Jedro

Ker je bilo o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je bilo v izpodbijani odločbi pravilno uporabljeno določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in ponovna zahteva tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja pravilno zavržena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano prvostopno odločbo je Upravna enota Radlje ob Dravi zavrgla tožničino zahtevo za priznanje statusa in pravic kot žrtvi vojnega nasilja. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 27. 12. 2004 pri Upravni enoti Radlje ob Dravi vložila zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot prisilna deportiranka. Vlogi je priložila kopijo zapisnika o zaslišanju priče A.A. z dne 22. 2. 2002. Upravni organ je pri odločanju ugotovil, da je bil tožničin zahtevek dne 30. 6. 2004 že zavrnjen z odločbo št. ... Ugotovljeno je bilo, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja delovne deportiranke za obdobje od 4. 3. 1944 do 29. 4. 1945, torej za čas, za katerega tožnica navaja, da je opravljala prisilno delo v Avstriji. Ta odločba je postala pravnomočna dne 7. 8. 2004. Upravni organ je tožnico po vložitvi ponovnega zahtevka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zaradi istega prisilnega ukrepa okupacijskih oblasti dne 17. 1. 2005 pozval, naj v roku osmih dni dopolni zahtevek z ustreznimi dokazili ali navede priče, s katerimi bo dokazovala ta prisilni ukrep. Tožnica se je oglasila osebno 24. 1. 2005 in povedala, da nima novih podatkov, niti ne more navesti novih prič. Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) je upravni organ zahtevo tožnice zavrgel, saj je bila o zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje, na katerega se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.

Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, pritožbi pa je priložila izjavo B.B., ki naj bi bila tudi na prisilnem delu v Avstriji v času od 4. 3. 1944 do 29. 4. 1945. Drugostopni organ je njeno pritožbo zavrnil, iz obrazložitve drugostopne odločbe pa izhaja, da je bila tožnica zaslišana v postopku na prvi stopnji dne 24. 1. 2005, ko je navedla, da je vse, kar ima povedati, že povedala v prvem zahtevku. Povedala je, da drugih podatkov nima in se ne spominja drugih prič, ki bi lahko pričale v njenem postopku. Iz dokumentacije v spisu, ki je bila zbrana v prvem postopku je razvidno, da tožnica ni bila na prisilnem delu v smislu določbe 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN, Uradni list RS, št. 63/1995 s spremembami), ampak je bila na obveznem enoletnem delu, kjer je opravljala pri različnih družinah razna gospodinjska dela. ZZVN v prvem odstavku 2. člena določa, da je ob pogojih 1. člena tega zakona žrtev vojnega nasilja oseba, ki so jo nemške okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo oziroma je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 odpeljana v ujetništvo (interniranec), oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem oziroma pred prisilno izselitvijo (begunec) ali bila nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB nasilno pregnana iz svojega doma in oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejana požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece (četrti odstavek 2. člena ZZVN). Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je bila rojena staršem, v času ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka 2. člena (peti odstavek 2. člena ZZVN). Za žrtev vojnega nasilja se šteje oseba, pri kateri je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece (3. člen ZZVN). Drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno odločil na podlagi 129. člena ZUP, ko je zahtevek tožeče stranke s sklepom zavrgel. Pri tem drugostopni organ še pojasnjuje, da celotno obdobje druge svetovne vojne že samo po sebi predstavlja obdobje nasilja in strahu, vendar pa zakonodajalec ni imel namena, da bi vse osebe, ki so preživele obdobje druge svetovne vojne, pridobile status žrtve vojnega nasilja. Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ki morajo biti dejansko podani, kar pa v tožničinem primeru dejansko ni izkazano in torej ni izkazano, da je bila na prisilnem delu iz razlogov, ki so navedeni v 2. členu ZZVN.

Tožeča stranka z laično tožbo izpodbija takšno odločitev, ko navaja da, „če bi imela listovno zahtevo oziroma prisilno zahtevo, bi to lahko dokazala.“ V enakem položaju je bil njen mož, ki je imel priznan status žrtve vojnega nasilja. Morda bi ji ta status lahko pripadal po možu. Smiselno torej predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev v zadevi pravilna in zakonita in sodišče v celoti sledi utemeljitvi prvostopne in drugostopne odločbe ter se nanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). K tožbenim trditvam pa še dodaja, da ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je Upravna enota Radlje ob Dravi dne 30.6.2004 izdala odločbo št. ..., s katero je odločila, da se tožničinemu zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – prisilne deportiranke po prvem odstavku 2. člena ZZVN ne ugodi. Iz obrazložitve izhaja, da je ob pogojih iz 1. člena tega zakona žrtev vojnega nasilja oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale na prisilno delo. Upravni organ je iz opisa prisilnega dela, ki mu ga je posredoval Muzej narodne osvoboditve Maribor ter opisa prisilnega dela, ki ga je pripravil zgodovinar dr. C.C. ugotovil, da je 26. marca 1942 izšel razglas o evidenci za vojaško delovno službo in državno službo na Spodnjem Štajerskem, ki je določil, da bodo v času od 1. aprila do 1. maja 1942 popisani moški in ženski letniki 1923 in 1924. Nemški okupator je slovenska dekleta določil tudi za enoletno obvezno delo v gospodinjstvu pri veččlanskih družinah. Med delovne deportirance pa ni mogoče šteti tistih, ki jih je na nemško zasedeno območje poslal na delo delovni urad (Arbeitsamt) in so za svoje delo dobivali plačo ter jim je bilo delo všteto v pokojninsko dobo. Same okoliščine dela, med drugim bivanje v delovnem taborišču, še ne opravičujejo statusa žrtve vojnega nasilja. Na podlagi navedenih ugotovitev, ki izhajajo iz dokumentov, zaslišanja stranke in prič, je upravni organ ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja delovne deportiranke za obdobje od 4. 3. 1944 do 29. 4. 1945, torej za čas, za katerega navaja, da je opravljala prisilno delo v Avstriji. Iz dokumentacije je sicer razvidno, da je bila stranka na delu v tujini v času od 1. 5. 1944 do 10. 5. 1945, vendar ima to obdobje priznano kot zavarovalno dobo v tujini, ne pa kot posebno dobo v dvojnem ali enojnem štetju, niti ni v tem času nosila uniforme ali bila v vojaški organizirani enoti. Upravni organ je tako ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 1. člena in prvega odstavka 2. člena ZZVN. Ta odločba je postala pravnomočna 7. 8. 2004. Tožena stranka se torej zoper to odločbo ni pritožila, je pa dne 27. 12. 2004 vložila nov zahtevek za priznanje statusa in pravic kot žrtve vojnega nasilja iz enakih razlogov, kot v zahtevi z dne 9. 8. 2000, in torej navaja enako dejansko podlago, o kateri je že bilo odločeno s pravnomočno odločbo št. ... Upravne enote Radlje ob Dravi z dne 30. 6. 2004. Dejanska podlaga zahtevka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki jo je tožnica vložila dne 27. 12. 2004, je torej povsem enaka dejanski podlagi zahtevka z dne 9. 8. 2000 in ki je bil pravnomočno zavrnjen z odločbo Upravne enote Radlje ob Dravi št. ... z dne 30. 6. 2004. ZZVN je bil sicer od svoje objave večkrat spremenjen, vendar pa ne glede določb, na podlagi katerih tožnica zatrjuje, da je upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja in ki so bile uporabljene pri odločitvi v zadevi št. ... ter predstavljajo materialno pravno podlago za odločitev tudi v obravnavani zadevi, v kateri odloča sodišče o drugi zahtevi tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Ker je bilo torej o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je bilo v izpodbijani odločbi pravilno uporabljeno določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in ponovna zahteva tožeče stranke za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja pravilno zavržena.

Glede tožničinih navedb, da je njen mož imel status žrtve vojnega nasilja in da bi ta status morda lahko pridobila po njem, pa sodišče še dodaja, da je tudi na tej podlagi že tekel upravni postopek in nato še upravni spor, o tem pa je tudi že pravnomočno odločeno s sodbo tukajšnjega sodišča št. ... z dne 20. 12. 2001, s katero je pravnomočno zavrnjena tožničina zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po možu D.D., saj je do priznanja statusa žrtve vojnega nasilja upravičen le družinski član tiste osebe, ki je izgubila življenje, umrla ali je bila pogrešana v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Če je oseba umrla kasneje (kot je bilo tudi v obravnavanem primeru), družinski član te osebe ni upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006).