Jedro

Pritrditi je sicer potrebno toženi stranki v odgovoru na pritožbo, da civilni pravdni postopek ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je posamezna dejstva mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z listinami. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožena stranka s svojimi navedbami in izpovedbo toženca omajala verodostojnost potrdila z dne 16. 5. 2014, overjenega pred sodiščem, pri čemer ni ocenilo vseh okoliščin, na katere v pritožbi opozarja tožeča stranka.

Pritožnica ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno očitalo tožnici, da v trditveni podlagi ni pojasnila, kakšne davčne obveznosti iz omenjenega potrdila naj bi se v zvezi s tožnico sploh urejale in zakaj. Navedeni očitek bi prvostopenjsko sodišče v prvi vrsti moralo nasloviti na toženo stranko, ki je tovrstne trditve podala, še pred tem pa potrdilo podpisala in podpis overila. S tem je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme v zvezi s to okoliščino prevalilo izključno na tožečo stranko, ki je vseskozi trdila in dokazovala verodostojnost in večnamenskost potrdila. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 212. člen ZPP. Prav ima sodišče prve stopnje, da so trditve v zvezi s temi davčnimi obveznostmi pomanjkljive in nesubstancirane, kar pa še ne pomeni uspeha tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravila o (prevalitvi) procesnega trditvenega in dokaznega bremena. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pritožbenemu očitku, da je zaradi prestrogega dokaznega standarda tožnici naložilo previsoko dokazno breme. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212., 214. in 215. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo s sklepanjem o pomanjkljivosti oz. nesklepčnosti nakaterih navedb tožeče stranke, nasprotno pa je nakatere pomanjkljive trditve tožene stranke upoštevalo kot sklepčne. Ker se zaradi napačne presoje sklepčnosti trditev ene in druge stranke, ni opredelilo do vseh odločilnih navedb strank, je podan razveljavitveni razlog iz 354. in 355. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača denarni znesek 95.633,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2013 dalje do plačila. Obenem je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da tožena stranka vrne tožeči stranki naslednje optimizatorje električne energije X proizvajalca K., ki so last tožeče stranke, in sicer: dva kosa modela X U-200, tri kose modela X U-300, dva kosa modela X U-500, dva kosa modela X U-1000, vse v roku 15 dni. Tožeči stranki je še naložilo, da je toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.580,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke za izplačilo zneska 95.633,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna vrniti optimizatorje električne energije X proizvajalca K., ki so last tožeče stranke, stroške tožeče stranke pa naloži v plačilo toženi stranki, skupaj s stroški pritožbenega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je navajala, da je s toženo stranko poslovno sodelovala od leta 2011 dalje, in sicer v okviru skupnega poslovnega podjema nabave korejskih naprav za prihranek električne energije X. Tožnica je poskrbela za kontakt s proizvajalcem naprav in distributerji po državah bivše Jugoslavije, toženec pa se je zavezal poskrbeti za prodajo naprav končnim kupcem. Stranki sta bili dogovorjeni, da se dobiček, ki se ustvari kot razlika med nabavno in kasnejšo prodajno ceno naprav, razdeli med pravdni stranki na dva enaka dela. Tožnica je zaradi končne prodaje kupcem v Republiki Sloveniji tožencu izročila v izreku navedene naprave X, pri čemer je toženec s podpisom potrdila z dne 16. 5. 2014 potrdil prejem enega komada modela X 200, dveh komadov modela X 300, dveh komadov modela X 500 in enega komada modela X 1000, poleg tega pa naj bi toženec prevzel še en komad modela X 1000, en komad modela X 300 in en komad modela X 200. Toženec naj bi tožnico preslepil, da so naprave pri potencialnih kupcih zgolj na poskusnem obratovanju, dejansko pa naj bi bile že prodane na črno. Tožnica je konkretizirano zatrjevala še, da naj bi toženec en model naprave prodal družbi P., d. o. o., slednja pa naj bi tožencu plačala 51.000,00 EUR. Iz naslova delitve dobička, ustvarjenega pri prodaji naprav, tožnica zahteva od toženca plačilo 84.483,95 EUR z obrestmi. Iz naslova naprave, prodane družbi P., je tožnica uveljavljala povrnitev polovice plačane kupnine, to je 11.150,00 EUR, in polovico ustvarjenega izkupička, to je 14.350,00 EUR, skupaj 25.500,00 EUR. Nadalje je tožnica uveljavljala plačilo polovice nabavne vrednosti (kupnine) za ostale sporne naprave v višini 31.208,73 EUR, poleg tega pa še polovico transportnih stroškov v višini 3.248,61 EUR. Tožnica je nato glede na zatrjevano dejstvo, da je od domnevnih partnerjev toženca po vložitvi tožbe prejela informacije, da s tožencem niso poslovno sodelovali, podala dodatne navedbe in tožbeni zahtevek delno utemeljevala še na odškodninski podlagi. Navajala je, da je sporne naprave, katerih lastnica je bila, izročila v posest tožencu, toženec pa si jih je protipravno prilastil, zaradi česar naj bi ji nastala škoda v višini 62.417,46 EUR. Iz previdnosti tožnica navedeni znesek vtožuje tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Pojasnila je, da je v določenem delu podala subsidiarno trditveno podlago zaradi informacijskega neravnovesja in ker ne ve, kaj se je zgodilo z napravami X. Tožbeni zahtevek je zvišala na 95.633,95 EUR s pripadki. Podredno pa je uveljavljala še tožbeni zahtevek na vračilo spornih naprav.

6. Toženec je priznal, da sta s tožnico v letu 2011 poslovno sodeloval na področju prodaje naprav X na območju bivše Jugoslavije. Navedel je, da je uspel prodati zgolj eno napravo v Sloveniji, in sicer družbi P. za ceno 42.500,00 EUR neto, ki pa jo je sam neposredno kupil od avstrijskega distributerja naprav družbe D. Ltd. Prerekal je navedbe tožnice, da je od nje kadarkoli prejel devet naprav X, potrdilo z dne 16. 5. 2014 pa naj bi bilo fiktivno. Toženec ga je moral podpisati ob sklenitvi pogodbe z dne 16. 5. 2014 o prenosu poslovnega deleža v družbi E., d. o. o., Beograd, s katero je Z. Đ. na toženca prenesel svoj kapitalski delež v tej družbi, sklenitev te pogodbe pa je pogojeval s podpisom spornega potrdila, saj je v potrdilu navedene naprave nepravilno kot zaloge vodil v poslovnih knjigah podjetja E. Da bi se Đ. potencialnih davčnih obveznosti znebil, naj bi tožencu brezplačno prepustil podjetje, hkrati pa mu navidezno izročil še zaloge, ki pa dejansko niso nikoli obstajale, čeprav so bile v poslovnih knjigah evidentirane.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica kupila štiri komade naprav X različnih modelov, vendar pa to še ne pomeni, da gre v tem postopku prav za te naprave, in nadalje, da so bile prav te naprave izročene tožencu, saj tožnica ni navedla serijskih številk naprav, niti te niso zavedene na predloženih listinah (predračunih, računih). Sodišče prve stopnje ni verjelo zakonitemu zastopniku tožnice, da je v potrdilu z dne 16. 5. 2014 navedene naprave izročil tožencu v imenu tožeče stranke, ker tožnica v trditveni podlagi ni zatrjevala, da naj bi tožencu izročala napravo po napravo, nato pa naj bi, ko se je nabralo več naprav, želela pridobiti knjigovodsko listino. Poleg tega je sodišče prve stopnje očitalo tožnici, da kljub temu, da iz potrdila izhaja, da je bilo sestavljeno zaradi ureditve davčnih obveznosti v Srbiji, v trditveni podlagi ni pojasnila, kakšne davčne obveznosti naj bi se v zvezi s tožnico sploh urejale in zakaj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do prenosa poslovnega deleža v družbi E. iz Srbije, katerega imetnik je bil Z. Đ. (tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke), na toženca prešlo isti dan, kot je bilo sestavljeno potrdilo o izročitvi naprav, kar pa bi lahko potrjevalo navedbe toženca, da je bilo potrdilo sestavljeno v povezavi s tem prenosom. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je toženec ob zaslišanju povedal, da ima doma več naprav X, vendar zgolj na podlagi navedenega ni mogoče napraviti zaključka, da gre ravno za naprave tožnice, saj iz izpovedbe toženca izhaja, da se je s prodajo teh naprav poleg njega ukvarjalo več pravnih oseb, s katerimi je toženec lastniško povezan. Iz tega dejstva je sodišče prve stopnje sklepalo, da toženec s temi napravami razpolaga, ni pa nujno, da jih je prejel od tožnice.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da navedba serijske številke določene naprave oziroma druge premičnine, ki serijsko številko sicer utegne imeti, ni nujen pogoj za identifikacijo naprave oziroma za določnost opredelitve naprave kot predmeta posamezne pogodbe. Tožeča stranka je vse naprave natančno specificirala, poleg navedbe modela (X 200, X 300, X 500 oziroma X 1000) tudi z natančnimi podatki o dimenziji, teži, kapaciteti, dolžini kabla ter drugimi podatki, zato za določenost posamezne naprave kot predmeta pogodbe dodatno navajanje serijskih številk ni bilo nujno.1

9. Pritožnica je v pritožbi navedla, da je sama za vsaj štiri naprave predložila račune in izkazala denarni tok, česar tožena stranka ni prerekala. Nasprotno pa je tožena stranka za vgrajeno napravo pri družbi P. lastništvo dokazovala zgolj s predračunom brez izkaza serijskih številk, ki jih terja od tožeče stranke, predvsem pa brez dokazov o denarnem toku. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da s tem ni uspela prevaliti trditvenega in dokaznega bremena na tožnico.

10. Trditveno breme za utemeljitev tožbenega zahtevka je najprej na strani tožeče stranke. V kakšnem obsegu bo morala tožeča stranka trditveno podlago dopolnjevati in jo dokazovati, je odvisno tudi od trditev oz. ugovorov tožene stranke (prim. 212. in 214. člen ZPP). Na porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena in na zahtevo po specificiranju trditev pa vpliva tudi spoznavna in dokazna zmožnost posamezne stranke v okoliščinah konkretnega primera.2, 3

11. Pritožnica vztraja, da je potrdilo z dne 16. 5. 2014, ki ga je toženec lastnoročno podpisal in overil pred Drugim temeljnim sodiščem v Beogradu, verodostojno, kljub pripisu, da se izdaja zaradi ureditve davčnih obveznosti v Srbiji. Ureditev davčnih obveznosti ni njegova izključna namembnost, niti to ne pomeni, da bi bilo potrdilo zgolj zaradi tega nepristno. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče strinja.

12. Pritrditi je sicer potrebno toženi stranki v odgovoru na pritožbo, da civilni pravdni postopek ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je posamezna dejstva mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z listinami. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožena stranka s svojimi navedbami in izpovedbo toženca omajala verodostojnost potrdila z dne 16. 5. 2014, overjenega pred sodiščem, pri čemer ni ocenilo vseh okoliščin, na katere v pritožbi opozarja tožeča stranka, kar bo še obrazloženo.4

13. Pritožnica ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno očitalo tožnici, da v trditveni podlagi ni pojasnila, kakšne davčne obveznosti iz omenjenega potrdila naj bi se v zvezi s tožnico sploh urejale in zakaj. Navedeni očitek bi prvostopenjsko sodišče v prvi vrsti moralo nasloviti na toženo stranko, ki je tovrstne trditve podala, še pred tem pa potrdilo podpisala in podpis overila. S tem je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme v zvezi s to okoliščino prevalilo izključno na tožečo stranko, ki je vseskozi trdila in dokazovala verodostojnost in večnamenskost potrdila. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 212. člen ZPP. Prav ima sodišče prve stopnje, da so trditve v zvezi s temi davčnimi obveznostmi pomanjkljive in nesubstancirane, kar pa še ne pomeni uspeha tožene stranke.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo potrdilo o izročitvi naprav sestavljeno isti dan, kot je bil na toženca opravljen prenos poslovnega deleža v družbi E., Srbija, katerega imetnik je bil Z. Đ. Zato je sledilo navedbam tožene stranke, da je bilo potrdilo sestavljeno v povezavi s tem prenosom, čeprav tožena stranka tega ni z ničemer utemeljila, brezplačen prenos poslovnih deležev pri poslovanju gospodarskih subjektov brez kakršnekoli odmene pa ni običajen.

15. Pritožnica pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da je Z. Đ. v zvezi z nakupom in izročitvijo naprav X toženi stranki v pravnem prometu nastopal v svojstvu tožeče stranke oziroma kot njen zakoniti zastopnik, kar je razvidno iz v spis vložene elektronske komunikacije med strankama. Kljub temu sodišče prve stopnje dvomi, da se potrdilo z dne 16. 5. 2014 nanaša na Z. Đ. kot zakonitega zastopnika tožeče stranke in ne nanj kot na fizično osebo. Pritožnica pravilno opozarja, da je v potrdilu sicer navedeno, da je tožena stranka prejela naprave s strani Z. Đ., vendar jih tudi ni mogla pridobiti od tožene stranke kot pravne osebe, to je kot imaginarnega pravnega konstrukta, ki kot tak seveda ne more opraviti izročitve premičnih stvari v naravi, temveč lahko izročitev v fizični obliki opravijo zanjo zgolj fizične osebe kot realni substrat/podstat pravne osebe. Tožena stranka ni trdila, da bi še kdo drug (poleg tožeče stranke) uveljavljal, da je te naprave izročil toženi stranki. Niti tožeča stranka niti tožena stranka niti Z. Đ. kot zakoniti zastopnik tožnice niso zatrjevali, da bi bil Z. Đ. kot fizična oseba lastnik kakršnekoli naprave X. 16. Toženec je ob zaslišanju povedal, da ima doma več naprav X, vendar je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da ne gre nujno ravno za naprave tožnice, saj iz izvajanj toženca izhaja, da se je s prodajo teh naprav poleg njega ukvarjalo več pravnih oseb, s katerimi je toženec lastniško povezan. S tem, ko je toženec priznal, da razpolaga z več napravami X, je po presoji pritožbenega sodišča prišlo do prevalitve trditvenega in dokaznega bremena in bi moral toženec trditi (in dokazati), na kakšni dejanski in pravni podlagi z njimi razpolaga. Ob takšnem izhodišču se pokažejo kot nekonkretizirane in pavšalne vse nadaljnje trditve tožene stranke, da se je s prodajo teh naprav poleg njega ukvarjalo več pravnih oseb, s katerimi je toženec lastniško povezan. Sodišče druge stopnje ne najde objektivnih ovir, da toženec ne bi mogel konkretizirano pojasniti izvora teh naprav, saj okoliščine izvirajo iz njegove sfere.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da ji sodišče prve stopnje v obrazložitvi neutemeljeno očita pomanjkljivo trditveno podlago, ker ni zatrjevala, da naj bi tožencu izročala napravo po napravo, nato pa naj bi, ko se je nabralo več naprav, želela pridobiti knjigovodsko listino. Za predmetni spor namreč ni relevantno, ali je tožeča stranka tožencu izročila vse naprave z enkratnim ravnanjem ali jih je izročala posamično.

18. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila o (prevalitvi) procesnega trditvenega in dokaznega bremena. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pritožbenemu očitku, da je zaradi prestrogega dokaznega standarda tožnici naložilo previsoko dokazno breme. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212., 214. in 215. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo s sklepanjem o pomanjkljivosti oz. nesklepčnosti nakaterih navedb tožeče stranke, nasprotno pa je nakatere pomanjkljive trditve tožene stranke upoštevalo kot sklepčne. Ker se zaradi napačne presoje sklepčnosti trditev ene in druge stranke, ni opredelilo do vseh odločilnih navedb strank, je podan razveljavitveni razlog iz 354. in 355. člena ZPP.

19. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka namreč glede na njihovo naravo in obsežnost ne more odpraviti oziroma jih bo lažje in bolj ekonomično odpravilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se zaradi zgoraj navedenih kršitev ni opredelilo o celem sklopu dejstev in okoliščin glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, kar vse utegne neposredno vplivati na končno odločbo, zato je smiselno, da ugotovljene kršitve odpravi prav sodišče prve stopnje, saj bosta posledično le tako strankama zagotovljeni pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročilo hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

20. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Predmet obligacijskih pravic (in obveznosti) je lahko bodisi individualno določena stvar (species) bodisi stvar, določena po vrsti (genus). Prim. Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 72. 2 Prim. tudi VSS sklep III Ips 51/2019. 3 Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Medtem ko materialno dokazno breme ves čas postopka nosi ista stranka, lahko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke na nasprotno stranko. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza (prim. VSS sodba in sklep II Ips 755/2007, II Ips 756/2007 in druge). 4 Sodna praksa je večkrat dokazne listine, posebej če so overjene pred pristojnimi organi, ocenila kot zanesljivo in učinkovito dokazno sredstvo. Prim. VSL sodba I Cpg 101/2010 in druge.