Jedro

Čeprav je tožnik od 10.11.1997 že državljan Republike Slovenije, je ureditev v ZUSDDD pomembna za tožnika, ker je pogoj stalnega prebivališča iz 120. člena ZVI treba ugotoviti kot v okviru dejanskega stanja v tem postopku, upoštevajoč kriterije iz ZUSDDD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici št. U 226/98 z dne 2.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo v nov postopek. V obrazložitvi sodbe navaja, da je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 11.7.1997, s katero tožniku kot vojaškemu vojnemu invalidu II. skupine s 100 % invalidnostjo, od 1.1.1996 dalje ni več priznan status vojnega invalida. Sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke: da tožnik do 10.11.1997 ni imel državljanstva Republike Slovenije; da je bil dne 25.2.1992 po Zakonu o tujcih izločen iz registra prebivalstva. Zato od 1.1.1996 ne izpolnjuje pogojev, določenih v 120. členu Zakona o vojnih invalidih (Ur.l.RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97-ZVI). Tožnikovo pritožbeno navedbo, da nepretrgoma živi na območju občine K., je tožena stranka zavrnila, ker je upoštevala podatek, da je bil v letu 1992 izločen iz registra prebivalstva.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik pridobil status vojaškega vojnega invalida in pravico do osebne invalidnine na podlagi odločbe z dne 24.1.1974 in da se je ta odločba na dan 25.6.1991 v RS izvrševala. Po presoji prvostopnega sodišča pa sama izločitev tožnika iz registra prebivalstva na podlagi Zakona o tujcih, ki po svoji vsebini posebej ne ureja položaja skupine državljanov drugih republik prejšnje skupne države in v katero sodi tožnik, ne daje podlage za ugotovitev, da ni izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 120. člena ZVI. Tožnik je bil na prošnjo, ki jo je vložil 15.2.1993, z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 10.11.1997 sprejet v državljanstvo RS na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu RS. Ker je tožena stranka v času odločanja s to odločbo razpolagala, bi ob upoštevanju zakonskega določila, citiranega v odločbi, lahko ugotovila, da tožnik dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo. Ugotovitve organa, pristojnega za odločanje o sprejemu v državljanstvo, po presoji sodišča vežejo tudi toženo stranko, saj je odločba o sprejemu v državljanstvo javna listina, ki tem ugotovitvam, glede na njen izrek (sprejem v državljanstvo) daje splošnejši pravni pomen. Če je imel tožnik na ozemlju Slovenije vse do izločitve iz registra prebivalstva, prijavljeno stalno prebivališče v skladu z veljavnimi predpisi, je nesprejemljiv zaključek tožene stranke, da je tožnik izgubil pravice, ki jih imajo po 2. odstavku 120. člena ZVI tujci, le zato, ker si po Zakonu o tujcih ni pridobil stalnega prebivališča. Ker v upravnih spisih ni nobenega podatka, ki bi kazal na to, da je tožnik po letu 1983 spremenil kraj stalnega prebivanja (sam zatrjuje, da ima stalno prebivališče v občini Koper), bi tožena stranka v konkretnem primeru lahko ugotovila le, da je tožnikovo stalno prebivališče ves čas le v Kopru, kjer dejansko živi in kjer mu je bil prav zaradi varstva pravic, ki jih tožnik sam ni sposoben uveljavljati, postavljen tudi skrbnik. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zmotno presodila dokaze glede okoliščine, ki je po 2. odstavku 120. člena ZVI bistvena za odločitev in so tudi ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki v spisu. Na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da bi lahko na podlagi odločbe z dne 10.11.1997 o sprejemu tožnika v državljanstvo ugotovila zahtevani pogoj po ZVI in tudi ne s stališčem, da ugotovitev iz odločbe o državljanstvu veže toženo stranko. Po določbi 120. člena ZVI je pogoj za zagotavljanje statusa vojnega invalida neprekinjeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 25.6.1991 dalje in ne pet let neprekinjenega dejanskega bivanja v Sloveniji pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo. Iz uradnih podatkov je namreč razvidno, da je imel tožnik od 25.6.1991 do 21.11.1997 stalno prebivališče v Srbiji in hkrati od 25.2.1992 do 21.11.1997 v Republiki Hrvaški, znotraj navedenega obdobja pa od 1.7.1996 do 1.7.1997 v Sloveniji, kjer ima tudi sedaj stalno prebivališče. Iz navedenih razlogov tožena stranka kot pritožnica izpodbija citirano sodbo upravnega sodišča in predlaga, da jo vrhovno sodišče odpravi ter samo odloči oz. vrne zadevo v ponovno presojo upravnemu sodišču. V vlogi z naslovom "žalba", ki jo sodišče glede na njeno vsebino šteje za odgovor na pritožbo, tožnik predlaga, naj sodišče zasliši dve priči, katerih naslove sporoča in ki bosta izpovedali, da je bil najmanj dvakrat mesečno pri uradni osebi Upravne enote Koper.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ima sicer prav, ko v pritožbi graja stališče prvostopnega sodišča, da je tožena stranka vezana na odločbo o sprejemu v državljanstvo RS in na ugotovitev, ki izhaja iz nje, če naj se ta vezanost razume tako, da je vezana na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločbo o državljanstvu. Gre za dva različna upravna postopka, v katerih upravni organi v skladu s temeljnim načelom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) o presoji dokazov sami odločajo, katera dejstva štejejo za dokazana.

Res je, da je po 2. odstavku 120. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97 - ZVI) eden od pogojev za zagotavljanje statusa vojnega invalida - tujcu, njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji neprekinjeno od 25.6.1991 dalje. Vendar pa, če gre za tujca, ki je državljan druge republike prejšnje skupne države, kar ni sporno v tem primeru, tega pogoja ni mogoče ugotavljati samo na podlagi izbrisa iz registra prebivalstva.

Pravni položaj tujcev je urejal Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98-odl.US in 14/99-odl.US - ZTuj), vendar pa ta zakon ni posebej uredil položaja navedene skupine tujcev, kar je ugotovilo Ustavno sodišče RS, ko je s 1. točko izreka svoje odločbe U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99) odločilo, da je ZTuj v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2. odstavka 81. člena po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo RS, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo RS dokončna.

To pravno praznino je zapolnil dne 8.7.1999 sprejeti Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99-ZUSDDD). Ta v 1. členu določa, da državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ (tujec), ki je na dan 23.12.1990 imel na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, se, ne glede na določila ZTuj, izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Čeprav je tožnik od 10.11.1997 že državljan Republike Slovenije, je ureditev v ZUSDDD vendarle pomembna tudi za tožnika v tem smislu, da bo v novem postopku pogoj stalnega prebivališča iz 120. člena ZVI treba ugotoviti v okviru dejanskega stanja v tem postopku, primerno upoštevajoč kriterije iz ZUSDDD.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr.) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZUP/86 je pritožbeno sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter 324. člena Zakona o upravnem sporu (ZUP - Uradni list RS, št. 80/99).