Jedro

Ob pravilni izpolnitvi najemne pogodbe bi tožeča stranka glede na pogodbeni dogovor o obračunavanju DDV upoštevaje davčno zakonodajo toženi stranki zaračunala DDV, ta pa bi ji ga plačala. S tem pa premoženje tožeče stranke ne bi bilo povečano za znesek v višini DDV, saj je DDV davek, ki pripada državi, ne pa davčnemu zavezancu ali davčnemu plačniku, ki je njegovo plačilo prevalil na svojega sopogodbenika.

dopuščena revizija - najemna pogodba - odstop od pogodbe - odškodnina - višina odškodnine - davek na dodano vrednost (DDV) - DDV od najemnine

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje delno ugodi tako, da se I. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: "I. 1. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki glavnico v znesku 16.149,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 792,97 EUR za čas od 3. 3. 2010 dalje do plačila, - od zneska 792,97 EUR za čas od 31. 3. 2010 dalje do plačila, - od zneska 792,97 EUR za čas od 1. 5. 2010 dalje do plačila, - od zneska 792,97 EUR za čas od 31. 5. 2010 dalje do plačila, - od zneska 792,97 EUR za čas od 1. 7. 2010 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 31. 7. 2010 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 31. 8. 2010 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 1. 10. 2010 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 31. 10. 2010 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 1. 12. 2010 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 31. 12. 2010 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 31. 1. 2011 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 3. 3. 2011 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 31. 3. 2011 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 1. 5. 2011 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 31. 5. 2011 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 1. 7. 2011 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 31. 7. 2011 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 31. 8. 2011 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 1. 10. 2011 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 31. 10. 2011 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 1. 12. 2011 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 31. 12. 2011 dalje do plačila, - od zneska 641,32 EUR za čas od 31. 1. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

2. V presežku se tožbeni zahtevek za znesek 3.229,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne."

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 163,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, od tožene stranke vtoževala plačilo odškodnine zaradi neupravičenega odstopa od najemne pogodbe za poslovne prostore. Vtoževani znesek je ustrezal višini mesečnih najemnin za obdobje dveh let, povečanih za 20-odstotni davek na dodatno vrednost (v nadaljevanju tudi DDV), pri čemer je tožeča stranka za prvih 5 mesecev zahtevala po 951,56 EUR (792,97 EUR + 158,59 EUR) mesečno, za nadaljnjih 19 mesecev, ko naj bi bil del poslovnih prostorov dan v najem drugemu najemniku, pa po 769,58 EUR (641,32 EUR + 128,26 EUR) mesečno, skupaj 19.379,82 EUR.

2. V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje je bilo ugotovljeno sledeče dejansko stanje: - Tožeča stranka (najemodajalka) in tožena stranka (najemnica) sta 31. 8. 2009 sklenili najemno pogodbo za poslovne prostore v M. Pogodbeno je bila dogovorjena mesečna najemnina v višini 792,97 EUR, povečana za 20-odstotni DDV, skupaj torej 951,56 EUR.

- V 1. členu najemne pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo najemodajalka predala poslovne prostore najemnici s 1. 1. 2010. - V 6. členu najemne pogodbe je bilo dogovorjeno, da se najemna pogodba sklepa za nedoločen čas ter da najemnica pred iztekom 2-letnega najemnega razmerja najemne pogodbe ne more odpovedati, razen v primeru stečaja ali prisilne poravnave najemnice.

- Tožena stranka poslovnih prostorov ni prevzela. Od pogodbe je odstopila 7. 9. 2009. - Z dnem 1. 6. 2010 je tožeča stranka del poslovnih prostorov oddala v najem drugemu najemniku.

3. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 19.379,82 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (III. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v izpodbijani I. in III. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka sodbe). Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka neupravičeno odstopila od najemne pogodbe, s čimer je kršila določbo 6. člena najemne pogodbe, v skladu s katero najemnica najemne pogodbe ne more odpovedati pred iztekom 2-letnega najemnega razmerja. Presodilo je, da je tožeča stranka zaradi kršitve pogodbe upravičena do odškodnine, ki ustreza njenemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, to je do odškodnine v višini dogovorjenih oziroma (v obdobju, ko je bil del poslovnih prostorov dan v najem drugemu najemniku) ustrezno znižanih mesečnih najemnin za 2 leti, povečanih za DDV.

5. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom III DoR 101/2015 z dne 13. 10. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je tožeča stranka zaradi neupravičenega odstopa tožene stranke od pogodbe v okviru prisojene odškodnine v višini dogovorjenih mesečnih najemnin upravičena zahtevati tudi znesek davka na dodano vrednost od teh najemnin.

6. Po dopustitvi revizije je tožena stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če izkaže, da ima njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP). Tožeča stranka je odgovor na revizijo vložila sama in ne po odvetniku, pri tem pa ni izkazala, da ima njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, zato Vrhovno sodišče njenega odgovora na revizijo ni upoštevalo (drugi odstavek 91. člena ZPP).

**Revizijske navedbe**

8. Tožena stranka v reviziji sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Izpostavlja, da se v skladu z določbo 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 141/2006, z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) od odškodnin ne obračunava in ne plačuje DDV. Glede na to, da je vtoževana terjatev po svoji pravni naravi odškodninska terjatev, meni, da je tožbeni zahtevek neutemeljen v delu, ki se nanaša na naložitev plačila DDV od takšne terjatve.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija je utemeljena.

10. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

11. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje tožeči stranki prisodilo odškodnino. Pravilno je pojasnilo, da je tožeča stranka na podlagi določbe 239. člena in 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upravičena do odškodnine v višini pozitivnega pogodbenega interesa, ki predstavlja premoženje, ki bi ga tožeča stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Zmotno pa je sodišče druge stopnje pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da bi tožeči stranki (najemodajalki) v primeru, če tožena stranka (najemnica) ne bi neupravičeno odstopila od najemne pogodbe še pred izročitvijo poslovnih prostorov v posest, pripadel poleg najemnine tudi davek na dodano vrednost. Ob pravilni izpolnitvi najemne pogodbe bi tožeča stranka glede na pogodbeni dogovor o obračunavanju DDV upoštevaje davčno zakonodajo toženi stranki zaračunala DDV, ta pa bi ji ga plačala. S tem pa premoženje tožeče stranke ne bi bilo povečano za znesek v višini DDV, saj je DDV davek, ki pripada državi, ne pa davčnemu zavezancu ali davčnemu plačniku, ki je njegovo plačilo prevalil na svojega sopogodbenika. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhajajo nobene druge okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bila odškodnina tožeči stranki v zvezi z DDV utemeljeno prisojena.

12. Glede na obrazloženo je toženkin revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava utemeljen, odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pa se glasi: Tožeča stranka zaradi neupravičenega odstopa tožene stranke od pogodbe v okviru prisojene odškodnine v višini dogovorjenih mesečnih najemnin ni upravičena zahtevati tudi zneska davka na dodano vrednost od teh najemnin.

**Odločitev o reviziji**

13. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitke, ki so bili odločilnega pomena za odločitev o dopuščeni reviziji.

14. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je reviziji ugodilo in spremenilo sodbi sodišča druge in prve stopnje tako, da je v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo za znesek 3.229,89 EUR1 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kar po svoji višini ustreza davku na dodano vrednost od zneskov mesečne najemnine (prvi odstavek 380. člena ZPP, I. točka izreka).

15. Ker je Vrhovno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje, je na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP ponovno odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP, II. točka izreka). Tožeča stranka je dolžna upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 578,44 EUR (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v revizijskem postopku - 3.229,89 EUR: nagrada za postopek po Tar. št. 3300 v višini 282,00 EUR, materialni stroški po Tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, 22 % DDV v višini 66,44 EUR, sodna taksa v višini 210,00 EUR), glede na toženkin delež uspeha v pritožbenem postopku 16,67-odstotni2 delež stroškov pritožbenega postopka oziroma 243,93 EUR (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v pritožbenem postopku - 19.379,82 EUR: nagrada za postopek po Tar. št. 3210 v višini 670,40 EUR, materialni stroški po Tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, 22 % DDV v višini 151,89 EUR, sodna taksa za pritožbo v višini 621,00 EUR, tako da vsota stroškov pritožbenega postopka znaša 1.463,29 EUR) ter glede na toženkin delež uspeha v prvostopenjskem postopku 38,58-odstotni3 delež stroškov prvostopenjskega postopka oziroma 694,55 EUR (vsota toženkinih stroškov prvostopenjskega postopka znaša 1.800,29 EUR; 18. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), skupaj 1.516,92 EUR. Tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki glede na tožničin uspeh v prvostopenjskem postopku 61,42-odstotni4 delež stroškov prvostopenjskega postopka oziroma 1.353,11 EUR (vsota tožničinih stroškov prvostopenjskega postopka znaša 2.203,05 EUR; 17. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Po medsebojnem pobotu priznanih pravdnih stroškov je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 163,81 EUR.

1 3.229,89 EUR = 5 x 158,59 EUR + 19 x 128,26 EUR. 2 3.229,89 EUR od 19.379,82 EUR. 3 10.144,73 EUR od 26.294,66 EUR. 4 16.149,93 EUR od 26.294,66 EUR.