Jedro

S sodno poravnavo, s katero se je končal postopek zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju, pravdni stranki nista določili deleža na skupnem premoženju. Upoštevaje zakonsko domnevo (prvi odstavek 59. člena ZZZDR), bi moral toženec v predmetnem postopku, najkasneje po sklenjeni poravnavi, ponuditi trditve v prid (v pritožbi) zatrjevanega višjega deleža na skupnem premoženju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), s sodbo pa je odločilo, da je dolžan toženec plačati tožnici 7.992,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek tožnice (za plačilo zneskov 22.090,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2009, 18.285,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2013 in 1.081,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2015) je zavrnilo (III. točka izreka), in hkrati tožencu naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v znesku 2.204,81 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen v zavrnilnem delu) in sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Napačen in nerazumljiv je zaključek sodbe, ki na podlagi sklenjene poravnave (v postopku po tožbi za ugotovitev in določitev deležev na skupnem premoženju) odloči, da je delež vsake od strank na skupnem premoženju ena polovica. Iz izpovedi prič A. A. in B. B. je jasno razvidno, da sta se pravdni stranki dogovorili za izplačilo 38.000,00 EUR na podlagi cenitve nepremičnine, ki hkrati predstavlja tudi celotno skupno premoženje. Znesek 38.000,00 EUR predstavlja približno 25 % vrednosti celotne nepremičnine, zato sta stranki posledično nujno (čeprav to ni izrecno zapisano v poravnavi) s tem tudi ugotovili višino deležev na skupnem premoženju (tožnica je imela delež 25 %, toženec pa 75 %). V kolikor naj znesek 38.000,00 EUR ne bi predstavljal ustreznega deleža tožnice na skupnem premoženju, temveč manj, bi morala tožnica ustrezno zatrjevati in sodišče ugotoviti, ali gre pri domnevni razliki v korist toženca za darilo ali kaj drugega, to pa bi moralo biti zapisano tudi v poravnavi. Napačen je zato zaključek sodbe, ki izhaja iz zemljiškoknjižnega stanja lastništva predmetne nepremičnine parc. št. 1 k. o. ..., da so lastniški deleži pravdnih strank enaki, za vsako do polovice. Napačen je zaključek sodbe, da psihično in fizično zlorabljanje tožene stranke tožeči stranki ni omogočalo normalne uporabe solastne stvari. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je pisni opis preteklega življenja tožeče stranke (priloga spisa A6, A8) obravnavalo kot dokaz, namesto kot del trditvene podlage, kot je tožeča stranka sicer predlagala. Izpostavlja posamezne dele izpovedbe tožnice, ki po pritožbeni trditvi potrjujejo, da so bile trditve v tožničinih zapisih pod A6 in A8 glede fizičnega in spolnega nasilja izmišljene. Sodba se ne opredeli do tega, da tožnica z izpovedbo ni potrdila zapisanega, spričo česar je le-ta pomanjkljiva in nerazumljiva. Sodba se do večine izpovedbe tožene stranke ne opredeli, čeprav je z njo potrjeno, da ni bilo govora o strahu pri tožnici niti o kakršnem koli psihičnem nasilju nad njo. O več let trajajočem stopnjevanju spolnega psihičnega nasilja tožnica ni izpovedovala. Nerazumljiv je zaključek sodbe, da naj izselitev tožeče stranke ne bi bila prostovoljna, ker je bila pogojena z domnevnim nasiljem toženca, zaradi katerega naj se ne bi mogla vrniti v solastno nepremičnino. Razlog ni bil v tem, da bi se tožnica toženca bala, temveč je do prepirov med njima prihajalo zaradi novega partnerja tožnice, h kateremu se je slednja tudi preselila. Sodba pa se do izpovedbe toženca, da je tožnica imela izvenzakonskega partnerja, ki je sedaj njen partner, že prej, ni opredelila. Priča C. C. je izpovedovala le o tem, kar naj bi ji izpovedala tožnica. Neverjetno je, da se tožnica, če bi bil toženec res dolgoletno psihično, fizično in spolno nasilen do nje, ne bi obrnila na Center za socialno delo, policijo ali koga drugega. Nerazumljivo je, na kaj je tožnica mislila z izpovedbo, „da naj bi toženec zletel nanjo, ko je spala in se je zato prestrašila in dolgo ni zaspala nazaj“. Tožnica izpovedbe, „da se je toženec slikal pred ogledalom nag z njenim fotoaparatom in so se ji potem smejali, ko je razvila film,“ ni potrdila s predložitvijo fotografije, toženec pa je dogodek s fotoaparatom zanikal. Navedbe, da naj bi toženec nekaj počel z njenimi spodnjimi hlačami, pa tožnica še sama ni znala pojasniti. Priča D. D. ni izpovedoval o tem, da bi toženec domnevno tožnico tepel, potrdil pa je tožnikove trditve, da so bila drva zunaj in da bi tožnica, če bi hotela, lahko zakurila. Toženec je s svojo izpovedbo potrdil, da je leta 2002 tožnico, tudi preko notarja vabil, da se vrne v hišo in si razdelita premoženje. Verigo, traverzo je toženec namestil po tem, ko je tožnica razbila ključavnico in pustila odprta vrata. Tožnica je imela vedno možnost vstopati skozi garažo s ključem, česar ni storila, temveč je raje vlomila. Napačen je zaključek sodbe, da izselitev tožnice ni bila prostovoljna. Podrejeno toženec ugovarja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za celotno vtoževano obdobje, pri čemer tožnica glede višine primerne uporabnine za obdobje od 30. 12. 2009 dalje ni predložila nobenega dokaza. Nepravilno je zato uporabilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca E. E. ki se ne nanaša na obdobje od 30. 12. 2009 dalje. Predujma za izvedenca tožnica ni bila pripravljena založiti, zato ni uspela izkazati višine morebitne uporabnine. Nepravilno ni upoštevalo ugovora zastaranja obresti, pri čemer velja za obresti zastaralni rok tri leta in ne pet let, kot nepravilno zaključi sodba. Tožnica zahteva plačilo uporabnine od leta 2004, navedbe o tem, da je toženec na vhodna vrata namestil verigo oziroma železno traverzo in s tem domnevno preprečil vstop v hišo, in glede domnevnega nasilja, pa se nanašajo na obdobje tik po izselitvi (konec leta 2001, začetek leta 2002). Od leta 2004 do leta 2015, za katerega uveljavlja plačilo uporabnine, ni zahtevala dopustitve uporabe njenega solastnega deleža, sodišče bi zato moralo šteti, da je s tem privolila v svoje prikrajšanje. Nepravilen je tudi stroškovni izrek. Ni utemeljeno ločevanje uspeha po temelju in višini, tožnica, ki je uspela le z zneskom 7.992,54 EUR (od vtoževanih 49.450,00 EUR) je uspela največ s 16,16 %.

3. Tožnica je na pritožbo sicer odgovorila, vendar prepozno (po preteku roka zanj), zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba tokrat zavzame stališče, da izselitev tožnice, ki zahteva plačilo uporabnine za solastni delež nepremičnine, ki ga zaseda toženec, ni bila prostovoljna. Tožnica se je bila prisiljena izseliti iz hiše, ki jo ima v solasti s tožencem zaradi dolgotrajnega stopnjevanega psihičnega in (fizičnega) nasilja toženca in se vanjo ni vrnila, ker se je toženca bala in ji je vrnitev tudi onemogočil (namestil je verigo, traverzo in zamenjal ključavnico).

6. Pritožba izpodbija dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje. Sodba kot ključno za zavzeto stališče upošteva izpovedbo tožeče stranke v povezavi z njeno lastnoročno pisno izjavo leta 2006 (A6, prepis A8), kot je naložilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu(1). Tožničinega pisnega opisa preteklega življenja sodba ni obravnavala kot dokaz, kot neutemeljeno očita pritožba. Iz izpovedi tožnice je jasno razvidno, da ji je bilo očitno nerodno izpovedovati (zlasti) o fizičnem, spolnem nasilju toženca. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožnica z izpovedbo potrdila, da je izmišljen zapis glede fizičnega in spolnega nasilja. Nasprotno, ravno z delom izpovedbe, ki ga pritožba izpostavlja kot nerazumljivega, „da naj bi toženec zletel nanjo, ko je spala in se je zato prestrašila in dolgo ni zaspala nazaj“, je tožnica potrdila zapis v izjavi „ponoči je gledal porno filme ter do 01.00 in 03.00 ure ponoči skakal z viška na mene gol, da sem bila čisto preplašena, nespočita in neprespana. Velikokrat me je napadel v spanju, brutalno posiljeval, obtoževal, da sem „kurba, vlačuga, itd.“. Tudi drugi deli njene izpovedbe, ki jih izpostavlja pritožba, so v povezavi s pisno izjavo razumljivi in le dokazujejo, da je tožnici bilo ob zaslišanju nerodno izpovedovati. Nasprotno pa je tožnica o psihičnih pritiskih toženca in o tem, da ji je (novembra 2001) onemogočil ogrevanje, kar je bil po njeni trditvi tudi ključni razlog za izselitev, prepričljivo izpovedovala, še podrobneje pa je o tem pisala v lastnoročni pisni izjavi (A6, A8).

7. Toženec ne zanika, da je, kot je povedala tožnica, zaklenil kurilnico in ji s tem onemogočil dostop do drvarnice, kar nedvomno potrjuje tožničino trditev o preprečitvi uporabe centralne kurjave za ogrevanje in toplo vodo. S prikazovanjem pritožbe, da je tožnica imela na razpolago drva tudi izven (zaklenjene) drvarnice, kar je tožnica sicer zanikala, pritožba ne vzbuja dvomov.

8. Fizično, spolno, zlasti pa psihično nasilje, praviloma ni zaznavno navzven (pravdni stranki sta živeli sami), zato predstavlja izpovedba strank pomemben (če že ne ključen) dokaz. Presoja sodbe, da je izpovedba tožnice verjetnejša od toženčeve, temelji tudi na neposrednem vtisu ob zaslišanju(2). Res se sodba izrecno do izpovedbe toženca ne opredeli, posredno pa, ker tožničino izpoved šteje za prepričljivejšo. Priča C. C. (sodelavka tožnice, ki ji je tožnica zaupala svoje težave) je o odnosu toženca do tožnice res izpovedovala na podlagi pripovedovanja tožnice, kar pa ji ne jemlje verodostojnosti. Slednja je iz lastnega, na podlagi lastnih zapažanj, potrdila, da se je tožnica toženca bala. Tožnico je videla, da je parkrat spala na kartonih na tleh v trgovini, ker, kot je pojasnila priča, se je tožnica bala domov. S tožnico, ker se je sama bala, je bila tudi, ko (že po tožničini izselitvi) nista mogli v hišo zaradi nameščenih ovir.

9. Življenjsko logična in prepričljiva je obrazložitev sodbe, zakaj tožnica toženca kljub dolgotrajnemu, zlasti psihičnem nasilju, ni prijavila niti na policijo niti na Center za socialno delo. Zmotno je pritožbeno stališče, da neprijava dokazuje, da zatrjevanega nasilja ni bilo.

10. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov v ugotovitev sodbe, da se tožnica v hišo ni vrnila, ker se je že zaradi dolgoletnega prestanega nasilja toženca bala. O strahu pred njim je tožnica sama izpovedovala, njeno izpoved pa je potrdila tudi priča C. C. Sicer pa toženec sam navaja, da je tožnica po tem, ko je iz hiše odšla, prihajala nazaj, ko ga ni bilo, kar kvečjemu potrjuje, da se ga je bala. Ponovno vselitev pa je tožnici preprečevala tudi namestitev verige oziroma železne traverze na vrata in kasnejša zamenjava ključavnice, kar je toženec ob zaslišanju potrdil. Priča D. D., ki je potrditvi pritožbe tožnico videl odklepati garažo s ključem, je, kot je razvidno iz njegove izpovedi (list. št. 69 spisa), tožnico videl še v času, ko sta s tožencem živela skupaj. Sicer pa je tožnica povedala, da je garažo poskušala odkleniti s ključem, pa se ni dalo, toženec pa se je izmikal jasnemu odgovoru na vprašanje, zakaj je pustil ključ v ključavnici (list. št. 59 spisa). Brez pomena je zato pritožbeno prikazovanje, da je tožnica imela ključ od garaže, in bi, če bi želela, lahko prihajala v hišo. Dejstvo, da tožnica plačilo uporabnine zahteva od leta 2004 dalje, in da od takrat dalje ni zahtevala dopustitve uporabe svojega deleža, ne pomeni, da do uporabnine ni upravičena, ker je privolila v svoje prikrajšanje, kot prikazuje pritožba. Toženec je namreč sam povedal, da je leta 2005 zamenjal ključavnico, ne da bi ji izročil ključ (tožnici je s tem dokončno onemogočil vstop v hišo).

11. Pritrditi je pritožbi, da se sodba (izrecno) ne opredeli do izpovedbe toženca, ki jo ponavlja v pritožbi, da se je tožnica od toženca odselila zaradi novega (sedanjega) partnerja (da ne drži njena izpoved, da sta par postala šele leto dni po njeni odselitvi, jeseni 2002). Tožnica je razmere občutila kot nevzdržne, zato niti ni odločilno, ali se je novembra 2001 umaknila k (sedanjemu) partnerju, ali v prostor nad trgovino, ki ji ga je (sedanji) partner dal na razpolago in se je kasneje (po izpovedbi tožnice jeseni 2002) priselil k njej. Tudi če bi držale toženčeve trditve, to ne bi privedlo do drugačne odločitve.

12. Pritožba ne uspe vzpostaviti dvomov v verodostojnost tožničine izpovedbe o nevzdržnih razmerah. Z vrnitvijo bi se tožnica izpostavila toženčevemu (četudi le psihičnemu) nasilju, zato je zmotno pritožbeno stališče, da je tožnica s tem, ko se je odselila, privolila v svoje prikrajšanje in ni upravičena do uporabnine. Sodba tožnici materialnopravno pravilno (198. člen OZ v zvezi s 190. členom OZ) prizna uporabnino.

13. Neutemeljen je očitek nepravilnega upoštevanja deleža na skupnem premoženju pri določitvi uporabnine (za vsako stranko do ene polovice). Po ugotovitvi sodbe se je postopek za ugotovitev deleža na skupnem premoženju med strankama (vprašanje deleža na skupnem premoženju je predhodno vprašanje pri določitvi višine uporabnine) končal s sodno poravnavo. S sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3916/2004-II z dne 25. 2. 2014 sta se pravdni stranki dogovorili za izplačilo vrednosti 38.000,00 EUR, po plačilu katere bo tožeča stranka na toženo stranko prenesla lastninsko pravico do ene polovice na predmetni nepremičnini, t.j. parc. št. 1 k. o. ... S sodno poravnavo deleži na skupnem premoženju niso bili določeni, po na podlagi izvedenih dokazov neizpodbijanem dokaznem zaključku sodbe, pa glede deleža tudi ni bil sklenjen dogovor. Zmotno je zato pritožbeno zavzemanje, da glede na to, da 38.000,00 EUR predstavlja približno delež 25 % vrednosti celotne nepremičnine, to pomeni, da je tožničin delež 25 %, toženčev pa 75 % na skupnem premoženju. Zgrešeno je pritožbeno stališče, da bi morala sicer tožeča stranka ustrezno zatrjevati in sodišče ugotoviti, kaj predstavlja domnevna razlika v korist toženca. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov v pravilnost upoštevanja sodbe, da sta deleža pravdnih strank za vsako do ene polovice. Dokazno breme za drugačen solastni delež od zakonske domneve (prvi odstavek 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ZZZDR) je bilo na tožencu, ki pa o tem ni ponudil trditev. V odgovoru na tožbo je toženec namreč glede deleža navajal le „kakršen koli naj bo ta delež“. V predlogu za prekinitev postopka, ki ga je vložil kasneje, pa je le (neobrazloženo) navajal, da v postopku zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju uveljavlja 80 % delež na skupnem premoženju. Glede na dejstvo, da v poravnavi deleži niso določeni, da med strankama deležev ni bilo mogoče nesporno ugotoviti, pa bi toženec, najkasneje po sklenjeni poravnavi, moral v postopku ponuditi trditve v prid (v pritožbi) zatrjevanega višjega deleža na skupnem premoženju.

14. Pritožbene trditve tudi ne vzbujajo dvomov v pravilnost ugotovljene višine primerne uporabnine tudi za obdobje po 30. 12. 2009. Sodba res upošteva izvedensko mnenje sodnega izvedenca E. E. in višine najemnine ne ugotavlja za obdobje od 30. 12. 2009 dalje, vendar pa za drugačno višino (tržne) najemnine toženec tudi ne ponudi trditev. Ne navaja niti razlogov, zakaj uporabnina določena za obdobje prej, ne bi bila upoštevna. Gre za hišo, za katero bi polovična mesečna najemnina, po ugotovitvi sodbe znašala 81,00 EUR, kar je nedvomno primerno. Zmotno je stališče pritožbe, da tožnica ni izkazala (morebitne) višine uporabnine, ker ni založila predujma za izvedenca. Tožnica je z izvedencem dokazovala (vtoževano) višino najemnine 450,00 EUR za polovico solastnega deleža in je v ta namen predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, za katerega predujma ni založila. V izvedenskem mnenju pa je nedvomno podlaga za ugotovitev, da znaša polovična tržna najemnina vsaj 81,00 EUR, kot prizna sodba.

15. Pritrditi je pritožbi, da je zastaralni rok za obresti tri leta, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Sodba, kot je razvidno iz izreka, priznava obresti od tožbe oziroma razširitve tožbe.

16. Neutemeljena je pritožbena graja stroškovne odločitve. Pretežni del postopka je bil namenjen ugotavljanju temelja zahtevka (odločitev sodišča prve stopnje je bila enkrat zaradi tega tudi razveljavljena). Pravilno je zato upoštevanje sodbe, da je tožeča stranka uspela 100 % po temelju, in 16,16 % po višini, torej skupno 58,08 %.

17. Po navedenem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženec s pritožbo ni uspel, zato do pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožničin prepozen odgovor na pritožbo ni bil upošteven (drugi odstavek 344. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov toženca je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1347/2014 z dne 1. 10. 2014 Op. št. (2): Ob izpovedbi je bil toženec žaljiv in nesramen do tožnice.