Jedro

Plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe (med katere sodi tudi plačilo smetarine) že po zakonu bremeni njene lastnike (ne glede na to, kdo je dejanski uporabnik prostora). Takšno je tudi stališče sodne prakse (prim. VSL II Cpg 85/2015, I Cpg 462/2010, II Cp 861/2011, I Cpg 165/2012). Posledično niti ni pravno odločilno, ali je tožena stranka k plačilu zavezana tudi na podlagi sprejetih odlokov Občinskega sveta Občine Piran ali ne. Odlok namreč v nobenem primeru nima narave specialnejšega predpisa, saj zakonu ni prirejen, temveč gre za podzakonski akt, ki mora biti po določilu tretjega odstavka 153. člena Ustave RS v skladu z ustavo in zakoni. Povedano drugače: z odlokom ni mogoče izključiti obveznosti, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi zakona. Če jih, je tak odlok nezakonit.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka delno spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 185988/2014 z dne 8. 1. 2015 v 1. odstavku izreka ostane v veljavi za znesek 5.619,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2014 dalje do plačila, - v II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.017,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka (tj. glede razveljavitve sklepa o izvršbi v 1. odstavku izreka za znesek 838,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2014 in glede razveljavitve tega sklepa v 3. odstavku izreka) potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 708,12 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 185988/2014 z dne 8. 1. 2015 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne 68,03 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga zmotne uporabe in posledično napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma porejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da zoper zastarani del zahtevka ne uveljavlja posebnih pritožbenih razlogov. Višje sodišče je zato v tem delu napravilo zgolj uradni preizkus in ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo za znesek 838,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2014 potrdilo (353. člen ZPP).

6. Glede utemeljenosti pritožbe glede nezastaranega dela zahtevka pa je po oceni višjega sodišča bistveno vprašanje, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka kot lastnica poslovnega prostora ni pasivno legitimirana za plačilo smetarine.

7. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 68. členu določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Omenjena določba torej ne ureja zgolj notranja razmerja med solastniki, tj. na kakšen način se med njimi delijo bremena skupne stvari (kot je to – po presoji višjega sodišča preozko – razlagalo sodišče prve stopnje), temveč prvenstveno pove, da je za plačilo teh stroškov zavezan solastnik (in ne nemara kakšna druga oseba, npr. najemnik). Nič drugače ne more biti, če na nepremičnini obstoji lastninska pravica samo ene osebe.

8. Plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe (med katere sodi tudi plačilo smetarine) torej že po zakonu bremeni njene lastnike (ne glede na to, kdo je dejanski uporabnik prostora). Takšno je tudi stališče sodne prakse (prim. VSL II Cpg 85/2015, I Cpg 462/2010, II Cp 861/2011, I Cpg 165/2012). Posledično niti ni pravno odločilno, ali je tožena stranka k plačilu zavezana tudi na podlagi sprejetih odlokov Občinskega sveta Občine Piran ali ne. Odlok namreč v nobenem primeru nima narave specialnejšega predpisa, saj zakonu ni prirejen, temveč gre za podzakonski akt, ki mora biti po določilu tretjega odstavka 153. člena Ustave RS v skladu z ustavo in zakoni. Povedano drugače: z odlokom ni mogoče izključiti obveznosti, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi zakona. Če jih, je tak odlok nezakonit. 9. Glede na navedeno je tožena stranka že na podlagi zakona (68. člen SPZ) zavezana za plačilo (nezastaranih) terjatev iz naslova smetarine (ki jo tožeča stranka zaračunava na podlagi Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Piran št. 021-6/93-95, zato posebno naročilo, kot je to zmotno ugovarjala tožena stranka, ni potrebno). Ker tožena stranka ni podala nobenih ugovorov zoper višino vtoževane terjatve, je višje sodišče tožbenemu zahtevku, v kolikor ta ni zastaral, ugodilo. Gre za plačilo 5.273,97 EUR glavnice in 345,99 EUR kapitaliziranih obresti, skupaj torej 5.619,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2014 dalje do plačila.

10. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka (višje sodišče je o stroških prvostopenjskega postopka odločalo skupaj z izvršilnimi stroški, zato je 3. odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 185988/2014 z dne 8. 1. 2015 pustilo razveljavljen). Višje sodišče je tožeči stranki na podlagi priglašenih stroškov kot potrebne priznalo: nagrado za narok v višini 315,90 EUR, nagrado za postopek v višini 291,60 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, potne stroške Koper – Ljubljana – Koper v višini 81,40 EUR (220 km x 0,37 EUR, in ne v višini 0,40 EUR na kilometer, prim. VSK Cpg 66/2012), kar vse povečano za 22% DDV in upoštevaje sodno takso za redni postopek v višini 315,00 EUR znese 1.179,86 EUR. Tožeča stranka je v postopku uspela 87,02 %, kar pomeni, da ji pripada 1.026,71 EUR pravdnih stroškov. Višje sodišče pa tožeči stranki ni priznalo v predlogu za izvršbo priglašenih 40,00 EUR stroškov za pripravo predloga in poizvedbe, saj tožeča stranka predloga ni vložila po odvetniku in torej ne more biti upravičena do nagrade za sestavo predloga, stroška za poizvedbe pa, kljub ugovorom tožene stranke, ni specificirala, še manj pojasnila njegove potrebnosti.

11. Tožena stranka je v postopku priglasila 68,03 EUR pravdnih stroškov (specifikacija je razvidna iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na to, da znaša njen uspeh 12,98 %, ji pripada 8,83 pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati 1.017,88 EUR, z obrestmi v primeru zamude.

12. Tožeča stranka zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov in sicer nagrado za postopek v višini 388,80 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, vse povečano za 22% DDV, kar ob upoštevanju sodne takse v višini 315,00 EUR znese 813,74 EUR. Glede na to, da njen uspeh s pritožbo znaša 87,02 % (od vtoževanih 6.457,99 EUR je dosegla zase ugodno odločitev za 5.619,96 EUR), ji mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 708,12 EUR, z obrestmi v primeru zamude.