Jedro

Pritožba zoper sodno poravnavo ni dopustna, saj ima sodna poravnava učinek pravnomočne sodne odločbe.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo predlagateljice A.K. proti sodni poravnavi, sklenjeni dne 29.5.1992. Proti temu sklepu se je pritožila predlagateljica A.K. iz vseh treh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrženjem pritožbe bistveno kršilo določila pravdnega postopka in sicer člen 109 ZPP. Laično pritožbo bi moralo vrniti pritožnici v popravo, ne pa, da jo je po nekaj mesecih zavrglo.

Sodišče bi to vlogo pač moralo smatrati za pravočasno vloženo tožbo za izpodbijanje sodne poravnave. Zaradi nevednosti pritožnice bi moralo sodišče po členu 11 ZPP opozoriti stranko na njene pravice.

Predlaga, naj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje, ali pa naj se izpodbijani sklep spremeni.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz spisovnih podatkov, so v tej zadevi obe predlagateljici in nasprotni udeleženec v navzočnosti svojih pravnih pooblaščencev sklenili na naroku dne 29.5.1992 na kraju samem sodno poravnavo. Ta sodna poravnava je bila podpisana od vseh skleniteljev, izdatek poravnave pa prav tako poslan vsem, pri čemer ga je pooblaščenec obeh predlagateljic prejel dne 29.6.1992. Pritožbo zoper to sodno poravnavo je prva predlagateljica vložila po preteku leta dni in sicer dne 2.6.1993. Pritožba zoper sodno poravnavo pa ni možna. Sodna poravnava ima namreč učinek pravnomočne sodne odločbe, kar izhaja tudi iz določila člena 323 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Smiselno priznava to tudi pritožba, ki pa smatra, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti to vlogo, izrecno imenovano "pritožba zoper sodno poravnavo", kot tožbo za izpodbijanje sodne poravnave. Pritožnico opravičuje kot laično in prava neveščo osebo, kar nalaga sodišču obveznost pravne pomoči po členu 11 ZPP.

Člen 11 ZPP določa, da sodišče stranko, ki iz nevednosti ne uporablja pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Dolžnost sodišča se torej nanaša le na pravice v postopku, ne pa tudi na pravice iz materialnega prava. Pa tudi, če bi sodišče vezala takšna obveznost, da namreč opozori pritožnico, da ima možnost vložiti tožbo zoper sodno poravnavo v smislu določila člena 117 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), sodišče prve stopnje takega pravnega pouka pritožnici ni moglo dati. Kot določa člen 117/1 ZOR, preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe s pretekom enega leta od dneva, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti (oziroma enega leta od prenehanja sile, če je šlo za silo). Sodna poravnava, ki bi jo v tem primeru šteli kot pogodbo, je bila sklenjena dne 29.5.1992, tudi v navzočnosti pritožnice in njenega pravnega pooblaščenca (od katerega je nedvomno prejela ustrezno strokovno pravno pomoč), pritožbo zoper sodno poravnavo pa je pritožnica vložila dne 2.6.1993, torej že po preteku eno-letnega roka za možno izpodbijanje te poravnave. Nobenega smisla torej ne bi imelo pozivati pritožnico na popravo vloge, ki naj bi jo bilo zato treba šteti kot tožbo. Za tak pravni pouk, na katerega nakazuje pritožba, predlagateljica zaradi poteka roka tudi ni imela pravnega interesa.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo, ko je pritožbo zoper sodno poravnavo kot nedovoljeno zavrglo. Neutemeljeni pritožbi zoper to odločbo ni bilo mogoče ugoditi.