Jedro

Vložitev tožbe zoper dokončno odločitev delodajalca o razporeditvi delavca ne preprečuje delodajalcu, da sprejme novo odločitev o razporeditvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev dokončne odločitve tožene stranke, na podlagi katere mu je zaradi neupravičenih izostankov z dela prenehalo delovno razmerje. Hkrati je predlagal tudi začasno zadržanje izvršitve te odločitve. Tekom postopka je tožnik postavil še vmesne ugotovitvene zahtevke, ki so se nanašali na sklepe o razporeditvi in na začasne odredbe, izdane v postopku pred istim prvostopnim sodiščem v zadevi pod opr. št. II Pd 72/2002. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke, nanašajoče se na prenehanje delovnega razmerja, zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti odločbe o razporeditvi na delovno mesto svetovalec II v Ministrstvu za zunanje zadeve, tožbo glede ostalih vmesnih ugotovitvenih zahtevkov pa je zavrglo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika deloma ugodilo ter odločitev glede prenehanja delovnega razmerja (in stroškov postopka) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. V sklepu o razporeditvi na delovno mesto svetovalec II pod zap. št. 174 z dne 12. 2. 2002 ni elementov za ugotovitev ničnosti. Pravno zmotno je stališče tožnika, da mu tožena stranka ne bi smela izdani nove odločbe o razporeditvi ves čas veljavnosti začasne odredbe, ki teče med strankama zaradi presoje zakonitosti razporeditve z dne 20. 11. 2001 (zadeva pod opr. št. II Pd 72/2002). Z začasno odredbo v navedenem sporu je bila začasno zadržana izvršitev razporeditvene odločbe z dne 20. 11. 2001, potrjene z odločbo z dne 11. 1. 2002, za čas dokler traja spor o nezakonitosti te odločbe. Zato te razporeditvene odločbe tožene stranka ni smela izvršiti, imela pa je možnost izdati v zakonitem postopku novo odločbo o razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto. V kolikor bi tožnik želel sodno presojo zakonitosti (nove) odločbe o razporeditvi, bi moral zoper njo vložiti posebno tožbo, po predhodno izpolnjenih pogojih za sodno varstvo. Tega po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni storil. Vmesni ugotovitveni zahtevki za ugotovitev veljavnosti začasne odredbe v sporu pod opr. št. II Pd 72/2002, taki kot so postavljeni, v individualnih delovnih sporih niso možni. Poleg tega naj bi se ta sporna vprašanja reševala v odprtem sporu opr. št. II Pd 72/2002. Tudi zahtevkov, kot je postavljen kot podredni vmesni ugotovitveni zahtevek, v delovnih sporih ni mogoče postavljati.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo o zavrnitvi vmesnega ugotovitvenega zahtevka na ugotovitev ničnosti sklepa o razporeditvi z dne 12. 2. 2002. Obrazložitev izpodbijane sodbe naj bi bila protispisna, saj ta sklep enako kot prvi sklep o razporeditvi z dne 20. 11. 2001, katerega izvršitev je bila začasno zadržana, enako razporeja tožnika v notranjo službo, le na konkretno delovno mesto. To pa je v nasprotju s pravnomočnim sklepom o začasni odredbi, ki ga je bil tožnik upravičen in dolžan spoštovati, ter ostati na dotedanjem delovnem mestu. Tožena stranka bi morala najprej odpraviti nezakoniti sklep, nato pa predlagati sodišču razveljavitev začasne odredbe zaradi spremenjenih okoliščin po 278. členu ZIZ. Šele potem bi lahko izdala nov sklep o razporeditvi. V izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma o tožnikovih navedbah glede vezanosti sodišč na sodne odločbe v zvezi z institutom prenehanja začasne odredbe in o razlogih za odstopanje od enotne sodne prakse v zvezi s tem. Pretežni del revizijskih navedb pa se nanaša na odločitev o prenehanju delovnega razmerja (od strani 7 oziroma točke III. dalje).

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožeče stranke z dokazno oceno sodišča. Nestrinjanje z dokazno oceno in odločitvijo sodišča ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva oziroma nejasna. Izpodbijana sodba in sklep ima razloge o vseh tistih dejstvih, ki jih je sodišče štelo za pomembne za tako odločitev in jo je mogoče preizkusiti, zato kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Ali je odločitev tudi pravilna in zakonita, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Pri tem je treba upoštevati tako predmet spora kot obseg revizijske presoje. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe, torej sodbe s katerimi sodišče meritorno odloči o tožbenem zahtevku oziroma zahtevkih. O zahtevkih glede prenehanja delovnega razmerja še ni bilo pravnomočno odločeno. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo v tem delu s sklepom razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, zato revizija v tem delu sploh ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče tako ni moglo upoštevati tistih revizijskih navedb, ki se nanašajo na ta del spora (vse revizijske navedbe od vključno točke III. dalje).

Glede odločitve o "vmesnih ugotovitvenih zahtevkih" se revizijsko sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe in le še dodaja: Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, je bistvo spora med strankama v razporeditvi tožnika z delovnega mesta na V., na delo (delovno mesto) na Ministrstvu za notranje zadeve. Ker tožnik na delovno mesto, na katerega je bil dokončno in pravnomočno razporejen, ni prišel, mu je tožena stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov z dela. V zvezi s takim spornim razmerjem, sta pred sodiščem dva, med seboj sicer povezana spora: o razporeditvi z dne 20. 11. 2001 in o prenehanju delovnega razmerja. Odločitev o razporeditvi z dne 12. 2. 2002 pa je postala dokončna, in ker tožnik sodnega varstva ni zahteval, tudi pravnomočna.

V sodnem sporu o prvi razporeditvi (II Pd 72/2002) je sodišče izdalo začasno odredbo (sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 212/2002 z dne 26. 2. 2002), s katero je zadržalo izvršitev razporeditvene odločbe z dne 20. 11. 2001 za čas, "dokler traja ta spor o nezakonitosti odločbe o razporeditvi". Razlog za tako začasno odredbo je dejstvo, da v odločbi o razporeditvi ni navedeno konkretno delovno mesto, na katerega je bil tožnik razporejen. To pomanjkljivost je tožena stranka odpravila z izdajo nove odločbe, še pred izdajo navedene začasne odredbe (12. 2. 2002). V vsakem primeru pa je začasna odredba z dne 26. 2. 2002 lahko imela učinke le v povezavi s sklepom o razporeditvi z dne 20. 11. 2001 in le v okviru in za čas trajanja sodnega spora o zakonitosti te razporeditve. Poleg tega pa je treba upoštevati še, da je sodišče z navedenim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe v tistem delu, ko je predlagal, da mu tožena stranka omogoči opravljanje dela na podlagi odločbe z dne 5. 10. 2000, to je na Veleposlaništvu v Zagrebu. Dejanski učinek take odločitve je tako v nasprotju z njenim namenom, da tožnik ne bi ostal nerazporejen: izpodbijane odločbe o razporeditvi tožena stranka ni smela izvršiti, dela na prejšnjem delovnem mestu pa mu ni bila dolžna omogočiti. Iz začasne odredbe v postopku pod opr. št. II Pd 72/2002 pravica tožnika, da "hodi na delo" na veleposlaništvo v Zagreb, tako ne izhaja, tožbo v tem delu pa je tožnik tekom postopka tudi umaknil. Namen začasnih odredb je bodisi zavarovanje izvršbe (na premoženje dolžnika), bodisi začasno urediti sporno razmerje. Sodišče z zavarovalno začasno odredbo prepove dolžniku razpolaganje s premoženjem, z ureditveno začasno odredbo pa naloži določeno ravnanje ali opustitev. Predlog tožnika za izdajo začasne odredbe je temeljil na trditveni podlagi tožbe in tožbenem zahtevku v konkretni zadevi: sklep o razporeditvi z dne 20. 11. 2001 naj bi bil nezakonit, zato tožnik zahteva od sodišča, da to ugotovi in predlaga, da do pravnomočnosti tega postopka izvršitev sklepa začasno zadrži. Ne more pa sodišče v tem postopku z začasno odredbo prepovedovati toženi stranki drugih ali drugačnih odločitev. Sklep o začasni odredbi ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Z navedeno začasno odredbo v postopku pod opr. št. II Pd 72/2002 pa je sodišče prepovedalo le izvršitev konkretnega sklepa o razporeditvi, ne pa tudi (ponovne) odločitve o razporeditvi tožnika. Začasne odredbe so vezane na glavni postopek o terjatvi ali pravnem razmerju, v konkretnem primeru pa tudi le na točno določeno konkretno odločitev tožene stranke.

Tožena stranka je z izdajo nove odločbe o razporeditvi popravila nepravilnost, ki je bila razlog za izdajo navedene začasne odredbe. Ta ji sprejema nove odločbe ni prepovedovala in taka prepoved tudi ne izhaja iz nobenega predpisa. Vložitev tožbe zoper dokončno odločitev delodajalca o razporeditvi delavca, ne preprečuje delodajalcu, da sprejme novo odločitev o razporeditvi. Kako bo taka nova odločitev vplivala na že začet sodni spor (predvsem glede tožbenih zahtevkov), je odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera. V vsakem primeru pa taka odločitev pomeni, da gre za novo, drugo razporeditev in zato tudi za nov spor o nezakonitosti razporeditve. Na ta nov spor pa se začasna odredba iz drugega spora ne more nanašati, oziroma ne more imeti pravnih učinkov.

Ker sta glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba in sklep materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).