Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. V stečajnem postopku nad A. A. (bivša žena B. B.) je tožeča stranka priglasila terjatev v skupni višini 133.514,63 EUR in ločitveno pravico na nepremičninah stečajne dolžnice. Zoper terjatev in ločitveno pravico je ugovarjal upnik (tožena stranka). Trdil je, da obveznost ne obstaja in da je pri sklepu o izvršbi šlo za zlorabo postopka izvršbe, vse z namenom oškodovati ostale upnike stečajne dolžnice.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da obstaja terjatev tožeče stranke do stečajne dolžnice ter da obstaja v korist tožeče stranke ločitvena pravica na v izreku naštetih nepremičninah stečajne dolžnice in mora stečajna dolžnica iz vrednosti teh nepremičnin prednostno poplačati terjatev tožeče stranke.

3. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper to sodbo tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije. Dopustitev revizije predlaga glede vprašanj:

1. Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je v konkretnem primeru sprejelo trditve tožene stranke, ki izražajo dvom in začudenje, da nekdo ni prejel plačila in za to ni predlagala nobenega dokaza, kršilo pravila o dokaznem bremenu iz 214. člena Zakona o pravdnem postopku? (v nadaljevanju ZPP). Ali bi moralo sodišče druge stopnje navedbe tožene stranke, ki namesto konkretne trditve, da je nekdo prejel plačilo, izraža dvom in začudenje, da ga ta ni prejel, šteti kot nekonkretizirane in pavšalne, oziroma kot zanikanje brez navajanja razlogov in šteti navedbe nasprotne strani s tem v zvezi za priznane?

2. Ali je sodišče druge stopnje z ugotovitvijo dejanskega stanja, to je, da trditev tožene stranke »Če je torej odvetnik dolžnici za odvetniške storitve že sproti izdajal stroškovnike in jih je dolžnica že sproti potrjevala, edino logično, da so bile že sproti v celoti plačane tudi vse tam vsebovane storitve«, dejansko pomeni, da je tožena stranka v skladu s pravili 214. člena ZPP trdila, da je odvetnik plačila prejel? Ali navedena trditev (da je edino logično, da je nekdo plačilo prejel) zadosti pravilu iz 214. člena ZPP o dokaznem bremenu? Ali je sodišče s tem, ko je oprlo odločitev na tako nezatrjevano dejstvo in smiselno odločilo, da je odvetnik plačilo prejel, ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka (339. čl. ZPP)?

3. Ali je sodišče kršilo določilo 214. člena ZPP, ko je v konkretnem primeru štelo, da je tožena stranka podala trditvene podlage glede »temelja« terjatve s tem, ko je zatrjevala, da je storitev odvetnika fiktivna in navidezna, namesto da bi opravo navedenih storitev grajala konkretno (npr. da opravljene pravne storitve opisane v stroškovnikih ne obstajajo, da niso opravljene ali da ne obstajajo sodni postopki pod navedenimi opravilnimi številkami...) in za konkretne navedbe ponudila dokaze?

4. Ali v konkretnem primeru trditev, da gre za fiktivne ali navidezne storitve, pomeni navajanje ali zanikanje dejstev brez navajanja razlogov in bi moralo sodišče navedena dejstva tožeče stranke v skladu z 214. členom ZPP šteti za priznana ali neprerekana?

5. Ali je sodišče druge stopnje kršilo pravila o dokaznem bremenu (8., 212. in 214. člen ZPP) in določbe pravdnega postopka (339. čl. ZPP) s tem, ko je odločilo, da je v konkretni zadevi položaj specifičen in da bi morala biti tožeča stranka, ker razpolaga z informacijami bolj aktivna?

6. Ali so bila navedena pravila ZPP kršena z stališčem sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru zaradi dejstva, da tožena stranka ne pozna konkretnih dejstev, potrebno omiliti siceršnjo strogost pri zahtevi po konkretizaciji navedb in dokaznih predlogov?

7. Ali lahko sodišče v primeru specifičnih zadev ali zadev, v katerih ena stran ne pozna konkretnih dejstev, določi večjo aktivnost stranki, ki z informacijami razpolaga, to je večje dokazno breme ali obrnjeno dokazno breme?

8. Ali je v konkretnem primeru sodišče druge stopnje z obrazložitvijo, da gre v konkretni zadevi za specifičen položaj, da bi morala biti tožeča stranka, ker razpolaga z informacijami, bolj aktivna, in da je potrebno zaradi dejstva, da tožena stranka ne pozna konkretnih dejstev, omiliti siceršnjo strogost pri zahtevi po konkretizaciji navedb in dokaznih predlogov za sodbo presenečenja in s tem kršitev 339. člena ZPP?

9. Ali v konkretnem primeru zahteva sodišča druge stopnje, da bi morala biti tožeča stranka, ker razpolaga z informacijami bolj aktivna, pomeni zahtevo sodišča, da mora tožeča stranka dokazati, da plačila ni prejela, torej negativno dejstvo?

10. Ali dokazna ocena sodišče druge in prve stopnje, da umik zaslišanja predlagane priče pomeni indic, ki z ostalimi tvori zaključen krog za trditev, da gre v konkretnem primeru za zlorabo pravic oziroma oškodovanje drugega?

11. Ali je sodišče s tako dokazno oceno kršilo temeljni postulat metode proste dokazne ocene, ki pomeni kršitev 8. člena ZPP?

12. Ali dokazna ocena sodišče druge in prve stopnje, da odvetniško opravljanje storitev za stranko po izdaji stroškovnikov in računa in izdaja novih stroškovnikov, pomeni indic, ki z ostalimi tvori zaključen krog za trditev, da gre v konkretnem primeru za zlorabo pravic oziroma oškodovanje drugega?

13. Ali je sodišče s tako dokazno oceno kršilo temeljni postulat metode proste dokazne ocene, ki pomeni kršitev 8. člena ZPP?

14. Ali sta sodišči druge in prve stopnje z dokazno oceno, da razpolaganje stranke z denarnimi sredstvi pomeni indic, ki z ostalimi tvori zaključen krog za trditev, da je plačala dolgove, ki jih ima do svojega upnika, kršilo temeljni postulat metode proste dokazne ocene, ki pomeni kršitev 8. člena ZPP?

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker v obravnavanem primeru pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).