Jedro

Tožniku je ustvarjal fiktivne zaloge, s tem ko je količinsko in vrednostno v računalniški program vnesel napačne podatke računov in dobavnic (skupaj 9 dobavnic) dobavitelja s. p., s čemer je huje kršil organizacijski predpis. Šlo je za ponavljajoča se ravnanja in ne morda slučajno napako. Tožnikova ravnanja imajo vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz 235. člena KZ-1, pri čemer pa je tožnik tudi kršil določila 33. člena ZDR-1, saj mora delavec delo vestno opravljati skladno s pogodbo o zaposlitvi in upoštevati tudi navodila in zahteve delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja in se tudi vzdržati ravnanj, ki jim materialno ali moralno škodujejo. Delavec lahko odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kot to določa 34. člen ZDR-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 30. 9. 2014 nezakonita in se razveljavi (1/I. točka izreka); da se ugotovi, da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014, temveč še traja, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje, ga pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto ter ga prijaviti v zavarovanja in ga prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (2/I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, od bruto zneska plače odvesti davek in prispevke iz delovnega razmerja pristojnim zavodom, neto znesek plače pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila, plačati tožeči stranki, vse v roku 8 dni pod izvršbo (3/I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas med 5. 9. 2014 in 30. 9. 2014 obračunati bruto znesek razlike med bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi in nadomestilom plače v višini polovice povprečne mesečne bruto plače tožeče stranke v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od bruto zneska plače odvesti davek in prispevke iz delovnega razmerja pristojnim zavodom, neto zneske plače pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti plače za mesec september 2014 dalje do plačila plačati tožeči stranki, vse v roku 8 dni pod izvršbo (4/I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani (pravilno: Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa, da naloži toženi stranki povračilo stroškov pritožbenega postopka. Tožnik meni, da sodba ni pravilna. Ocenjuje, da mu je tožena stranka zgolj formalno omogočila pravico do zagovora, pri čemer le-ta ni bil izvršen v skladu z namenom pravice do zagovora, saj je bila tožniku odpoved vročena že 7 ur po zagovoru. Tako je bil zagovor zgolj formalen. Zagovor je bil ob 13. uri, do vročitve pa je minilo skoraj 7 ur, ki so v pretežnem delu izven delovnika, saj 7 ur ne zadošča za izdelavo takšne odpovedi, če ni vnaprej pripravljena. Po oceni tožnika bi bilo za takšno obrazložitev potrebno najmanj 3 ure dela. Delodajalec je dolžan navedbe iz obrambe delavca obravnavati in preveriti njihovo utemeljenost. Sodišče je ob navedenem pravilno ugotovilo, da je v izredni odpovedi relevantno samo 9 dobavnic, finančni dobropis za A.A. z dne 29. 8. 2014 in ročna oddajnica z dne 27. 8. 2014 v zvezi z dobavnico z dne 1. 9. 2014. V nadaljevanju je sodišče potrdilo, da očitki glede finančnih dobropisov niso izkazani. Obrazložitev sodišča ni dovolj natančna. Ni jasno, za katere dokumente naj bi bil odgovoren tožnik, pri čemer dokumentov ni pripravljal sam, ampak referenti v računovodstvu in sicer B.B. in C.C. Sodišče sicer ugotavlja, da naj bi navedeni delali po navodilu tožnika, vendar to ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Sodišče se ne opredeli dovolj do objektivnih in subjektivnih razlogov izrečene odpovedi. Tožnik je za zaslišanje predlagal tudi pričo A.A., na katerega se nanaša več očitanih listin. Tožnik ni naredil ničesar v nasprotju s toženo stranko, ampak je v vsem ravnal ravno v skladu z interesi tožene stranke, ki jih je lahko tako, da je bil najuspešnejši komercialist, dosegel samo na način, ki se mu sedaj očita kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče A.A. ni zaslišalo, ker naj bi že ostali izvedeni dokazi zadostovali. Dejstvo, da priča A.A. dvakrat ni pristopil na narok, ne opravičuje njegovo nezaslišanje. Pri toženi stranki je prihajalo do neurejenega in nenavadnega poslovanja, zaradi česar je prihajalo do pogostih menjav vodstva (ena od prič je povedala, da se je direktor menjal na 2 leti, ob vsaki zamenjavi politične opcije). Priča D.D., bivši komercialni direktor tožene stranke, je izpovedal, da se določeni ISO standardi niso upoštevali, ker to včasih v komerciali ni mogoče. Šlo je zato, da se je vedelo, kaj in kako se dela in se ni reagiralo. Sodišče je v celoti sledilo pričam tožene stranke, predvsem njihovim vodstvenim delavcem, ki so sprejeli odločitev o konkretni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in imajo v zadevi osebni interes, ter ostalim delavcem tožene stranke, katerih pričanje je pod vplivom dejstva, da so pri toženi stranki zaposleni in od nje eksistenčno odvisni. Tožnik ne oporeka toženi stranki legitimnega interesa za ureditev stanja v družbi, ne sprejema pa, da je sam žrtev prejšnjega neurejenega stanja, za katerega tožena stranka ni izkazala, da ga ni bilo. Sodišče bi glede na izvedene dokaze in izpovedi prič moralo ugotoviti, da ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR. Da je zaključek sodišča v okoliščinah, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega procesa, neutemeljen, potrjuje tudi izpoved priče E.E., vodje računovodstva pri toženi stranki, ki je povedala, da je, ko je ugotovila napako pri tožnikovem vodenju evidenc, konkretno pri spornem prevzemu, opozorila tožnika na napako in s tem ni imela nobenih problemov. To kaže, da pri tožniku zadošča opozorilo na pravilno vodenje knjigovodskih in računovodskih zadev, zato bi morala tožena stranka enako postopati tudi v zvezi z dobavnicami in ročnimi oddajnicami, ki se tožniku očitajo v tej zadevi. Tožniku se ni očitalo kakršnegakoli okoriščanja, ne sebi ne komurkoli drugemu. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 78/2016 z dne 7. 6. 2016 potrdilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi najstrožji ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je predviden za najhujše kršitve obveznosti delavca in v primeru, ko glede na druge okoliščine ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka pa ima na voljo tudi blažje ukrepe, v tem primeru opozorilu ali opominu tožniku, ki se je že izkazal za primerno sredstvo. Tožena stranka tudi sicer sama priznava, da gre za pridnega in dobrega delavca, ki se ni okoristil, kar vse kaže na potrebo po spoštovanju stopnjevanosti sankcij in uporabo milejšega ukrepa. Tožnik uveljavlja tudi kršitve prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in sicer kljub ugovorom tožnika, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Zgolj splošne navedbe o tem, kako naj bi izgubila zaupanje v delo tožnika, ne zadoščajo. Tako je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je sodišče povzelo izpoved priče F.F., so bile prevedbe dopustne v izjemnih primerih z odobritvijo vodje. Tožena stranka je ostalim udeležencem izrekla opomine pred odpovedjo (G.G., B.B. in C.C.), še sploh, ker niti ni jasno, za čigavo odgovornost je v osnovi šlo. Tudi zato po mnenju tožnika ni mogoče ugotoviti izpolnitve pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tožnik izpodbija tudi utemeljenost očitka o ročni oddajnici in z njo povezani prevedbi. Kot je sodišče povzelo izpoved priče F.F., so bile prevedbe dopustne v izjemnih primerih. Tožnik ni predlagal zaslišanja B.B., C.C. in G.G. (še vedno zaposlen pri toženi stranki), ki bi edini lahko izpovedal o tem, ali je tožnik očitno ročno oddajnico naredil z njegovo odobritvijo ali ne. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je prepričljivo utemeljilo, zakaj je upoštevajoč vsa zatrjevana dejstva in glede na dokazni postopek, izredna odpoved zakonita in je tožbo tožnika zavrnilo. Tožnik ponavlja, da naj bi bil njegov zagovor le "formalno" izpeljan in izredna odpoved vnaprej pripravljena. Temu ni tako. Kot je sodišče pravilno ugotovilo, je tožnik prejel vabilo na zagovor že dne 17. 9. 2014, v katerem je delodajalec tožniku obširno utemeljil vse očitane in povsem konkretne rešitve s citiranjem dokaznih listin, iz katerih so te kršitve razvidne. To vabilo na zagovor je lahko tožnik preučeval dva tedna in bi lahko nanj konkretneje odgovarjal na dan zagovora dne 30. 9. 2014. Vabilo na zagovor je vsebovalo praktično celotno obdolžitev kasnejše izredne odpovedi, vsak delavec, ki bi imel opravičljive razloge za take konkretne očitane kršitve iz vabila na zagovor, bi gotovo na te očitke podal konkreten zagovor in predložil ali vsaj predlagal dokaze za svoje trditve. Tožnikov zagovor pa je ostal povsem pavšalen, praktično ni imel nobene konkretne vsebine, nobenega nasprotnega dokaza, s povsem splošnimi trditvami o nekakšnem splošnem neredu, brez kakršnekoli opredelitve do natančno in konkretno opisanih kršitev, ki mu jih je tožena stranka očitala. Vsebinski zagovor je vseboval le splošne obrambne navedbe, kot so: da so "tako delali vsi in od nekdaj", da mu "predpisi družbe niso znani", da "ni ekonomist" in celo da so ga "delati tako naučili neimenovani nadrejeni". Tožnik na zagovoru ni želel ničesar konkretno pojasnjevati. Zagovor tožnika je bil s strani predstavnikov tožene stranke prebran in skrbno pregledan. V zagovoru ni bilo nobenih konkretnih argumentov, ki bi tožnika kakorkoli razbremenjevali sistematičnih in načrtnih kršitev delovnih obveznosti vodje komercialistov pri izdelavi poslovnih listin, pri pretoku teh poslovnih listin znotraj družbe in pri vnašanju poslovnih podatkov poslovne evidence tožene stranke. Šlo je za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer imajo kršitve tudi vse znake kaznivega dejanja, kot tudi naklepne kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila sicer izvedena z detektivsko agencijo H., dejansko pa opravljena tik pred namero tožnika, da za dalj časa odide od doma, to je dne 30. 9. 2014 ob 19.55 uri, kot to izhaja tudi iz predloženega poročila detektivske agencije H. Tožnik se spreneveda, češ da iz sodbe ne izhaja ničesar konkretnega o spornih dobavnicah in da niti ne ve, za katerih 9 dobavnic gre. Te dobavnice so bile natančno navedene v izredni odpovedi, enako so bile navedene tudi v odgovoru na tožbo, kjer so bili navedeni vsi podatki o 15 primerih ponarejanja poslovnih listin ob prevzemu blaga od dobavitelja A.A. Sodišče je zaradi časovnih okvirov, ki jih lahko zajame odpoved, vzelo v pregled zgolj zadnjih 12 očitanih primerov nepravilnih prevzemov blaga. V postopku je bilo jasno ugotovljeno, da je tožnik v teh primerih količinsko, vrednostno in celo po vrsti blaga prirejal poslovne listine (prevzemnice) in take lažne podatke vnašal še v poslovne evidence tožene stranke (elektronski sistem BBIS), medtem ko je bilo pri toženi stranki dobavljeno in plačano blago v drugačnih količinah, drugačnih cenah in celo druge vrste blago, kot jih je tožnik evidentiral (poknjižil). To je tožnik celo na zaslišanju sam potrdil, vendar za svoje ravnanje ni znal navesti razumnih razlogov. To blago je tožena stranka ob nabavi plačala, nikoli pa ga ni zafakturirala naprej svojim kupcem. Ne drži, da naj bi te listine namesto tožnika pisale referentke B.B. in C.C., ki nista delali prevzemov blaga. Ni utemeljen očitek tožnika, češ da so mu kršene procesne pravice, ker ni bila zaslišana njegova priča A.A. Tožnik je konkretno predlagal to pričo v zvezi s trditvami o utemeljenosti finančnih dobropisov (reklamacij blaga), ki pa v sodbi niso več očitane tožniku. Ni pa tožnik predlagal te priče v zvezi s kakimi drugimi svojimi trditvami, kot to sedaj poskuša prikazati in to v pritožbi predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožnik nadaljuje s svojimi neutemeljenimi in pavšalnimi izgovori, češ da so njegove kršitve upravičene zaradi pogostih menjav vodstva, zaradi politike, pritiskov lastnikov na večjo učinkovitost, pomanjkanje nadzora in celo zaradi neurejenega in zastarelega skladišča. Tožnik navaja povsem nerelevantne izseke iz zaslišanja njegovih prič D.D. in I.I. (oba sta sicer že več let pred očitanimi kršitvami odšla od tožene stranke in ne moreta poznati razmer v času očitanih kršitev, na drugi strani pa tožnik namenoma spregleda, da sta tudi te dve priči izpovedali, da tudi v času njune zaposlitve pri toženi stranki ni bilo dopustno prirejati poslovne dokumentacije in potvarjati poslovnih evidenc na način, kot je to počel tožnik tako na nabavni (ponarejene prevzemnice in napačen vnos v BBIS) kot na prodajni strani (drugačne fakture od ročnih oddajnic blaga).

Tožnik sebe poskuša predstaviti kot žrtev na splošno neurejenega poslovanja tožene stranke. Dokazni postopek je jasno pokazal, da je bil tožnik najuspešnejši komercialist in da v preteklih letih ni deloval na način, kot se je to izkazalo za leto 2014. Predvsem zaslišana sodelavka J.J., ki je bila nekaj časa nadrejena tožniku, je povedala, da je tožnika nadzirala in da v času njenega vodstva ni delal kršitev, kot so se ugotovile v letu 2014. Bile so v tem času manjše napake in občasne kršitve, nikakor pa ne tako hude, ponavljajoče in sistematične, kot se jih je tožnik posluževal v letu 2014, v času nadrejenega G.G., ki tožnikovim spretnostim očitno ni bil dorasel. Tožnik se čuti neutemeljeno nedolžnega, ker je bil s strani zadnjega nadrejenega G.G. premalo nadzorovan. Toženi stranki je jasno, da se pri delu zgodijo tudi nenamerne napake, in če delavec spoštuje opozorila in napak ne ponavlja, ga tudi ne more doleteti nikakršna sankcija. Tožnik se je preudarno na način, da se je izognil edini sprotni kontroli skladnosti dokumentov, to je finančni kontroling v sistemu BBIS, izognil. Ta sistem je namreč avtomatično kontroliral le finančno skladnost med različnimi poslovnimi dokumenti na poti, ko je blago prišlo od dobavitelja tožene stranke, pa do nadaljnje prodaje in dostave ter fakturiranja tega blaga končnemu kupcu. Ni potrebno poznati nobenih ISO standardov, niti notranjih organizacijskih pravil, da bi vodja komerciale ne vedel, da če je skladiščnik z dobavnico prevzel od dobavitelja določeno vrsto in količino blaga, da mora komercialist ob prevzemu te dobavnice in fakture dobavitelja sestaviti poslovno listino "prevzemnico" z isto vsebino, torej za isto vrsto blaga, istimi količinami in isto vrednostjo, po katerih je to blago prišlo v trgovino. Gre za hude kršitve pogodbenih obveznosti, ki imajo vse znake kaznivega dejanja ponarejanja ali uničenja poslovnih listin, pri čemer gre za vodstvenega delavca, ki bi moral prav skrbeti za nadzor nad skladnostjo poslovnih listin z dejanskimi poslovnimi dogodki. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev in na katere se pazi po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP, ker se sodišče posebej ni opredelilo do izpovedbe F.F., da so bile prevedbe dopustne v izjemnih primerih z odobritvijo vodje. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da tožnik nikoli ni zaprosil za kakršnokoli dovoljenje svojega nadrejenega vodjo za drugačen vnos v računalniški sistem BBIS. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da sodišče ni zaslišalo A.A., samostojnega podjetnika, kjer je tožnik nepravilno ravnal z dokumenti ravno pri njegovih dobavah. Dejstvo, da je sodišče dvakrat neuspešno vabilo na zaslišanje pričo A.A. in ga nato ni zaslišalo, ne predstavlja kršitve pravil postopka. Sodišče ni vezano na svoj dokazni sklep in se v nadaljevanju postopka lahko odloči, da posameznega dokaza ne bo izvedlo, v kolikor oceni, da njegova izvedba ni potrebna. V postopku listinska dokumentacija o dobavi blaga ter dobavljeno blago s strani A.A., s. p., ni bila sporna, sporno je bilo prirejanje dokumentacije s strani tožnika ob vnašanju v računalniški sistem BBIS pri toženi stranki, torej A.A. ne bi mogel v ničemer pojasniti pravilnosti ali nepravilnosti delovanja tožnika, ki je bil dolžan upoštevati način poslovanja tožene stranke. Ob tem tudi navajanje tožnika, da ni poznal navodil tožene stranke in ISO standardov na svojem področju dela, ne more biti upoštevno, tožnik je bil dolžan delo opravljati na način predpisan s strani tožene stranke, nenazadnje pa je bil tožnik tudi vodstveni delavec na svojem področju, ki je bil celo zadolžen za kontrolo drugih delavcev.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka in vpogledalo v prilogo C1 ter zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke K.K. ter priče L.L., J.J., D.D., M.M., N.N., F.F., I.I., E.E., O.O., P.P., R.R., S.S., Š.Š. in T.T. Po izvedenih dokazih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 30. 9. 2014 nezakonita in se razveljavi ter posledično zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo.

8. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od leta 2001 dalje na delovnem mestu vodja komercialnih projektov, šifra ... v poslovni enoti (PE) U. na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2014, ki je pričela veljati z dnem 1. 2. 2014. Tožena stranka mu je 5. 9. 2014 vročila pisno obdolžitev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ga povabila na zagovor ter mu tudi prepovedala opravljanje dela in odvzela delovna sredstva. Zaradi dopolnitve kršitev mu je ponovno vročila obdolžitev in pisno vabilo na zagovor 30. 9. 2014, ki se ga je tožnik udeležil in pisno podal svoj zagovor, v nadaljevanju pa mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu izredno odpoved istega dne vročila. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje, pri čemer odgovarja na relevantne pritožbene navedbe tožnika, kot to izhaja iz nadaljevanja.

9. Tožnik v pritožbi kot pritožbeni razlog navaja, da mu je tožena stranka zgolj "formalno" omogočila pravico do zagovora, dejansko pa ni preverila njegovih argumentov in navedb, saj mu je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena že 7 ur po zagovoru, kar pa ne zadošča za pripravo in izdelavo takšne zahtevne odpovedi, kar pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi sicer vnaprej pripravljena. Pritožbeno sodišče navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je imel tožnik dalj časa za pripravo zagovora, pri čemer na zagovoru ni podal bistvenih vsebinskih argumentov, ki bi dejansko opravičevali njegova ravnanja, prav tako pa ni predlagal izvedbo kakršnihkoli drugih relevantnih dokazov. Iz zapisnika o pogovoru oziroma zagovoru z dne 30. 9. 2014 izhaja, da so bili na njem prisotni direktor družbe K.K., finančna direktorica F.F. in vodja kadrovskih in splošnih zadev V.V., ki je bila določena za zapisnikarico. Na zagovoru je bil prisoten tožnik in njegov pooblaščenec, pri čemer je bil tožnik poučen o pravici, da se brani in navede argumente, ki bi ga razbremenili, ob tem pa je pooblaščenec tožnika podal pisni zagovor tožnika, ki je sicer zelo obširen, vendar zgolj pavšalen, med drugim z navedbami, da je tožnik ves čas dobival ponudbe, da bi se zaposlil v drugih podjetjih, kar je vse odklonil, ker je čutil pripadnost toženi stranki, da se je od narejenih naučil, kako uskladiti dejanske zaloge s prevedbami, da so vsi delali tako kot on, da je predhodno kot poslovodja opozarjal na nepravilnosti, da je kljub recesiji v letu 2013 dosegel 2.710.872,00 EUR prometa, kar je 6 % višji promet kot leta 2012, da je kupec A.A., s. p., večji dobavitelj in kupec lesnih materialov pri toženi stranki in podobno. Tako ni šlo zgolj za formalnost zagovora, in mu ni bila kršena pravica do zagovora, kot to določa 85. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), pri čemer mu je tožena stranka omogočila zagovor v razumnem roku, ki ni bil krajši od treh delovnih dni.

10. Glede očitkov tožnika, da razlogi za izredno odpoved niso bili resni in utemeljeni, pritožbeno sodišče navaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je bilo dokazano, da je ustvarjal fiktivne zaloge, s tem ko je količinsko in vrednostno v program BBIS vnesel napačne podatke računov in dobavnic (skupaj 9 dobavnic) dobavitelja A.A. s. p., s čemer je huje kršil organizacijski predpis št. ... in šlo je za ponavljajoča se ravnanja in ne morda slučajno napako. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da iz točke 12 pregleda prevzemnih dokumentov z dobavnicami zunanjega dobavitelja A.A. s. p. izhaja, da so količine prevzetega blaga različne od količin navedenih v računu in prevzemnici. Tako se tožnik ne more sklicevati na to, da sploh ne ve, kaj mu je bilo očitano. Tožnik svojega ravnanja v postopku pred sodiščem tudi ni zanikal (to ravnanje je celo potrdil), tako so zavajujoče pritožbene navedbe tožnika, da sploh ne ve, za kaj gre. V postopku je tožnik celo zatrjeval, da je to delal v korist tožene stranke. Sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek in zaslišalo vrsto prič, ki so smiselno enako potrdile nepravilno delo tožnika, pri čemer je ena od prič celo izjavila, da niso prej odkrili napak iz razloga, ker je bil tožnik zelo inteligenten. Tožnik je zavestno v računalniški program evidenc BBIS tožene stranke vnašal napačne podatke, pri čemer je tožena stranka ob nabavi plačala blago, ki pa ga nikoli ni zafakturirala naprej svojim kupcem. Tako so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, ker tožnik poskuša sebe predstavljati kot kolateralno škodo za neurejeno poslovanje tožene stranke in večkratnih zamenjav vodstva. Tožnikova ravnanja imajo tudi vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz 235. člena KZ-1, pri čemer pa je tožnik tudi kršil določila 33. člena ZDR-1, saj mora delavec delo vestno opravljati skladno s pogodbo o zaposlitvi in upoštevati tudi navodila in zahteve delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja in se tudi vzdržati ravnanj, ki jim materialno ali moralno škodujejo. Delavec lahko odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kot to določa 34. člen ZDR-1. 11. Tožnik v pritožbi tudi navaja, da ni podan razlog iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri tožniku šlo za sistematično, premišljeno in prikrito kršenje njegovih delovnih nalog, pri čemer mu je bila zaupana kot delovna naloga prav kontrola pretoka poslovnih informacij drugih delavcev, saj je bil tožnik eden izmed vodilnih delavcev. Takšno zaupanje tožene stranke je tožnik zlorabil. Res je sicer, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep, vendar pa so kršitve pogodbenih obveznosti tako hude, da je izpolnjen zakonski pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Tožnik tudi navaja, da v izredni odpovedi navedeni pogoj tudi ni konkretiziran, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da iz sodbe sodišče Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 184/2015 z dne 11. 1. 2016 izhaja, da obrazložitev nemožnosti nadaljnjega delovnega razmerja ni obvezna sestavina odpovedi, zaradi česar lahko delodajalec ta pogoj dokazuje v sodnem postopku. Tako pritožbene navedbe v zvezi s tem niso relevantne, naloga sodišča pa je, da preveri navedbe strank in pravilno ter popolno ugotovi dejansko stanje, kar je sodišče tudi ustrezno storilo.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (154. člen ZPP), tožena stranka pa iz razloga, ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid v pravdi, prav tako pa odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji ter 155. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena ZPP.