Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po presoji pritožbenega sodišča pri zahtevani obličnosti kreditne pogodbe ne gre le za varovanje kreditojemalca pred nepremišljenim zadolževanjem, pač pa je obličnost predpisana v javnem interesu. Kreditne posle lahko v skladu z v času sklenitve kreditne pogodbe in zatrjevanega ustnega dogovora o odlogu plačila v letu 2013 veljavnem ZBan-1 opravljajo le kreditne institucije, te pa so po tretjem odstavku 13. člena ZBan-1 banke in hranilnice, te pa so podvržene nadzoru Banke Slovenije. Transparentnost opravljanja kreditnih poslov pa je zagotovljena z zakonsko zahtevano pisnostjo kreditne pogodbe.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.
1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 44047/2014 z dne 1. 4. 2014 obdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka sodbe), in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki 836,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).
2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Prvostopenjsko sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka kot kreditodajalec z A. A. s.p. kot kreditojemalcem sklenila dne 26. 3. 2013 kreditno pogodbo, s katero je kreditojemalec prejel kredit v znesku 37.000,00 EUR z rokom vračila do 18. 9. 2013. Za obveznosti kreditojemalca iz te pogodbe je tožeči stranki kot porok in plačnik jamčila tožena stranka.
6. Glede na obrambo tožene stranke, da vtoževana terjatev iz kreditne pogodbe še ni zapadla v plačilo, ker se je kreditojemalec – glavni dolžnik s tožečo stranko konec septembra 2013 ustno dogovoril, da bo obveznosti po kreditni pogodbi poravnal do 1. 6. 2015 in mu je bil zato obljubljen odlog plačila, tožeča stranka pa mu je obljubila, da do tega datuma ne bo vložila predloga za izvršbo, pa je prvostopenjsko v 8. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj v zvezi z navedenim dejstvom ni zaslišalo A. A. Pravilno je menilo, da je v tem delu ugovor tožene stranke prepavšalen, saj ni navedla, da je bil kredit reprogramiran oz., da je bila sklenjena nova kreditna pogodba z novim rokom zapadlosti, niti ni navedla, s kom pri tožeči stranki naj bi se kreditojemalec dogovarjal o odlogu plačila, tako pomanjkljivih trditev pa ni mogoče nadomestiti s predlaganim zaslišanjem A. A. Pritožbeno sodišče s takim razlogovanjem prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša. 7. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da mora biti po 1066. členu ZOR v zvezi z 2. odstavkom 1061. člena OZ kreditna pogodba sklenjena v pisni obliki, določati pa mora znesek ter pogoje, pod katerimi je bil kredit dan, uporabljen in vrnjen. Zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, pa po 2. odstavku 51. člena OZ velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Po 4. odstavku 51. člena OZ so sicer veljavni tudi poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank.
8. Ker mora biti torej po samem zakonu kreditna pogodba sklenjena v pisni obliki, je v konkretnem primeru zatrjevanega ustnega dogovora o odlogu plačila do 1. 6. 2015 treba odgovoriti na vprašanje, ali je obličnost kreditne pogodbe predpisana le v interesu pogodbenih strank, ali pa tudi v javnem interesu. Po presoji pritožbenega sodišča pri zahtevani obličnosti kreditne pogodbe ne gre le za varovanje kreditojemalca pred nepremišljenim zadolževanjem, pač pa je obličnost predpisana v javnem interesu. Kreditne posle lahko v skladu z v času sklenitve kreditne pogodbe in zatrjevanega ustnega dogovora o odlogu plačila v letu 2013 veljavnem ZBan-1 opravljajo le kreditne institucije, te pa so po 3. odstavku 13. člena ZBan-1 banke in hranilnice. Opravljanje kreditnih poslov je ena od glavnih dejavnosti bank. Njihovo poslovanje je podvrženo nadzoru Banke Slovenije, zato mora biti tudi njihovo poslovanje v zvezi z opravljanjem kreditnih poslov transparentno, saj je le tako mogoč učinkovit nadzor Banke Slovenije. Transparentnost opravljanja kreditnih poslov pa je zagotovljena z zakonsko zahtevano pisnostjo kreditne pogodbe.
9. Spričo navedenega zakonska zahteva po obličnosti kreditne pogodbe ni določena le v interesu pogodbenih strank, temveč v javnem interesu. Čim pa je tako, in ker je rok vračila kredita bistvena sestavina kreditne pogodbe (2. odstavek 1066. člena ZOR v zvezi z 2. odstavkom 1061. člena OZ), tega roka ni mogoče ustno podaljšati, pač pa je potrebna sprememba pogodbe v pisni obliki (2. odstavek 51. člena OZ). Morebiti sklenjena ustna pogodba o podaljšanju roka vračila kredita pa je zato po 1. odstavku 55. člena OZ nična.
10. Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da zaslišanje A. A., ki naj bi potrdil sklenjeni ustni dogovor o odlogu plačila, ni bilo potrebno, ker za presojo tožbenega zahtevka na izpolnitev obveznosti iz kreditne pogodbe dejstvo ustnega dogovora, tudi če bi se izkazalo za resnično (pa temu tožeča stranka nasprotuje), ne bi bilo relevantno, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj tožena stranka ni trdila, da je bila med tožečo stranko in kreditojemalcem sklenjena pisna pogodba o podaljšanju roka vračila kredita. Pritožbeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava zato tudi ni utemeljen.
11. Pritožnica sicer uveljavlja tudi bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba v zvezi z njeno trditvijo, da je A. A. plačal več obrokov kredita, kot to trdi tožeča stranka in je zato tudi vtoževani znesek previsok, takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se v navedenem delu sodba sploh ne more preizkusiti. Razlogi za neupoštevanje teh njenih trditev je prvostopenjsko sodišče navedlo v 7. točki obrazložitve sodbe, s temi pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Trditve tožene stranke o kreditojemalčevem večjem plačilu dolga iz kreditne pogodbe, zaradi česar je vtoževana terjatev nižja, prvostopenjsko sodišče zaradi njene pavšalnosti sploh ni moglo preizkusiti, saj tožena stranka ni navedla, koliko več kot pa mu priznava tožeča stranka, je A. A. kot kreditojemalec plačal tožeči stranki in kdaj je izvedel plačilo. Glede na pomanjkljive trditve o navedenih pravnorelevantnih dejstvih in nekonkretiziranih dejstvih prvostopenjsko sodišče tudi ni bilo upravičeno le-teh ugotavljati z zaslišanjem A. A., saj informativnih dokazov, s katerimi bi se šele dopolnile potrebne trditve, procesne določbe ZPP ne dopuščajo. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dejstva, na katera se stranka opira, pa morajo biti toliko konkretizirana, da jih je sploh mogoče preizkusiti oz. preveriti in tako bodisi priznati bodisi izpodbijati. Povezanost trditvene podlage z dokazno ponudbo je namreč dosledno izpeljana v 1. odstavku 287. člena ZPP, po katerem sodišče odredi izvedbo dokazov s sklepom, v katerem navede sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz in dokazilo.
12. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno uporabilo določbo 212. člena ZPP in zaradi pomanjkanja konkretiziranih relevantnih dejstev o zatrjevanem plačilu kreditojemalca pravilno ugotovilo, da zatrjevana nižja obveznost do tožeče stranke iz kreditne pogodbe ni izkazana.
13. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
14. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.