Jedro

V primeru, če je eden od zakoncev samostojni podjetnik posameznik (s. p.), velja, da je del skupnega premoženja lahko tudi podjetniško organizirano premoženje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da nepremičnina 344/2, k.o. x - N.v. P., predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta deleža pravdnih strank različna, solastninski delež tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) znaša 70/100, solastniški delež tožene stranke (v nadaljevanju toženka) pa 30/100 (I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek toženke na ugotovitev, da spadajo nepremičnine 140/2, 140/1 in 143/2, vse k.o. x - B. v skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež na parc. št. 140/2 vsakega ½ , na parc. št. 140/1 in 143/2 pa 9/25 v korist toženke in 16/25 tožnika (III. točka izreka), zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da spada nepremičnina 140/2, k.o. x - B. v skupno premoženje pravdnih strank in da spada znesek 114.914,04 EUR v skupno premoženje ter se vknjiži lastninska pravica do ½ na toženko (IV. točka izreka) ter nadalje zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da spada nepremičnina 140/2, k.o. x - B. v skupno premoženje pravdnih strank, da je tožnik dolžan izstavitvi toženki zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na ½ te nepremičnine, toženka pa mu je dolžna plačati 73.140,19 EUR (V. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka) in s sklepom zaradi delnega umika tožbe, kje je tožnik zahteval, da mu pripada dodatni delež 5/100 na nepremičnini 344/2, k.o. N.v.P., postopek ustavilo (VII. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bil med pravdnima strankama sklenjen sporazum o določitvi deležev zakoncev v letu 2006, s katerim je toženka na nepremičnini 344/2, k.o. N.v.P., vpisana do ½ od celote. Sporazum ni bil nikoli razveljavljen, tožnik pa ni uveljavljal ničnosti le-tega. Glede prihodkov obeh pravdnih strank je sodišče prve stopnje sledilo izvedencu finančne stroke, ki pa ni ugotovil bistvene razlike v prihodkih pravdnih strank. Tako gradnje sporne nepremičnine na P. ni financiral tožnik sam, temveč je gradnja potekala v času trajanja zakonske skupnosti in predstavlja skupno premoženje. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje verjelo toženki, da je bil njen prispevek v gospodinjstvu nesporen, je večji delež pripisalo tožniku, ki je navajal, da ima veliko dolgov, za katere pa ni niti prerekal, ko je toženka zatrdila, da jih je najel po razvezi zakonske zveze. Za ugotovitve, da je tožnik plačeval toženki šolanje, drage avtomobile in potovanje v Brazilijo, pritožba meni, da sodišče prve stopnje nima podlage, ki bi potrjevala resničnost teh navedb. Na podlagi tega ni mogoče narediti zaključka, da je prispevek tožnika 20% večji od toženkinega. Opozarja na določilo prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zveze in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da sta pri delitvi skupnega premoženja deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala v drugačnem razmerju. Sodišču prve stopnje očita, da je sledilo tožnikovim navedba o večjem deležu, brez da bi le-ta predložil dokazila in kljub temu, da je toženka navedbam izrecno nasprotovala. Financiranje študija, avtomobilov in potovanja tožnik ni z ničemer izkazal. Po mnenju pritožbe bi bilo mogoče to upoštevati kvečjemu kot darilo večje vrednosti, večje soprispevnega deleža tožnika pa iz njegovih zatrjevanj ni razbrati. Enaki deleži na skupnem premoženju se domnevajo in tisti, ki meni, da je prispeval v drugačnem razmerju, lahko to domnevo izpodbije. Nadalje toženka nasprotuje ugotovitvi obsega skupnega premoženja. Meni, da je nepremičnina parc. št. 140/2, k.o. x - B. skupno premoženje, ker je bila pridobljena na podlagi prodajne pogodbe v času trajanja zakonske zveze, tožnik pa ni dokazal, da nepremičnina ni bila kupljena s skupnimi denarnimi sredstvi. Tudi nepremičnini 140/1 in 143/2, obe k.o. x - B, spadata v skupno premoženje, saj je bila leasing pogodba za njun nakup bila sklenjena v trajanju zakonske zveze, tožnik pa je postal njun lastnik po razvezi. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da ugotovi, da sta pravdni stranki vsak do 50% solastnika nepremičnine parc. št. 344/2, k.o. x - N.v.P., in ugodi enemu od podrednih zahtevkov toženke, podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Po prvem odstavku 59. člena ZZZDR se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Po drugem odstavku 59. člena ZZZDR sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Skupno premoženje zakoncev predstavljajo tudi obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, za katere odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Tako predstavlja skupno premoženje aktivo in pasivo, iz katere imata pravice in obveznosti oba zakonca.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se delež na skupnem premoženju določa le na skupnem premoženju kot celoti.1 O deležih na skupnem premoženju se zato odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena in 59. člen ZZZDR). S tem se skuša preprečiti parcialno uveljavljanje zahtevkov in določanje različnih deležev na posameznih objektih skupnega premoženja ter dosledno uveljaviti načelo enotnega obravnavanja celotnega skupnega premoženja.2

8. Iz trditev pravdnih strank izhaja, da je tožnik bil samostojni podjetnik in se je ukvarjal z avtoprevozništvom, trgovino in gostinstvom, preden je sklenil zakonsko zvezo s toženko. Toženka ni imela zaposlitve, ko se je preselila v Slovenijo, tožniku je pomagala pri delu v gostinskem lokalu in skrbela za gospodinjstvo. V času trajanja zakonske zveze od 11.1.2000 do 23.9.2011 sta pravdni stranki kupili naslednje nepremičnine: 344/2, k.o. x - N.v.P., 140/2, 140/1 in 143/2, vse k.o. x - B. ter uredili kozmetični salon na P.. Od tega sta zadnje tri nepremičnine kupili s leasing pogodbo, sklenjeno s tožnikom kot samostojnim podjetnikom.

9. Za premoženje, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, velja domneva, da je skupno premoženje zakoncev, kot je bilo že citirano zgoraj. To pomeni, da mora tisti zakonec, ki meni, da določeno premoženje ni skupno premoženje, dokazati, da bodisi ni pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, bodisi ni pridobljeno z delom, temveč iz posebnega premoženja enega od zakoncev (darilo, dedovanje, odškodnina ipd.). Za nepremičnino 344/2, k.o. x - N.v.P., med pravdnima strankama ni sporno, da je skupno premoženje, sporno pa je ali so preostale tri nepremičnine k.o. B. skupno premoženje. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožnik postal lastnik nepremičnine 140/2, k.o. B., v času trajanja zakonske zveze na podlagi odplačne (leasing) pogodbe. Vendar, ker toženki ni uspelo dokazati, da je bila sporna nepremičnina skupno premoženje, ker zgolj dejstvo, da je bila kupljena v času trajanja zakonske zveze ne zadošča, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne gre za skupno premoženje. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je napačna. Kot zatrjujeta obe pravdni stranki je bila nepremičnina kupljena na podlagi leasing pogodbe, ki jo je sklenil tožnik kot samostojni podjetnik.

10. V primeru, če je eden od zakoncev samostojni podjetnik posameznik (s. p.), velja, da je del skupnega premoženja lahko tudi podjetniško organizirano premoženje, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje. To pa pomeni, da so tudi obveznosti, nastale v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti v okviru s. p.-ja, lahko obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, za katere odgovarjata zakonca nerazdelno (kot to določa drugi odstavek 56. člena ZZZDR).3 Ker je bil torej leasing najet v času trajanja zakonske zveze za nakup nepremičnine, leasing obroke pa je plačeval tožnik kot s.p., torej z zaslužkom, ki ga je ustvaril s svojim delom, gre za skupno premoženje pravdnih strank. Tožnik pa ni z ničemer izkazal, da je leasing obroke plačeval iz svojega posebnega premoženja, niti ni tega zatrjeval. 11. Preostali dve nepremičnini 140/1 in 143/2, vse k.o. x - B., sta bili kupljeni prav tako preko leasing pogodb, ki sta bili sklenjeni v času trajanja zakonske zveze, vendar so bili leasing obroki odplačani po razvezi, tožnik pa je postal njun lastnik dne 17.5.2016. Sodišče prve stopnje je tudi glede teh dveh nepremični naredilo zmotne materialnopravne zaključke, da nepremičnini ne predstavljata skupnega premoženja pravdnih strank, ker je tožnik postal njun lastnik šele po razvezi. Kot je bilo že pojasnjeno v zvezi z nakupom nepremičnine 140/2, k.o. B., sta bili tudi navedeni nepremičnini kupljeni v času trajanja zakonske zveze preko leasing pogodbe, s katero se je tožnik kot s.p. zavezal plačevati obroke leasinga.

12. V primeru, ko pogodba o finančnem leasingu vsebuje bodisi klavzulo, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, bodisi klavzulo, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, velja, da prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe. Upoštevaje določbe leasing pogodbe je pričakovanje leasingojemalca, ki ima stvar na podlagi obligacijskopravne izročitve že v posesti in ki obroke leasinga redno plačuje, nedvomno v fazi predstopnje k polni pravici, saj mu nastanka lastninske pravice leasingodajalec ni več mogel preprečiti. Pri rednem obročnem plačevanju je pričakovalna pravica kupca varovana vse do plačila zadnjega obroka in se s plačevanjem obrokov le še povečuje.4

13. Pogodba o leasingu za navedeni nepremičnini je bila torej sklenjena v času trajanja zakonske zveze in ker so se plačevali obroki leasinga preko s.p., torej iz premoženja, ki je bilo ustvarjeno z delom tožnika, gre za skupno premoženje, ne glede na to, da je tožnik postal lastnik po razvezi zakonske zveze. Pri tem ni odločilno, kdo je plačal vse obroke leasinga, ker gre za obveznost, ki je bila prevzeta v času zakonske zveze in je bila torej skupna obveza obeh zakoncev, v posledici česar zakonca zanjo odgovarjata nerazdelno.

14. Delež zakoncev na skupnem premoženju se določi glede na njune prispevke v času zakonske zveze v skladu z 59. členom ZZZDR. Na račun plačevanja obrokov po prenehanju skupnega življenja oziroma po razvezi zakonske zveze, se s kasnejšim ravnanjem enega zakonca deleži na skupnem premoženju ne morejo spremeniti. Zakonec, ki je plačal skupni dolg, ima pravico zahtevati od drugega zakonca povračilo tistega, kar presega njegov del dolga (tretji odstavek 56. člena ZZZDR) in ima zoper drugega zakonca zaradi zatrjevanega večjega odplačila obrokov le obligacijski zahtevek.5

15. Glede na navedeno torej spadata tudi nepremičnini 140/1 in 143/2, vse k.o. x - B., v skupno premoženje pravdnih strank.

16. Sodišče prve stopnje je glede kozmetičnega salona L. zaključilo, da oprema le-tega ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. Iz podatkov v izpodbijani sodbi ne izhaja, kdaj je bil salon urejen in nabavljena oprema, tako ni mogoče napraviti zaključka ali je bil salon opremljen v času trajanja zakonske zveze in ali je vanj toženka vložila denarna sredstva v obliki posebnega premoženja, kot je zatrjevala.

17. Drugega premoženja, za katerega bi ena ali druga pravdna stranka zatrjevali, da je skupno premoženje, na aktivi tekom postopka ni bilo zatrjevano. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do neodplačanih posojil tožnika (Leasing pri H. M. d.o.o. na podlagi pogodbe št. MB 39191 z dne 7.4.2005, kredit pri N. d.d. na podlagi pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne 8.8.2008, posojila I.Ž., Z.O., R.V., J.K. in J.F.) in zaključilo, da si je tožnik denar izposojal izključno zaradi poplačila obveznosti po leasing pogodbi, ki jo je sklenil v letu 2005 kot samostojni podjetnik z namenom odkupa nepremičnin 140/1 in 143/2, k.o. X - B.. Glede na to, da iz takih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bila posojila najeta v času trajanja zakonske zveze s strani tožnika kot samostojnega podjetnika, gre za skupen dolg.

18. Podjetniško premoženje, ki ga zakonec podjetnik ustvari z delom v času trajanja zakonske zveze oz. na podlagi skupnega premoženja, kot je bilo že navedeno, spada v skupno premoženje. Kadar spada podjetniško premoženje v skupno premoženje zakoncev, so obveznosti v zvezi s podjetniškim premoženjem hkrati obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem zakoncev. Pripadnost podjetniškega premoženja skupnemu premoženju zakoncev ima torej pravne posledice na področju odgovornosti za obveznosti. Za opredelitev dolga kot skupnega dolga zakoncev torej ni pomembno, kdo je nosilec podjetniške dejavnosti. Pripadnost podjetniškega premoženja skupnemu premoženju zakoncev ima pravne posledice tudi za drugega zakonca. Po pravilih družinskega prava zakonca za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem odgovarjata solidarno. To pomeni, da velja solidarna odgovornost zakoncev tudi za obveznosti, ki jih zakonec podjetnik prevzame pri opravljanju podjetniške dejavnosti. Upnik podjetnika lahko zahteva izpolnitev obveznosti zaradi solidarne odgovornosti ne le od zakonca podjetnika, temveč tudi od drugega zakonca. Zakonec za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem odgovarja s svojim deležem na skupnem premoženju in s posebnim premoženjem. Po plačilu dolga lahko zakonec, ki je dolg poplačal, zahteva od zakonca podjetnika povrnitev dolga, ki po pravilih družinskega prava odpade nanj.6

19. Glede na navedeno je tudi dolg, ki je nastal v zvezi z nakupom nepremičnin parc. št. 140/1 in 143/2, k.o. X - B., skupni dolg pravdnih strank. Tako je tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

20. Nadalje je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavljalo višino deležev na skupnem premoženju glede na prispevek vsakega od zakoncev k nastajanju skupnega premoženja. Ta prispevek vedno res ni mogoče ovrednotiti povsem matematično, ker je del prispevka, vsaj enega od zakoncev, v obliki pomoči v gospodinjstvu, skrbi in vzgoji otroka ipd. Sodišče prve stopnje je v ta namen angažiralo izvedenca finančne stroke, da ovrednoti prispevek obeh pravdnih strank k nastajanju skupnega premoženja. Izvedenec pa je zaradi napačnega materialnopravnega pristopa sodišča prve stopnje, podal mnenje, v katerem ni upošteval, da je odplačilo leasingov oziroma drugih posojil, najetih v času trajanja zakonske zveze, skupen dolg in je torej njegovo plačevanje dejansko prispevek tožnika k poplačilu skupnega dolga in s tem njegovemu zmanjšanju. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je v obdobju 2000 do 2001 tožnik kot s.p. posloval relativno uspešno in je dosegel prihodke v znesku 2.917.043,00 EUR, po poplačilu poslovnih stroškov (v katerem je že zajeto financiranje leasinga), mu je ostalo 168.818,00 EUR, po plačilu prispevkov v znesku 95.439,00 EUR pa znesek 73.379,00 EUR za osebno rabo. To pomeni, da izvedenec ni posebej ugotavljal, koliko so znašali leasing obroki, plačani preko s.p. tožnika. S tem, ko je namreč tožnik plačeval leasing obroke po leasing pogodbi za nakup nepremičnin, je tudi v višini leasing obroka prispeval k skupnemu premoženju, torej je njegov mesečni prispevek v skupne prihodke, ki štejejo za skupno premoženje, za toliko višji, kot je bilo sicer ugotovljeno.

21. Prav tako je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo tožnikove pravočasne navedbe o prodaji tovornjakov in vlačilca s prikolico na prvem naroku za glavno obravnavo, za katere je zatrdil, da so njegovo posebno premoženje in predložil račune, ki izkazujejo njihovo prodajo v času trajanja zakonske zveze. Sodišče prve stopnje njegovih navedb in predloženih dokazov ni presojalo in ne ugotavljalo, ali so bila navedena vozila kupljena pred sklenitvijo zakonske zveze ali po njej in v zvezi s tem, ali gre, glede na tožnikove navedbe, za njegov vložek posebnega premoženja v skupno premoženje.

22. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede notarskega sporazuma, iz katerega izhaja, da sta pravdni stranki lastnika nepremičnine parc. št. 344/2, k.o. X - N.v.P., vsak do 50%, in za katerega pritožba poudarja, da ni bil nikoli razveljavljen, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je očitno po sklenitvi navedenega sporazuma prišlo do spremembe identitete nepremičnine, ker je bila zgrajena na njej hiša, na podlagi česar se je spremenila njena vrednost. Sporna nepremičnina še vedno ostaja skupno premoženje obeh pravdnih strank, ker lastnosti skupnega premoženja z izgradnjo hiše ni izgubila, mogoče pa je, da je delež enega ali drugega zakonca na predmetni nepremičnini večji, glede na morebitni večji prispevek v skupno premoženje. Kar je mogoče uveljavljati sedaj v predmetnem pravdnem postopku, ne glede na sklenjen notarski sporazum iz pravkar navedenih razlogov.

23. Ker je zaradi zmotnega materialno pravnega pristopa ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa glede na naravo kršitev samo ne more odpraviti le-teh, je pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti obseg skupnega premoženja, pri čemer bo v skladu z že pojasnjenim upoštevalo, da je skupno premoženje skupek aktive in pasive (torej pravic in obveznosti), v katerega spada tudi podjetniško premoženje samostojnega podjetnika, s tem pa tudi vsa posojila, ki jih je s.p. najel. Ko bo ugotovljen obseg skupnega premoženja, bo sodišče ugotavljalo višino deležev. Posebej bo ocenilo, ali je tožnik imel posebno premoženje, ki ga je vložil v skupno premoženje (prodaja tovornih vozil). Ob tem bo moralo ugotoviti tudi prihodke obeh zakoncev in sicer tako, da se bodo pri prihodku tožnika upoštevali mesečno plačani obroki leasinga, saj je s plačili le-teh dodatno doprinesel k povečanju skupnega premoženja. Po drugi strani pa upoštevati tudi zatrjevan prispevek toženke h gospodinjstvu, skrbi in varstvu otrok (svojega in sina tožnika). Ob tem sodišče druge stopnje poudarja, da zato prispevka posameznega zakonca v skupno premoženje ni mogoče povsem matematično ovrednotiti.

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je skladno s 3. točko 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču na Ptuju.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Več o tem v 6. razdelku članka J. Hudej in I. Ščernjavič: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 1/2 (2011), str. 39-41. 2 VSRS sodba II Ips 424/2011 z dne 12.9.2011. 3 VSRS sklep II Ips 75/2014 z dne 26.11.2015. 4 VSRS sodba II Ips 131/2018 z dne 9.8.2018. 5 VSRS sodba II Ips 869/2009 z dne 18.3.2010. 6 G. Dugar: Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev, Pravni letopis 2015, str. 55-78.