Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za novo negmotno škodo.

Tožničino stališče, da zastaranje niti ne začne teči, dokler telesne bolečine še trajajo, je materialnopravno povsem zmotno in v nasprotju s 361. členom ZOR. Pri takem stališču bi zastaranje pričelo teči le za prestano škodo, nikoli pa za gotovo bodočo škodo in tudi ne za trajne spremembe v obliki stalnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora povrniti toženki 173.252 SIT revizijskih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnica se je kot dijakinja srednje šole telesno poškodovala v prometni nesreči 4.6.1968, v kateri je dobila hudo možgansko poškodbo z izlivom krvi v možgane in razpoko na lobanjskem svodu. O odškodnini je sodišče odločilo v dveh pravdah pod P 551/70 in III P 61/79 oziroma III P 78/81. V sedanji pravdi je odločalo o odškodnini za novo škodo, ki se je zaradi začetega procesa atrofije možganov pričela kazati v letu 1988. Sodišče prve stopnje je tožnici v prvem sojenju s sodbo z dne 26.10.1995 pod opr. št. I P 534/95-81 za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti prisodilo 2.500.000 SIT odškodnine, ki jo je sodišče druge stopnje s sodbo z dne 10.7.1996 pod opr. št. II Cp 167/96 zvišalo na 4.000.000 SIT, revizijsko sodišče pa je s sodbo z dne 9.4.1998 pod opr. št. II Ips 646/96 v tem delu tožničino revizijo zavrnilo. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti 2.000.000 SIT odškodnine, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa 1.800.000 SIT, skupaj torej 3.800.000 SIT odškodnine in presežni tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija zavrnitev 6.200.000 SIT in torej zahteva, da se ji prisodi še 5.000.000 SIT za telesne bolečine in 1.200.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti. Zato predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V razlogih prepisuje svoje pritožbene navedbe in jih le v manjšem delu dopolnjuje. Tako zatrjuje, da zastaralni rok začne teči šele takrat, ko telesne bolečine prenehajo, do česar še ni prišlo. Zato ni zastaran odškodninski zahtevek za telesne bolečine, prestane do 24.7.1997, sploh pa ni zastaral po navedenem datumu. Tožnica ponavlja svoje pritožbeno stališče, da Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne vsebuje določb o enotnosti in nedeljivosti odškodnine za vse prestane in bodoče bolečine, češ da je to stališče izoblikovala več let po uveljavitvi zakona šele sodna praksa, je pa tako stališče krivično do tožnice. Tožnica je prenehala z jemanjem tablet proti glavobolu zato, ker so vsebovale mamilo in je obstajala nevarnost, da bi postala odvisna. Na tako resno trditev se sodišče ni oziralo. Pri stališču, da prenehanje jemanja tablet ne more iti v škodo toženke, gre le za neobrazloženo prepričanje brez izvajanja dokazov in brez strokovnega mnenja, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica ponavlja svoje pritožbene trditve o telesnih bolečinah, ki jih trpi zaradi udarcev, do katerih pride zaradi njenega zdravstvenega stanja. Meni da je sodišče tu zamenjalo telesne bolečine z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisoja odškodnine za telesne bolečine je prenizka. Pri izpodbijanju zavrnitve presežnega tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti tožnica ponavlja pritožbene trditve, da ni jasno, za katero skaženost ji je prisojena odškodnina, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Te kršitve pritožbeno sodišče ni odpravilo. Če so bile upoštevane vse oblike skaženosti, pa je prisoja odškodnine izrazito prenizka. Na koncu se revizija ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da je tudi z upoštevanjem inkontinence prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti zadostna in temu sodišču očita, da te svoje presoje ni obrazložilo, pa tudi same inkontinence ne, kar spet predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru nanjo obrazloženo predlaga zavrnitev, opozarja na praktično identičnost revizije s pritožbo, zaradi česar revizija dejansko izpodbija razloge prvega namesto pritožbenega sodišča, nato pa toženka obrazloženo odgovori tudi na materialnopravne očitke in opozarja na odgovore pritožbenega sodišča. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sedanjo tožbo v zvezi z novo škodo je tožnica vložila 7.2.1991 in v njej glede nepremoženjske škode zahtevala odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti je zahtevala šele z vlogo, ki je prispela na sodišče 24.2.1992, vendar neopredeljeno. Prav zaradi nejasnosti o vsebini in obsegu te oblike škode je bila sodba iz prvega sojenja v sedanji pravdi razveljavljena. Tožnica je nato šele z vlogo z dne 19.5.1999 opredelila, da zahteva odškodnino za "vse telesne bolečine in težave, ki jih je morala prestajati po letu 1975 do sedaj - že prej znane in nove zaradi poslabšanja njenega zdravja - jih prestaja sedaj in jih bo po sedanjih predvidevanjih morala prestajati v bodočnosti".

Kasneje je to obliko škode tudi vsebinsko konkretizirala. Glede na tako opredelitev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni zastaran le tisti del tožbenega zahtevka, s katerim tožnica uveljavlja odškodnino za novo škodo, ki je nastala in ki jo je tožnica na novo zaznala v zadnjih petih letih pred vložitvijo zahtevka za posamezne oblike škode, in ki tudi ni bila prej z gotovostjo predvidljiva. Glede na vsebinsko konkretizacijo te oblike škode je tako zastaral odškodninski zahtevek za telesne bolečine - glavobole v obdobju od 1975 dalje. Za telesne bolečine, ki so povezane z novo škodo, ki jo je tožnica pričela zaznavati spomladi 1988, tožbeni zahtevek pa je za to obliko škode vložila 24.2.1992, tožnici gre odškodnina, ker še ni potekel petletni zastaralni rok, ki je daljši zato, ker je škoda nastala zaradi storjenega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje se je s tako materialnopravno presojo o zastaranju opisanega dela tožbenega zahtevka strinjalo in o tem na četrti strani svoje sodbe navedlo pravilne razloge. Zavrnilo je tudi pritožbeno stališče, da tožnica ni mogla prej uveljavljati odškodnine (ker naj bi se šele nekaj let po uveljavitvi ZOR sodna praksa opredelila, da gre pri prestanih in bodočih telesnih bolečinah za enotno obliko škode). Tudi revizijsko sodišče pritrjuje tem razlogom. Tožničino stališče, da zastaranje niti ne začne teči, dokler telesne bolečine še trajajo, pa je materialnopravno povsem zmotno in v nasprotju s 361. členom ZOR. Pri takem stališču bi zastaranje pričelo teči le za prestano škodo, nikoli pa za gotovo bodočo škodo in tudi ne za trajne spremembe v obliki stalnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Tožničina revizijska izvajanja o zastaranju v povezavi z letnico 1997 ne terjajo podrobnejšega odgovora, ker je že sodišče druge stopnje opozorilo, da gre za očitno pomoto v pritožbi (pa tudi za očitno pomoto na na sedmi strani sodbe prve stopnje).

Iz razlogov sodb obeh sodišč izhaja, da je pri tožnici prišlo do izrazitega poslabšanja in s tem do nove škode zaradi procesa atrofije možganov v letu 1988, ko so se pričele tudi navzven zaznavati posledice tega procesa. Tožnici gre tako še odškodnina za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi skaženosti v zvezi s to novo škodo (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v zvezi z novo škodo pa ji je bila prisojena že v prvem sojenju v tej zadevi). Pri telesnih bolečinah sodišče prve stopnje ni upoštevalo glavobolov, ker je na podlagi razlogov sodbe v drugi zadevi III P 78/81 ugotovilo, da je tožnica že takrat imela hude glavobole, kar so potrdili za takrat in za v bodoče tudi izvedenci. Zato je presodilo, da pri glavobolih ne gre za novo škodo. To je bil nosilni razlog za neupoštevanje glavobolov. Glede na tožničine trditve se je opredelilo še do vprašanja v zvezi s prenehanjem jemanja tablet. Sodišče druge stopnje se je strinjalo, da glavoboli ne predstavljajo nove škode. Zato je na tožničine pritožbene trditve v zvezi s tabletami odgovorilo v pogojniku in pojasnilo, da bi bilo v tem primeru dokazno breme na tožničini strani. Ker je glede na razloge sodbe iz prve pravde jasno, da je tožnica hude glavobole trpela že takrat, jih v sedanji pravdi ni mogoče upoštevati kot novo škodo. Zato je neutemeljeno tožničino revizijsko vztrajanje pri trditvah o glavobolih ter o prenehanju jemanja tablet, neutemeljen pa je tudi očitek procesne kršitve zaradi "neobrazloženega stališča brez izvajanja dokazov in strokovnega mnenja".

Tožnica je zatrjevala, da naj bi trpela telesne bolečine tudi takrat, ko pade ali ko ji klecne glava in pride zato do udarcev. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da te trditve niso dokazane, saj jih mati ob zaslišanju ni potrdila. Sodišče druge stopnje je tako dokazno oceno potrdilo z razlogi, da je bilo zaslišanje te priče obširno in izčrpno, vprašanja pa ji je postavljala tudi pooblaščenka. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP se v reviziji ne more izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato je neupoštevno revizijsko vztrajanje, da dejansko stanje ni bilo do kraja razčiščeno. Če bi bile te bolečine dokazane, pa bi bile posledice škodnega dogodka, kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje in s tem odgovorilo na pritožbeno grajo razlogov sodbe prve stopnje, naj bi bile zatrjevane, a nedokazane telesne bolečine ob udarcih samo posledica tožničinega sedanjega zdravstvenega stanja. S tem je pravilno odgovorilo tudi na pritožbeni očitek o mešanju dveh različnih oblik nepremoženjske škode. Dodatni odgovor na enak revizijski očitek torej ni potreben.

Sodišči sta pri telesnih bolečinah v zvezi z novo škodo tako upoštevali tiste telesne bolečine, ki jih tožnica trpi in jih bo trpela v rokah, nogah, križu in hrbtenici zaradi priklenjenosti na voziček in nepremikanja, so pa telesne bolečine srednje močne, pa tudi lažje in občasne. Odškodnino je odmerilo v znesku 2.000.000 SIT.

Pri presoji, ali gre pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti za novo škodo, je sodišče prve stopnje primerjalo ugotovitve iz prve pravde P 551/70 in ugotovitve več izvedencev iz sedanje pravde, saj je bil v drugi pravdi tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnjen (izrek in razlogi sodbe III P 78/81). Razlogi sedaj izpodbijanih sodb o obsegu te oblike nove škode niso nejasni, kot neutemeljeno zatrjuje revizija, saj je ta del obrazložitve nedvomno mogoče preizkusiti. Je pa res, da so razlogi sodbe prve stopnje obsežni. Tako je sodišče prve stopnje na začetku enajste strani sodbe najprej ugotovilo, kaj je bilo v prvi pravdi upoštevano pri prisoji odškodnine za takoimenovano iznakaženost. V nadaljevanju pa je na dveh straneh povzelo objektivne ugotovitve o skaženosti v treh izvedenskih mnenjih iz te pravde, pa tudi izpoved tožničine matere in svoje lastno zapažanje. Ob primerjavi prejšnjega in sedanjega stanja je ugotovilo takšne objektivne spremembe v tožničinem izgledu, da jih je opredelilo kot novo škodo, zaradi katere tožnica izkazano trpi tudi duševne bolečine. V prvi pravdi je bilo tako upoštevano, da je pri tožnici viden kostni defekt na levi strani glave po operaciji, viseči desni ustni kot, temnejša obavarnost dveh sekalcev in manjša gibljivost desne roke pri hoji. Sedaj pa je tožnica popolnoma priklenjena na voziček, desni okončini sta popolnoma ohromeli in v nenaravni drži (fleksijska kontraktura), tudi v levi roki so že vidne motnje gibov, vidne so motnje požiranja, slinjenje, škiljenje, nerazumljiv govor, ki je včasih le nekontrolirano spuščanje glasov, asimetrija obraza in njegove mimike, sklonjenost v invalidskem vozičku naprej itd. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču iz tožničine pritožbe, da v to obliko škode spada tudi neprijeten vonj, ki se širi okoli tožnice zaradi inkontinence vode in občasno tudi blata, vendar je ocenilo, da je tudi ob upoštevanju tega prisojena odškodnina 1.800.000 SIT primerna.

Iz povzetih ugotovitev obeh sodišče izhaja, da so razlogi o tem, za vsebinsko kakšno skaženost je bila prisojena odškodnina, povsem jasni. Neutemeljen je tožničin revizijski očitek procesne kršitve, češ da naj sodišče druge stopnje ne bi obrazložilo same inkontinence in razlogov, zakaj je prisojena odškodnina primerna. Tak očitek kaže le, da se tožnica ne strinja z višino prisojene odškodnine.

Kaj je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo in kakšni kriteriji veljajo po 200. in 203. členu ZOR za prisojo pravične denarne odškodnine za tako škodo, sta obširno in pravilno obrazložili že obe nižji sodišči. Revizijsko sodišče je tudi samo upoštevalo te kriterije, ugotovilo, da je tožničina škoda dovolj konkretizirana in individualizirana, da sta sodišči upoštevali vse posebnosti obravnavane zadeve in tudi okoliščino, da gre za prisojo odškodnine le za novo škodo. Ob primerjavi prisoje v zadevah, ki so podobne s tožničino, revizijsko sodišče ugotavlja, da bi prisoja za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi skaženosti v zvezi z novo škodo, ki bi bila višja od zneskov 2.000.000 SIT in 1.800.000 SIT, presegla okvir siceršnje prisoje pravične denarne odškodnine v primerljivih zadevah.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. Glede na uspeh revizijskega postopka in tehtnost revizijskega odgovora je še odločilo, da mora tožnica toženki povrniti stroške revizijskega odgovora, ki jih je odmerilo v skladu z določbami odvetniške in taksne tarife na 173.252 SIT (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).