15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž. na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 243/2004 z dne 27. 10. 2005 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1228/2002 z dne 10. 12. 2003 in s sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. P 425/2001 z dne 8. 3. 2002 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika za ugotovitev ničnosti sporazuma o plačilu odškodnine za nacionalizirana zemljišča z dne 27. 6. 1994 ter prodajne pogodbe, ki je bila sklenjena istega dne. Zavrnilo je tudi dajatveni del zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja glede parcel, ki so bile predmet omenjenega sporazuma in prodajne pogodbe, in predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi odtujitve in obremenitve teh parcel do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo revizijo. Pritrdilo je stališču, da v obravnavanem primeru določba 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) ne more biti podlaga tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti, in presoji, da tožbena trditvena podlaga ne ponuja ustreznih izhodišč za zatrjevano ničnost po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. –ZOR).

2.Pritožnik v ustavni pritožbi opisuje potek pravdnega postopka in mu očita nerazumno dolgotrajnost. Vrhovno sodišče naj bi že sklep št. II Ips 187/99 z dne 8. 3. 2000, s katerim je prvič odločalo o reviziji v obravnavani zadevi, sprejelo na podlagi napačnega stališča, po katerem za presojo ničnosti sporazuma o odškodnini za nacionalizirana zemljišča ni mogoče uporabiti 88. člena ZDen. Navaja, da so sodišča v ponovljenem postopku to stališče povzemala, ker naj bi napačno ugotovila, da je šlo za pravni posel med zavezanci in upravičenci do vrnitve podržavljenega premoženja. Sodiščem očita površnost, nepoštenost in pristranskost, ker naj bi izpodbijano določitev sprejela na podlagi neizkazane ugotovitve, da je C. C. (tj. ena izmed sester denacionalizacijskih upravičencev) denacionalizacijska upravičenka oziroma generalna pravna naslednica obeh upravičencev. Poleg tega naj bi v imenu C. C. sporazum sklenil dr. B. B. brez posebnega pooblastila, saj naj pooblastilo Centra za socialno delo, na katerega se sklicuje sodišče, ne bi bilo pooblastilo, ki je navedeno v sporazumu. Tako naj bi dr. B. B. s sklenitvijo škodljivega sporazuma s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, razpolagal samovoljno, ne da bi obvestil druge pravne naslednike denacionalizacijskih upravičencev.

B.

3.Z očitki o površnem, nepoštenem in pristranskem odločanju pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave Ustave. Z navedbami v ustavni pritožbi pa teh kršitev ne izkaže. Z očitki, ki se nanašajo na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 187/99, namreč ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča. Res je sicer, da je Vrhovno sodišče že v sklepu št. II Ips 187/99 sprejelo stališče, da v obravnavanem primeru ničnosti pravnega posla ni mogoče uveljavljati na podlagi 88. člena ZDen, vendar sta tako Višje kot Vrhovno sodišče v ponovljenem postopku ponovno presojali utemeljenost pritožnikovega vztrajanja pri tem ničnostnem razlogu. Ta presoja pa ne temelji niti na ugotovitvi, "da je bil sporazum sklenjen v korist upravičencev in ob najugodnejši varianti, ki jo omogoča določba 25. člena ZDen" niti na stališču, da je v času sklenitve sporazuma že potekel rok iz prvega odstavka 64. člena ZDen.

4.Trditev pritožnika, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je C. C. denacionalizacijska upravičenka, ne drži. Tako iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča kot tudi iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča (pritožnik sodbe prvostopenjskega sodišča ustavni pritožbi ni priložil) je razvidno, da je sodišče C. C. upoštevalo kot pravno naslednico denacionalizacijskih upravičencev. Sodišči sta tudi pojasnili, zakaj okoliščina, da je bil sporazum sklenjen brez vednosti drugih pravnih naslednikov, ni ničnostni razlog. Prav tako sta obrazložili presojo, da je bila C. C. kot pogodbena stranka sporazuma veljavno zastopana. V samo pravilnost te presoje pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

5.Pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti niti s trditvijo, da je sodišče C. C. upoštevalo kot "generalno pravno naslednico brez dokazne podlage in predhodnega obravnavanja". Iz zgoraj navedenih stališč, na katerih temelji izpodbijana odločitev, namreč izhaja, da ugotovitev, da je (bila) C. C, "generalna pravna naslednica" denacionalizacijskih upravičencev, za presojo utemeljenosti pritožnikovega tožbenega zahtevka ni bila odločilna, ugotovitvi, da je ena izmed pravnih naslednikov, pa pritožnik ni oporekal.

6.Ne gre torej za to, da bi sodišče odločalo površno, nepošteno in pristransko, temveč za to, da se pritožnik s stališči Vrhovnega sodišča ne strinja. To pa za utemeljitev zatrjevane kršitve pravic iz 22. člena in iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne zadošča.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Posamezniki imajo kljub ugotovljeni neskladnosti pravne ureditve z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil, ni podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), po kateri se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić