec po zapadlosti, torej do 30. 6. v tekočem letu. V 3. točki se je dolžnik zavezal upniku v času izvrševanja te sodne poravnave plačati najemnino v letnem znesku 300,00 EUR neto,

10.v 10. točki pa se je dolžnik zavezal upniku plačati sorazmeren del najemnine tudi za čas, ki preteče med prenehanjem najemne pogodbe in dejansko odstranitvijo reklamnega panoja.

10.Pravilno sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da iz sodne poravnave ter upnikovih navedb in predloženega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju I 404/2024 z dne 28. 10. 2024 (priloga A7) izhaja, da se je sodna poravnava zaradi neplačila najemnine za leto 2023 iztekla predčasno 30. 6. 2023. Ker je sklep o izvršbi za plačilo najemnine za leto 2023 postal pravnomočen, je s tem namreč izkazano, da najemnina za leto 2023 ni bila plačana. V 9. točki sodne poravnave je določeno, da se v primeru, če dogovorjena letna najemnina ni plačana najkasneje en mesec po zapadlosti, torej do 30. 6. v tekočem letu, sodna poravnava izteče predčasno. Za predčasno prenehanje najemnega razmerja po 9. točki sodne poravnave res ni potrebno nobeno voljno ravnanje upnika (npr. odpoved razmerja), saj je navedena posledica (tj. predčasno prenehanje razmerja) za primer neplačila najemnine že dogovorjena. Prav tako ga nobeno upnikovo voljno ravnanje tudi ne more preprečiti. Drži tudi, da je upnik izkazal izpolnitev pogoja prenehanja najemnega razmerja, tj. da se je najemno razmerje zaradi neplačila najemnine za leto 2023 predčasno izteklo 30. 6. 2023, saj je predložil sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju I 404/2024 z dne 28. 10. 2024 (priloga A7), ki je javna listina in izkazuje, da dolžnik najemnine za leto 2023 ni plačal.

11.Niso pa pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da za izkaz drugega pogoja, tj. da je bil reklamni pano na upnikovi nepremičnini postavljen tudi v času od 15. 10. 2024 do 28. 2. 2025, upnik v predlogu ni zatrjeval kvalificirane listine iz 1. oz. 2. odstavka 26. člena ZIZ, ki bi to izkazovala, niti takšne listine predlogu ni priložil. Ne drži namreč, da je dolžnikova obveznost plačati upniku navedeni znesek odvisna od izpolnitve dveh pogojev, tj. poleg predčasnega izteka najemnega razmerja (kar je torej izkazano z javno listino) zaradi neplačila najemnine tudi obstoj reklamnega panoja na upnikovi nepremičnini. Slednje ni pogoj za nastanek obveznosti, ampak gre za časovni trenutek, kdaj občasna obveznost preneha nastajati (v konkretnem primeru zaradi izpolnjene nedenarne obveznosti odstranitve reklamnega panoja). Prenehanje (nastajanja) obveznosti mora v izvršilnem postopku kot primarno dokazovati dolžnik. Če je čas prenehanja nastajanja obveznosti namesto dolžnika zatrjeval in dokazoval upnik, pa mu to ne more iti v škodo. Teoretično bi upnik lahko zahteval najemnino vse do vložitve predloga za izvršbo (vendar pa je upnik je pri vložitvi predloga za izvršbo v tem delu ravnal skladno z načelom vestnosti in poštenja) ter bi dolžnik moral dokazovati, da je obveznost plačevanja najemnine prenehala že prej, posledica za upnika bi lahko bila le zavrnitvena glede dela predloga za izvršbo, ne bi pa prišlo do zavrnitve predloga za izvršbo glede najemnine v celoti.

12.Neutemeljen pa je bil tudi predlog za izvršbo in s tem obravnavana pritožba v delu glede izterjave zneska 149,33 EUR z obrestmi, kar predstavlja odvetniške stroške za opomin oz. poziv dolžniku na plačilo odprte terjatve. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da iz sodne poravnave, na podlagi katere upnik predlaga predmetno izvršbo, navedena terjatev upnika ne izhaja oz. v njej ni določena. Poleg tega pa v tem delu tudi ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za izvršbo. Ne drži namreč, da je bil upnik pred vložitvijo predloga za izvršbo dolžan dolžnika pozvati k plačilu terjatve, poleg tega pa takšni stroški že pojmovno ne morejo biti potrebni za prisilno izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), temveč kvečjemu za prostovoljno plačilo terjatve.

13.Višje sodišče je po pojasnjenem pritožbi delno ugodilo glede zneskov najemnine 62,85 EUR z obrestmi ter 50,00 EUR z obrestmi in sklep v tem delu razveljavilo v I. točki in posledično v II. točki ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep v nerazveljavljenem delu I. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 20, 26, 53, 53/2, 55

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.