Jedro

Tožnik je z izvedencem medicinske stroke želel dokazovati zmotnost stališča tožene stranke, da ponujeno delovno mesto čistilca javnih površin III ustreza omejitvam iz izvedenskega mnenja invalidske komisije prve stopnje oziroma omejitvam iz odločbe ZPIZ. Stališče tožene stranke o ustreznosti ponujene nove zaposlitve temelji na dopolnilnem izvedenskem mnenju ZPIZ. Tožnik želi izpodbiti strokovnost in pravilnost dopolnilnega izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal zdravnik izvedenec. Stališče sodišča prve stopnje, da je predlagani dokaz nepotreben, ker je preostalo tožnikovo delazmožnost že ugotovil pristojni organ, pomeni primer tako imenovane vnaprejšnje dokazne ocene. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je v podobnem primeru zavzelo stališče, da je glede na zakonsko dolžnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ustrezne zaposlitve pri delavcu invalidu (ki je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, ponujeno hkrati z odpovedjo) potrebno presojati tudi ustreznost nove zaposlitve po delovni in pokojninsko-invalidski zakonodaji. Navedeno pomeni, da je kljub temu, da je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto čistilca javnih površin III, v tem sporu potrebno presojati, ali ponujeno delo ustreza preostali delovni zmožnosti tožnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 23. 5. 2012 in za ugotovitev, da je nezakonita pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 23. 5. 2012 za delovno mesto čistilca javnih površin III v delovni enoti Javne površine (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe izpodbijal predvsem zaradi nezakonitosti nove pogodbe o zaposlitvi, saj ponujeno delovno mesto čistilca javnih površin III ni ustrezno glede na tožnikovo preostalo dela zmožnost. Tožnik je svoje ugovore med postopkom natančno in obsežno utemeljil, sodišče prve stopnje pa jih ni upoštevalo in o njih ni navedlo skoraj ničesar, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo tožnikov ugovor, da je tožena stranka prekludirana s predložitvijo dopolnilnega mnenja ZPIZ, češ, da tožena stranka v času prvega naroka za glavno obravnavo tega mnenja še ni prejela. Tožena stranka se je na dopolnilno mnenje sklicevala že v odgovoru na tožbo, zato bi to listino morala predložiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 20. 3. 2013 ni zavrnilo dokaznega predloga tožnika za postavitev izvedenca ustrezne stroke, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 213. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi svojo odločitev moralo obrazložiti in ne zadošča splošen zaključek sodišča prve stopnje, da je preostalo delovno zmožnost tožnika, v skladu z zakonom, ugotavljal pristojni organ. Zaradi nepostavitve izvedenca ortopedske stroke je bila tožniku odvzeta pravica do dokazovanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je enostranska in selektivna, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče A.A. in do ostalih izvedenih dokazov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 8. člena ZPP ter 4. odstavkom 324. člena ZPP o sestavinah sodbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikovo preostalo delovno zmožnost v skladu z zakonom ugotavljal pristojni organ, saj je v 5. odstavku Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) določeno, da lahko dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta zahteva zavarovanec oziroma delodajalec, kar pomeni, da dopolnilno izvedensko mnenje lahko poda le invalidska komisija – senat in ne izvedenec posameznik. Dr. B.B., ki je podal dopolnilno izvedensko mnenje, ni član invalidske komisije prve stopnje oziroma član senata, ki je 17. 11. 2011 izdelal mnenje za tožnika, kakor tudi ne izvedenec ortopedske stroke. Tožnik ni mogel izpodbijati samo utemeljenosti odpovednega razloga, saj gre za poseben delovno pravni institut, katerega zakonitost se presoja kot celota. Zmotno je stališče sodišče prve stopnje, da je tožena stranka v postopku ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi spoštovala vse predpise. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb o nepopolni oceni tveganja za delovno mesto, ki je bilo ponujeno tožniku, čeprav je izjava o varnosti z oceno tveganja bistven element pri zagotovitvi primernega delovnega mesta za invalida. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče A.A., da so na novem delovnem mestu čistilca javnih površin III dejanska bremena težja, kot pa je izpovedala priča C.C. in da to delovno mesto ni primerno za invalide z omejitvami. Sodišče prve stopnje je sicer med dokazne listine sprejelo zapisnik, sestavljen pred sodiščem prve stopnje v zadevi Pd 354/2009, vendar tega zapisnika potem v sodbi ne omenja, kar znova predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik opozarja, da v pogodbi o zaposlitvi ni navedeno, da je tožniku pri dvigovanju in prenašanju bremen omogočena pomoč, čeprav bi to moralo biti izrecno zapisano, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo že v sodbi Pd 354/2009 z dne 17. 6. 2010. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala zavrnitev njegove pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. To bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožnik naprej uveljavlja s splošno navedbo, da sodišče prve stopnje ni navedlo skoraj ničesar o njegovih ugovorih, v nadaljevanju pa to kršitev potem utemeljuje z navajanjem posameznih dokazov, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo (izpovedba priče A.A., zapisnik v zadevi Pd 354/2009) oziroma z navajanjem posameznih navedb tožnika, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo (članstvo zdravnika izvedenca B.B. v senatu invalidske komisije, nepopolna ocena tveganja delovnega mesta). Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana le v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti. Vendar pa izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb tožnika. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Ni potrebno, da bi sodišče odgovarjalo na prav vsako navedbo stranke, bistveno je, da se opredeli do tistih navedb, ki so lahko odločilnega pomena, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Stališče sodišča prve stopnje, da se mu ni potrebno posebej opredeliti do izpovedbe priče A.A. in listin iz spisa Pd 354/2009, ki se nanaša na istovrstni spor med navedeno pričo in toženo stranko, češ da to glede na izvedene dokaze ni več potrebno, je sicer lahko pravno zmotno oziroma lahko vpliva na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, ni pa zaradi tega podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Podobno velja glede očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb o nepopolni oceni tveganja za sporno delovno mesto čistilca javnih površin III in navedb tožnika, da zdravnik izvedenec B.B. ni bil član senata in invalidske komisije in tudi ne izvedenec s področja ortopedije.

V zvezi z upoštevanjem dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 10. 4. 2012 pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z 4. odstavkom 286. člena ZPP. Slednji določa, da stranke lahko tudi na poznejših narokih (po prvem naroku za glavno obravnavo) navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Tožena stranka je skupaj z odgovorom na tožbo v spis vložila obvestilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 16. 4. 2012 o tem, da je invalidska komisija 10. 4. 2012 za tožnika podala dodatno izvedensko mnenje, da je predlagano delo čistilca javnih površin III v skladu z izrekom invalidske komisije prve stopnje z dne 5. 12. 2011 in da je zavarovanec (to je tožnik) zanj sposoben s polnim delovnim časom. To obvestilo je bilo vročeno obema strankama, tožniku pa je bilo vročeno tudi dopolnilno izvedensko mnenje. Tožena stranka je torej sodišču predložila listino, kakršno je prejela od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Šele na prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje toženi stranki odobrilo rok 15 dni, da dopolnilno izvedensko mnenje predloži. Toženi stranki ni možno očitati, da ni predložila dopolnilnega izvedenskega mnenja, ki ga sploh ni prejela, temveč ga je prejel tožnik, ki se je na prvem naroku očitno sprenevedal, da se o njem ne more izjaviti, češ da ga tožena stranka ni predložila. Na tej podlagi je pooblaščenec tožene stranke z zapisnikom prvega naroka za glavno obravnavo pri ZPIZ lahko utemeljeval pravni interes za pridobitev dopolnilnega izvedenskega mnenja in je to mnenje sodišču predložil še pred naslednjim narokom za glavno obravnavo. Določbe ZPP o prekluziji pri predlaganju novih dokazov so namenjene pospešitvi postopka, ne pa onemogočanju dokazovanja z listinami, s katerimi razpolaga stranka, ki se na prekluzijo sklicuje. Tožena stranka je postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo nove pogodbe sprožila na podlagi obvestila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 16. 4. 2012 o dodatnem izvedenskem mnenju, zato ji ni možno očitati, da ob vložitvi tožbe ni predložila vseh listin, s katerimi je razpolagala in ki so relevantne za odločitev. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka brez svoje krivde dopolnilnega izvedenskega mnenja ni mogla predložiti že na prvem naroku za glavno obravnavo.

Prav tako pritožbo neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da sodišče prve stopnje ni zavrnilo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke. Pri tem se tožnik tudi napačno sklicuje na določbo 2. odstavka 213. člena ZPP, saj bi lahko šlo kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP. Ta določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi sodišče prve stopnje to lahko storilo samo v zapisniku o zadnjem naroku za glavno obravnavo, saj zadošča, da je sodišče to storilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga (preostalo delovno zmožnost tožnika je ugotavljal pristojen organ) so sicer neustrezni, vendar to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih ugovorov glede neustreznosti ocene tveganja za delovno mesto, ki mu je bilo ponujeno. Navedeni ugovori ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu. Ocena tveganja naj bi bila neustrezna, ker jo nista podpisala pooblaščena oseba za VZD D.D. in pooblaščeni zdravnik. Ocena tveganja je sestavni del izjave o varnosti, kakršno mora v skladu s 14. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami) izdelati vsak delodajalec. V skladu s 1. alineo 15. člena ZVZD mora delodajalec varnost in zdravje pri delu med drugim zagotavljati tudi tako, da poveri opravljanje nalog varnosti pri delu strokovnemu delavcu, naloge varovanja zdravja pri delu pa pooblaščenemu zdravniku. Naloga pooblaščenega zdravnika je med drugim tudi, da sodeluje pri ocenjevanju tveganja na delovnem mestu v delovnem okolju (1. točka 2. odstavka 20. člena ZVZD), naloge strokovnega delavca pa so opredeljene v 19. členu ZVZD. V konkretnem primeru je oceno tveganja za delovno mesto čistilca javnih površin III izdelala E. d.o.o.. Obličnost izjave o varnosti, kot dokumenta oziroma sklopa različne dokumentacije (med drugim tudi ocene tveganja), sicer ni posebej predpisana, kar pomeni, da tudi ni predpisano, da bi morala biti opremljena z lastnoročnimi podpisi strokovnega delavca in pooblaščenega zdravnika. Zaradi navedenega ni bistveno, da na izvodu ocene tveganja za delovno mesto čistilca javnih površin III, ki ga je predložila tožena stranka (priloga B5), ni podpisa D.D. temveč je njegovo ime le natipkano. Protispisno pa je zatrjevanje tožnika, da ocene ni podpisala pooblaščena zdravnica, saj je na navedenem izvodu podpis pooblaščene zdravnice F.F., res pa je, da ni podpisan izvod, ki se v spisu nahaja kot priloga B2. Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je z izvedencem medicinske stroke želel dokazovati zmotnost stališča tožene stranke, da ponujeno delovno mesto čistilca javnih površin III ustreza omejitvam iz izvedenskega mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 17. 11. 2011 oziroma omejitvam iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 5. 12. 2011. Stališče tožene stranke o ustreznosti ponujene nove zaposlitve temelji na dopolnilnem izvedenskem mnenju Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 10. 4. 2012, o katerem je bila tožena stranka obveščena z dopisom z dne 16. 4. 2012. Tožnik tako želi izpodbiti strokovnost in pravilnost dopolnilnega izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal zdravnik izvedenec B.B.. Stališče sodišča prve stopnje, da je predlagani dokaz nepotreben, ker je preostalo tožnikovo delazmožnost že ugotovil pristojni organ, pomeni primer tako imenovane vnaprejšnje dokazne ocene. Tožnik želi z drugim izvedencem izpodbiti pravilnost in strokovnost ocene zdravnika izvedenca B.B., sodišče pa tak dokazni predlog dejansko zavrne z argumentom, da je bilo že pravilno ugotovljeno, da so pri novem delovnem mestu ustrezno upoštevane omejitve iz invalidske odločbe, kar je tudi stališče zdravnika izvedenca, ki ga tožnik želi izpodbiti. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje v okviru upoštevanja tožnikove pravice do izjave moralo dopustiti izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, tožniku naložiti plačilo predujma in v kolikor bo tožnik odrejeni znesek plačal, izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke. Na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi več po uradni dolžnosti, temveč jo mora stranka v skladu s 1. odstavkom 286.b. člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Tožnik je to tudi storil na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je uveljavljal obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznih predlogov.

Pritožba tudi utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik, glede na to, da je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal, upravičen le do ožjega sodnega varstva. Res je sicer, da sodišče prve stopnje v nadaljevanju, kljub takšnemu stališču, svoje presoje ni omejilo zgolj na obstoj utemeljenega odpovednega razloga, temveč je ugotavljalo tudi ali je bila ponujena pogodba o zaposlitvi ustrezna glede na preostalo tožnikovo delovno zmožnost. Revizijsko sodišče je v sodbi VIII Ips 407/2009 z dne 8. 6. 2011 (resda v opombi, vendar povsem jasno) zavzelo stališče, da je glede na zakonsko dolžnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ustrezne zaposlitve pri delavcu invalidu (ki je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, ponujeno hkrati z odpovedjo) potrebno presojati tudi ustreznost nove zaposlitve po delovni in pokojninsko-invalidski zakonodaji. Navedeno pomeni, da je kljub temu, da je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto čistilca javnih površin III, v tem sporu potrebno presojati, ali ponujeno delo ustreza preostali delovni zmožnosti tožnika. V kolikor tožnik ne bi oporekal vsebinski pravilnosti dopolnilnega izvedenskega mnenja, bi sodišče prve stopnje svojo odločitev v celoti lahko oprlo na to mnenje. Ker pa je tožnik predlagal preizkus tega mnenja s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, bi mu sodišče prve stopnje tak preizkus moralo omogočiti. Navedeno sicer ne pomeni, da ima pritožbeno sodišče kakšne vnaprejšnje dvome o pravilnosti in strokovnosti dopolnilnega izvedenskega mnenja, pomeni zgolj to, da ima tožnik pravico, da tudi s pomočjo izvedenca dokazuje, da v tem mnenju zdravnik izvedenec ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, za katerega je potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zgolj zato, ker dopolnilnega izvedenskega mnenja ni sestavil član invalidske komisije prve stopnje, ki je izdelala izvedensko mnenje z dne 17. 11. 2011. V skladu z 3. odstavkom 32. člena Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami) dopolnilno izvedensko mnenje v zvezi z ustreznostjo ponujenega delovnega mesta praviloma poda predsednik invalidske komisije prve stopnje oziroma senat invalidske komisije prve stopnje. Navedeno pomeni, da ni nujno, da gre za iste osebe, kot so bile v senatu invalidske komisije, ki je izdelala prvotno izvedensko mnenje.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na stališča, zavzeta v podobnem sporu, ki se je zoper toženo stranko pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 354/2009, saj dejansko stanje v obeh sporih ni isto. V navedeni zadevi je sodišče prve stopnje štelo, da je ponujena zaposlitev nezakonita, ker v novi pogodbi o zaposlitvi niso povzete vse omejitve, ki so bile navedene v odločbi ZPIZ o priznanju pravice do premestitve na drugo delo. Ne glede na to, da je takšno stališče sodišča prve stopnje lahko tudi pravno zmotno, je potrebno ugotoviti, da so v novi pogodbi o zaposlitvi, ki je bila tožniku ponujena hkrati z odpovedjo, v celoti povzete omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 5. 12. 2011, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delo. Prav tako se je tožena stranka v odpovedi, ki je bila podana A.A. (zadeva Pd 1054/2009), sklicevala na določbo 3. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), to je na krivdni razlog, kar je bil še dodaten razlog za nezakonitost v tistem sporu izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Tožnik se sklicuje na stališče sodišča prve stopnje v sodbi Pd 1054/2009, da bi delodajalec v novi pogodbi o zaposlitvi moral izrecno zapisati, da delavcu (A.A.) pomoč pri stresanju kante v kontejner nudi drug delavec oziroma da delavec to delo izvrši na drug način. Pritožbeno sodišče meni, da je takšno stališče pravno zmotno. Pogodba o zaposlitvi ne more biti obremenjena s takšnimi podrobnostmi. Opravljanje naloge odvažanja smeti z ročnim vozičkom in stresanje v zabojnik je možno opraviti brez dviganja bremen, ki bi presegala 10 kg, kakor to izhaja iz prepričljive izpovedbe priče C.C..

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka je takšna, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj je potrebno v novem postopku sprejeti sklep o izvedbi dokaza z izvedencem in nato po pridobitvi izvedenskega mnenja o zadevi znova odločiti.