Jedro

Tožnica očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica zapustila izvorno državo, ker se na Kosovu kot samska oseba ni počutila dobro in varno. Tožnica je v upravnem postopku uveljavljala, da je imela težko življenje na Kosovu zaradi njenih psihičnih težav, slabo finančno stanje in strah pred grožnjami sestrinega moža. Toženka je ocenila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Meni, da tožnica ni upravičena do podelitve subsidiarne zaščite, saj ji ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje, nečloveško, poniževalno ravnanje ali kazen ter da tožnica ni zatrjevala, da je na Kosovu situacija mednarodnega notranjega oboroženega spopada, zaradi česar se ne bi mogla vrniti v Kosovo. Po presoji toženke tožnica ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je odpravo izpodbijane odločbe tako, da ji sodišče prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

3. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Sodišče je dne 15. 11. 2022 po elektronski pošti prejelo obvestilo toženke, da je tožnica 10. 11. 2022 samovoljno zapustila izpostavo azilnega doma v Logatcu in da ji sedanje prebivališče ni znano.

5. Pooblaščenka tožnice na obvestilo toženke ni odgovorila.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Toženka je v dopolnitvi odgovora na tožbo z dne 15. 11. 2022 sporočila, da je tožnica iz Azilnega doma v Logatcu odšla 11. 11. 2022 in se do 15. 11. 2022 tja ni vrnila ter da ni znano, kje se trenutno nahaja.

8. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. ZMZ-1 v drugi alineji drugega odstavka 50. člena določa, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Pri tem je treba upoštevati, da uživajo prosilci za mednarodno zaščito med azilnim postopkom v primerjavi z drugimi tujci poseben status, zaradi česar imajo drugačne pravice in dolžnosti. Tako iz tretje in četrte alineje 89. člena ZMZ-1 izhaja, da mora biti prosilec vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom, urad pa nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. To pomeni, da se mora prosilec za mednarodno zaščito do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga.1 V zvezi s tem Vrhovno sodišče RS2 poudarja, da se na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji. Če ga prosilec samovoljno zapusti, se njegova prošnja na podlagi že citirane druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 šteje za umaknjeno. Vrhovno sodišče RS nadaljuje, da ZMZ-1 sicer izrecno ureja samo primere, kadar prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku (do izdaje odločbe), ne pa tudi, kadar samovoljno zapusti azilni dom (in bi se posledično njegova prošnja štela za umaknjeno) po izdaji upravne odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovi prošnji. Vendar to ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje, moralo meritorno obravnavati tožbo zoper tako odločbo, saj obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora.3 Vrhovno sodišče RS dodaja, da taka odločitev ni v nasprotju s Procesno direktivo II4, saj ta v 11. odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.5 Že sama direktiva torej v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.

10. Tudi za odločanje v upravnem sporu mora tožnica izkazati, da ima namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njeno korist. Kljub temu se tožnica do izdaje tega sklepa v izpostavo azilnega doma ni vrnila oziroma sodišče o tem ni bilo obveščeno, tožnica pa tudi ni navedla kakršnih koli okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bil njen odhod posledica okoliščin, na katere ni mogla vplivati.6

11. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnica očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 1 _Mutatis mutandis_ sklep Ustavnega sodišča RS Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008. 2 prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020. 3 prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017. 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev; v nadaljevanju Procesna direktiva II) 5 prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020. 6 prim. točka b prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II.