Jedro

Zmotna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za napoved pritožbe v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča prve stopnje, saj v skladu s 364. členom ZPP pravočasna pritožba zadrži izvršitev sklepa. Rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu namreč ni mogel začeti teči, preden ni bilo pravnomočno odločeno o predlogu za taksno oprostitev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v III. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: - „Tožena stranka je dolžna plačati sodno takso za napoved pritožbe v znesku 375,00 EUR, v skladu z že izdanim plačilnim nalogom z dne 17. 2. 2016, v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa.“

II. Sicer se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v I. in II. točki izreka zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse za napoved pritožbe. V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso za napoved pritožbe v skladu z izdanim plačilnim nalogom z dne 17. 2. 2016 v roku 15 dni po prejemu tega sklepa.

2. Zoper sprejeto odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je upravičena do oprostitve plačila sodne takse v celoti, saj ima družba izgubo, prav tako ima blokiran TRR, kar je razvidno iz uradne evidence in zato sodne takse ne more plačati. Tako finančno kot premoženjsko stanje družbe ji ne omogoča plačila sodne takse, s tem pa ji je odvzeta ustavna pravica do pritožbe. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in jo v celoti oprosti plačila sodne takse.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse za napoved pritožbe, kar je izčrpno obrazložilo v točki 4 obrazložitve sklepa, pravilna in jo sodišče druge stopnje v celoti povzema in dodaja:

6. V postopku odločanja glede plačila sodne takse se smiselno uporabljajo določbe ZPP (tretji odstavek 1. člena ZST-1). ZPP določa, da nosi trditveno in dokazno breme tista stranka, ki uveljavlja kakšno svojo pravico ali nasprotno pravico (212. člen ZPP). Stranka je torej tista, ki nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Te predpostavke pa so, da je njeno premoženjsko, finančno ali likvidnostno stanje takšno, da ne zmore plačati sodne takse (četrti in peti odstavek 11. člena ZST-1). Takšne navedbe mora dati ne glede na vrsto olajšave za katero si prizadeva. Izjava o premoženjskem stanju pa je zgolj listina, ki služi kot dokaz, če stranka poda ustrezne trditve. Tožena stranka pa je navedla zgolj, da je v izredno težkem finančnem položaju zaradi splošnih razmer na tržišču. Po pozivu sodišča, da predlog za oprostitev, odlog oz. obročno plačilo sodne takse dopolni tako, da navede dejstva, na katera opira svoj predlog, pa je zgolj predložila izjavo o premoženjskem stanju in potrdilo o blokadi TRR. Pritožba v ničemer ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede njenega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja.

7. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnica glede njenega finančnega, premoženjskega in likvidnostnega stanja ni navedla ustreznih dejstev, zato je je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrnilo. Blokada TRR, ki sicer izkazuje likvidnostne težave, sama po sebi ob izostanku druge trditvene podlage ne utemeljuje predloga za oprostitev plačila sodne takse, prav tako ne pavšalno sklicevanje pritožnice na slabe razmere na tržišču. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje ima tožena stranka še vedno premoženje, ki presega izgubo in to ne glede na blokado TRR na katero se sklicuje v pritožbi.

8. Zmotna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za napoved pritožbe v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča prve stopnje, saj v skladu s 364. členom ZPP pravočasna pritožba zadrži izvršitev sklepa. Rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu namreč ni mogel začeti teči, preden ni bilo pravnomočno odločeno o predlogu za taksno oprostitev.

9. Tožena stranka ima torej za plačilo sodne takse na razpolago 15 dni od pravnomočnosti omenjenega sklepa, na kar jo je sodišče dolžno opozoriti v skladu z ustavno odločbo U-I-41/2014 z dne 10. 10. 2013. Zato je sodišče druge stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP III. točko izpodbijanega sklepa spremenilo kot izhaja iz izreka sklepa sodišča druge stopnje.

10. V kolikor tožena stranka sodne takse ne bo v celoti in pravočasno plačala, se bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je napoved pritožbe umaknila.

11. Zmotno je stališče pritožnice, da je s tem, ko je sodišče ni oprostilo plačila sodne takse kršena njena ustavna pravica do pritožbe. Ustavna pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS je namreč stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, kljub obveznosti plačila sodne takse kot procesni predpostavki, ustrezno zagotovljena prek določb II. poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks. Oprostitev sodnih taks je največja pravna dobrota, ki jo sodišče lahko nudi stranki, zato je rezervirana za izjemne primere. S tem pa določilo prvega odstavka 105.a člena ZPP ni protiustavno, saj pristop do sodišča ni nesorazmerno otežen.