Jedro

V 13. členu ZSRin določa, da ne glede na določilo prvega odstavka 3. člena tega zakona pridobi lastnost pravne osebe tisti sindikat, ki je že deloval ob uveljavitvi tega zakona, če v roku 30 dni po njegovi uveljavitvi predloži v hrambo statut. Iz tega sledi, da sindikat, ki je deloval ob uveljavitvi zakona, pa ni poskrbel za pravočasno predložitev statuta v hrambo, preneha obstajati kot pravna oseba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ZSS v 30 dneh po uveljavitvi ZRSin Minitrstvu, pristojnemu za delo, ni predložil v hrambo svojega statuta, zato je pravilna njegova ugotovitev, da ZSS kot pravna oseba ne obstaja več. Iz predložene odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve o hrambi statuta Sveta kranjskih sindikatov, ki jo je vpogledalo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je bila zahteva Sveta kranjskih sindikatov vložena v skladu s 3. in ne 14. členom ZRSin - torej na podlagi določbe, ki ureja ustanavljanje novih sindikatov. Ob pomanjkanju drugih dokazov je zato pravilen sklep, da predlagatelj zaenkrat ni izkazal za verjetno, da je pravni naslednik ZSS, kar pa pomeni, da tudi ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ.

Izrek

Pritožbi nasprotnega udeleženca se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša povrnitev stroškov postopka za izdajo začasne odredbe spremeni tako, da mora predlagatelj nasprotnemu udeležencu povrniti stroške v znesku 66.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2003 dalje do plačila.

V preostalem se pritožba nasprotnega udeleženca in v celoti pritožba predlagatelja zavrneta in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj in nasprotni udeleženec krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se nasprotnemu udeležencu zaradi zavarovanja predlagateljeve denarne terjatve za plačilo odškodnine zaradi prenosa pravice uporabe in povrnitve investicijskih vlaganj, ki so predmet nepravdnega postopka, vodenega pri Okrajnem sodišču v Kranju, pod. opr. št. N 37/90, prepoveduje odtujitev in obremenitev njegovega 1145/1500 deleža pravice uporabe na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. ... k.o. Kranj.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožil predlagatelj zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Predlagatelj meni, da nasprotni udeleženec z izdano začasno odredbo ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale predlagatelju. Predlagatelj poudarja, da svoje večmiljonske terjatve ne bi mogel izterjati od nasprotnega udeleženca , če bi ta odtujil še edino vrednejše premoženje, ki ga ima. Nasprotni udeleženec namreč tudi sam priznava, da že dve leti ne ustvarja dobička. Zato meni, da je izpolnjen pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Zoper stroškovni del sklepa sodišča prve stopnje se je pritožil tudi nasprotni udeleženec. Poudarja, da mu je sodišče priznalo le stroške v višini 100 točk, čeprav jih je priglasil 750, prav tako pa sodišče tudi ni upoštevalo stroškov udeležbe na naroku za izdajo začasne odredbe v višini 2000 točk. nasprotni udeleženec meni, da bi moralo sodišče uporabiti določbo tar. št. 17 OT in tar. št. 13 in upoštevati vrednost spornega predmeta, ker pa tega ni storilo je zmotno uporabilo določbe materialnega prava. Upoštevati pa bi tudi moralo, da je vrednost točke v času odmere znašala 110,00 SIT in ne 100,00 SIT. Zato nasprotni udeleženec predlaga, na višje sodišče njegov pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da mu prizna priglašene stroške.

Nasprotni udeleženec je tudi odgovoril na pritožbo predlagatelja.

Poudarja, da predlagatelj zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije ni izkazal verjetnosti svoje terjatve in bi sodišče moralo predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti že iz tega razloga. Sodišče se po njegovem mnenju zmotno sklicuje na določbo 434. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa le podlago za medsebojne regresne zahtevke upnikov. Uporaba te določbe bi lahko prišla v poštev šele takrat, ko bi sodišče ugotovilo, da je predlagatelj res solidarni upnik. Sodišče tako ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in je zato storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pri neposlovni odškodninski odgovornosti zakon ne predvideva solidarnosti oškodovancev, kar je logično, saj je vsak upravičen le do tiste škode, ki mu je nastala. V tem primeru sicer ne gre niti za poslovno niti za neposlovno škodo, vendar je treba analogno uporabiti citirano določbo. Po določbi 425. člena ZOR je na upniški strani več oseb le takrat, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. Aktivna legitimacija predlagatelja ni bila ne dogovorjena ne določena z zakonom. Zato nasprotni udeleženec meni, da bi bilo treba predlog za določitev odškodnine in predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Nasprotni udeleženec poudarja, da tudi dejstvo, da je zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo predlagateljev predlog za zaznambo spremembe imena kaže na to, da ne gre le za preimenovanje prej obstoječega pravnega subjekta, ampak gre novo pravno osebo.

Pritožba predlagatelja je neutemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa je delno utemeljena.

Med pravdnima strankami ni sporno, da je 3.7.1948 Komite za zadružništvo pri vladi LRS v Ljubljani na podlagi 46. člena Zakona o splošnega zakona o zadrugah imovino zadruge "Narodni dom" izročil splošnemu ljudskemu premoženju in sicer v upravo Okrajnemu sindikalnemu svetu v Kranju. Ta se je kot imetnik pravice uporabe tudi vpisal v zemljiško knjigo. Dne 29.3.1976 se je v zemljiški knjigi zazanamovala sprememba imena imetnika pravice uporabe v Zveza sindikatov Slovenije, občinski svet Kranj. Prav tako je nesporno, da je bila - na podlagi odločbe Občine Kranj, Sekretariata za občo upravo, št. 463-17/86-12 z dne 21.1.1987- pravica uporabe, ki jo je imela Zveza sindikatov Slovenije, občinski svet Kranj na poslovnih prostorih v družbeni lastnini, s površino 820 m2, ki predstavljajo nerazdelno 1/5 poslovne stavbe delavskega doma "Franca Vodopivca" v Kranju, parc. št. 287/2, vl. št. .. k.o. Kranj, prenešena v sredstva Kinopodjetja Kranj, p.o., Stritarjeva 1. Odločba je bila izdana na podlagi 37. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur.l. RS, št. 18/74) in na podlagi tega člena je imela družbenopolitična organizacija, ki je soglašala s prenosom pravice uporabe na drugo družbeno pravo osebo, tudi pravico do odškodnine. Na podlagi te odločbe je bila pravica uporabe na 1/5 nepremičnine vpisana v korist Kinopodjetja Kranj. Tako je bila ob vložitvi predloga za določitev odškodnine v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe na 4/5 nepremičnine v vl. št. ... k.o. Kranj v korist Zveze sindikatov Slovenije, občinski svet Kranj, pravica uporabe na 1/5 te nepremičnine pa v korist Kinopodjetja Kranj, p.o..

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sekretar Zveze sindikatov Slovenije, občinski svet Kranj (v nadaljevanju ZSS), dne 16.4.1990 na Sekretariatu za občo upravo pod št. 463-17/86-12 na zapisnik podal predlog za določitev odškodnine na podlagi 37. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Občina Kranj je predlog dne

20.4.1990 odstopila nepravdnemu sodišču. Dne 9.11.1993 pa je Svet sindikatov Kranj (v nadaljevanju SSK) podal izjavo, da vztraja pri predlogu za določitev odškodnine in je prevzel nepravdni postopek kot pravni naslednik ZSS. Nasprotni udeleženec Kinopodjetje Kranj ves čas postopka ugovarja, da SSK ni izkazal pravnega nasledstva in zato ni aktivno legitimiran za predlog za določitev odškodnine.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da predlagatelj res ni izkazal pravnega nasledstva, vendar mu je priznalo status aktivno legitimirane stranke, ker je štelo, da je solidarni upnik v smislu 434. člena ZOR, ker nadaljuje z dejavnostjo ZSS in navzven deluje kot upravljalec poslovne stavbe Delavski dom v Kranju. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da se bo vprašanje, ali se je predlagatelj samo preimenoval, reševalo v okviru delitvene bilance premoženja. Sodišče prve stopnje je tako odločilo, da je predlagatelj sicer v skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji, da pa ni izkazal nobene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Višje sodišče ocenjuje, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Po oceni višjega sodišča je materialnopravno napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je predlagatelj z verjetnostjo izkazal, da je pravni naslednik ZSS.

V nepravdnem postopku se na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), če v ZNP ni drugače določeno. V primeru, ko stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, se po

205. členu ZPP postopek prekine, nato pa se nadaljuje, ko ga pravni nasledniki prevzamejo. Če se med postopkom izkaže, da pravna oseba, ki je prenehala, nima pravnih naslednikov, gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti, zato v takšnem primeru sodišče tožbo oziroma predlog zavrže po petem odstavku 81. člena ZPP. SKS zatrjuje, da je pravni naslednik ZSS in da kot pravni naslednik prevzema postopek.

Višje sodišče poudarja, da dejstvo, da predlagatelj nadaljuje z dejavnostjo ZSS in navzven deluje kot upravljalec poslovne stavbe Delavski dom v Kranju ne zadošča za ugotovitev, da je z verjetnostjo izkazano njegovo pravno nasledstvo. Dne 27.3.1993 je namreč začel veljati Zakon o reprezentativnosti sindikatov (Ur.l. RS, št. 13/1993, v nadaljevanju ZRSin), ki v 2. členu določa, da sindikat postane pravna oseba z dnem izdaje odločbe o hrambi statuta oziroma drugega temeljnega akta. Po prvem odstavku 3. člena hrambo statuta zahteva pooblaščena oseba sindikata, zahtevi za hrambo pa morata biti priložena zapisnik z ustanovitvenega sestanka in statut, katerega hramba se zahteva. V 13. členu ZRSin določa, da ne glede na določilo prvega odstavka 3. člena tega zakona pridobi lastnost pravne osebe tisti sindikat, ki je že deloval ob uveljavitvi tega zakona, če v roku 30 dni po njegovi uveljavitvi predloži v hrambo statut. Iz tega sledi, da sindikat, ki je deloval ob uveljavitvi zakona, pa ni poskrbel za pravočasno predložitev statuta v hrambo, preneha obstajati kot pravna oseba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ZSS v 30 dneh po uveljavitvi ZRSin Minitrstvu, pristojnemu za delo, ni predložil v hrambo svojega statuta, zato je pravilna njegova ugotovitev, da ZSS kot pravna oseba ne obstaja več. Iz predložene odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve o hrambi statuta Sveta kranjskih sindikatov, ki jo je vpogledalo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je bila zahteva Sveta kranjskih sindikatov vložena v skladu s 3. in ne 14. členom ZRSin - torej na podlagi določbe, ki ureja ustanavljanje novih sindikatov. Ob pomanjkanju drugih dokazov je zato pravilen sklep, da predlagatelj zaenkrat ni izkazal za verjetno, da je pravni naslednik ZSS, kar pa pomeni, da tudi ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ.

Pač pa je utemeljena pritožba nasprotnega udeleženca glede odločitve sodišča prve stopnje o povrnitvi njegovih stroškov v postopku izdaje začasne odredbe. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe priglasil 750 točk stroškov, povečanih za 20 % DDV, na naroku za izdajo začasne odredbe pa stroškov za udeležbo na naroku ni priglasil. Sodišče prve stopnje je odločilo, da j nasprotni udeleženec upravičen do povrnitve stroškov za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, vendar višje sodišče ocenjuje, da muje sodišče prve stopnje res priznalo prenizke stroške. Moralo bi uporabiti tar. št. 17 pod 1.b) po kateri gredo nasprotnemu udeležencu za druge obrazložene vloge stroški v višini 25% tarifne številke 13/1. Glede na zahtevano odškodnino v znesku 89.347.383,00 SIT, znaša nagrada po tar. št. 13 2.000 točk, torej gre nasprotnemu udeležencu 500 točk po 110,00 SIT, povečanih za 20 % DDV, kar skupaj znaša

66.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje kot je zahteval nasprotni udeleženec.

Tako je višje sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep na podlagi tretje točke 365. člena ZPP v povezavi z 37. členom ZNP in

15. členom ZIZ izpodbijani sklep spremenilo tako, da mora predlagatelj nasprotnemu udeležencu povrniti 66.000,00 SIT stroškov v postopku z izdajo začasne odredbe, v preostalem delu pa je pritožbo nasprotnega udeleženca in v celoti pritožbo predlagatelja zavrnilo in je na podlagi druge točke 365. člena ZPP v povezavi z 37. členom ZNP in 15. členom ZIZ v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam kriti stroške pritožbenega postopka. Nasprotni udeleženec pa je s pritožbo uspel v neznatnem delu - zahteval je namreč, naj mu sodišče prizna stroške v višini 2750 točk stroškov, višje sodišče pa mu jih je priznalo le 500, zato tudi sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo predlagatelja pa po oceni višjega sodišča niso bili potrebni in jih mora zato na podlagi prvega odstavka 155. člena kriti sam nasprotni udeleženec.