Jedro

Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno zatrjevala, da je dogovor o odlogu zapadlosti vtoževanih terjatev obstajal, v takšnem primeru pa uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP ni dopustna (v kolikor prerekanje dejstev izhaja že iz strankinih predhodnih vlog, dejstev ni mogoče šteti za priznana).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77952/2014 z dne 10. 6. 2014 v celoti ohranilo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh poravnati tožeči stranki 2.476,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje, 1.309,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje in ji povrniti izvršilne stroške v višini 44,00 EUR, z obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložitev je logična, jasna in ne vsebuje nobenih nasprotij, zato pritožbeno zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da sta pravdni stranki dne 13. 7. 2012 sklenili pogodbo, po kateri je toženi stranki pripravljala in dobavljala dietna kosila, tožena stranka pa se je zavezala, da bo račune za opravljene storitve poravnavala v 8 dneh po izstavitvi. Dne 31. 3. 2014 je tožeča stranka pogodbo odpovedala, do izteka odpovednega roka pa še naprej izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti. Za slednje je toženi stranki izdala dva računa v skupnem znesku 3.786,14 EUR, katerih tožena stranka tudi po zapadlosti ni poravnala. Ker tožena stranka navedenim trditvam tožeče stranke ni argumentirano ugovarjala, oziroma jih ni prerekala, potrjujejo pa jih tudi predložene listine, je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku za plačilo vtoževanih računov v celoti ugodilo.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno trdi, da je v ugovoru konkretno ugovarjala višini tožbenega zahtevka. Iz vsebine ugovora (kot edine vloge) tožene stranke namreč izhaja zgolj, da se terjatve tožeče stranke „ne ujemajo z računovodskimi izkazi, konto karticami dolžnika“. Takšne navedbe pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo za presplošne (tožena stranka bi morala konkretno pojasniti v čem je neujemanje konto kartic in zakaj, saj gre za pravnoodločilna dejstva) in česar pritožnica obrazloženo niti ne izpodbija, saj navaja le, da je v ugovoru nasprotovala celotnemu zahtevku tožeče stranke, kar pa z vprašanjem (ne)določnosti ugovora nima nobene zveze, še manj z očitano kršitvijo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (slednja je podana le, kadar sodišče prve stopnje napačno izvede „postopek prenosa“ tistega, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, v obrazložitev sodbe, šele potem pa sodišče táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokaza oceni in uporabi kot dokazni argument).

9. Ker torej tožena stranka že trditvenega bremena glede višine tožbenega zahtevka ni zmogla, sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo v ta namen predlaganega zaslišanja zakonite zastopnice tožene stranke (kar smiselno izhaja iz 4. alineje 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, vsled česar očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana). Dokazi so namreč namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo nadomestijo manjkajoče trditve. Povedano drugače: brez ustrezne trditvene podlage do dokaznega postopka sploh ne more priti, saj gre sicer za nedopustno potrato časa in denarja ter za kršitev načela ekonomičnosti in hitrosti postopka iz 11. člena ZPP (prim. T. Pavčnik: Odvetnikovo breme v pravdnem postopku, Odvetnik št. 3 (49), november 2010).

10. Tožena stranka je zaslišanje zakonite zastopnice predlagala tudi v zvezi s trditvijo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta do uskladitve konto kartic odložili zapadlost vtoževanih računov. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, ker tožena stranka v nadaljevanju podane trditve tožeče stranke, da takšnega dogovora med pravdnima strankama ni bilo, ni prerekala. S tem je sodišče prve stopnje smiselno obrazložilo neizvedbo predlaganega dokaza (v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se neprerekana dejstva ne dokazujejo), je pa res, da so ti razlogi nepravilni. Tožena stranka je namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno zatrjevala, da je dogovor o odlogu zapadlosti vtoževanih terjatev obstajal, v takšnem primeru pa uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP ni dopustna (v kolikor prerekanje dejstev izhaja že iz strankinih predhodnih vlog, dejstev ni mogoče šteti za priznana – prim. Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 169).

11. Kljub ugotovljeni kršitvi drugega odstavka 214. člena ZPP le-ta ni prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (konkretno v uveljavljano kršitev pravice do izjave), ki so v sporih majhne vrednosti edine pravno upoštevane (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedbe tožene stranke o domnevnem dogovoru pravdnih strank o odlogu plačila vtoževanih terjatev so bile namreč preveč pavšalne (tožena stranka ni pojasnila kdaj je bil takšen sklenjen dogovor, s kom konkretno, niti nobene druge relevantne okoliščine tega dogovora), čeprav je bilo na njej trditveno in dokazno breme, da je rok zapadlosti drugačen od roka, ki ga je zatrjevala in z listinami izkazala tožeča stranka. Ugovoru tožene stranke je torej manjkala dejanska podlaga (tj. konkretna in določna navedba pravno pomembnih dejstev). Ko je tako, pa je v celoti odpadla potreba po dokazovanju (kot že pojasnjeno zgoraj, pomanjkljivih navedb tožena stranka z izvedbo predlaganega dokaza nikakor ne bi mogla nadomestiti) in je odločitev sodišča prve stopnje, ko v zvezi z navedenim ugovorom ni zaslišalo zakonite zastopnice (čeprav iz drugih razlogov) vseeno pravilna.

12. Tožena stranka z navedbo, da se je odpovedni rok iztekel dne 1. 5. 2014 in ne 31. 4. 2014, izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tudi sicer pa potek odpovednega roka pogodbenega razmerja za odločitev v predmetni zadevi ni pravno odločilen.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.