Jedro

Stranska intervencija se dopušča le v primerih, ko je izkazan pravni, ne pa zgolj ekonomski, interes. Pravni in ekonomski interes nista eno in isto - za dovoljenje stranske intervencije mora biti podan pravni interes. Intervencijski interes bi imela pritožnica le v primeru, če bi trdila in z verjetnostjo dokazala, da med toženo stranko in njo obstaja določeno materialnopravno razmerje (kar pa ni lastniški delež v toženki), na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala.

Lastništvo tožene stranke ni dovolj v smislu konkretiziranih trditev glede pravnega interesa.

Izrek

Pritožba pritožnice M. d. o. o. - v likvidaciji, sedaj M. d. o. o., se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točki izreka) potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se postopek v tej zadevi nadaljuje (I. točka izreka), da se stranska intervencija M. d. o. o. - v likvidaciji, sedaj M. d. o. o., zavrne (II. točka izreka). Prav tako pa je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na izpraznitev nepremičnin, na plačilo 1.098.000,00 EUR in 379.918,13 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (III. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača pravdne stroške v višini 5.975,56 EUR v roku 15 dni (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se je pritožila M. d. o. o. in sicer zoper II. točko izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev stranske intervencije iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje tako, da predlagani stranski intervenciji ugodi, tožeči stranki naloži v plačilo njene postopkovne stroške, kot tudi stroške, ki so stranskemu intervenientu nastali v tem pritožbenem postopku skupaj z obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in navedla, da naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep ter sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naj pritožnica povrne stroške, ki so ji nastali s to vlogo. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica je sicer zapisala, da se pritožuje zoper sodbo in sklep, vendar je navedla tudi, da se izrecno pritožuje zoper II. točko izreka, s katero je bila zavrnjena njena stranska intervencija in je pritožbeno sodišče preizkušalo izpodbijano odločbo le v tem delu. Poleg tega pritožnica niti ne bi imela pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, sama pa je želela sodelovati kot stranski intervenirat na strani tožene stranke (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo stransko intervencijo M. d. o. o. na strani tožene stranke. Navedlo je, da ni podan njen pravni interes za vstop v pravdo glede na to, da je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Pritožnica v pritožbi navaja, da je prijavila stransko intervencijo na strani tožene stranke kot družbenik tožene stranke v deležu 83,10 %. Navaja, da bi zaradi tega lahko potencialno neugodna rešitev za toženo stranko, bistveno vplivala na civilnopravni in tudi javnopravni položaj stranskega intervenienta glede na njegov izjemno visok delež v lastniški strukturi tožene stranke. Sodišču očita, da je s tem, ko ni dovolilo stranske intervencije, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju navaja odločbe prvostopenjskih sodišč, kjer so bili v podobnih primerih dovoljeni primeri stranske intervencije (Okrožno sodišče v Ljubljani St 428/2013 in Okrožno sodišče na Ptuju I Pg 37/2013). Navaja, da je bila z zavrnitvijo priglašena intervencija stranskemu intervenientu kršena pravica sodnega varstva iz 22. člena Ustave.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava niso podani. Sodišče dovoli stransko intervencijo tistemu, ki ima podan pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, torej se lahko pridruži tej stranki (prvi odstavek 199. člena ZPP). Kot izhaja iz zakona, se stranska intervencija dopušča le v primerih, ko je izkazan pravni, ne pa zgolj ekonomski, interes. Iz sodne prakse in teorije nedvomno izhaja(1), da pravni in ekonomski interes nista eno in isto in da mora biti za dovoljenje stranske intervencije podan pravni interes. Intervencijski interes bi imela pritožnica le v primeru, če bi trdila in z verjetnostjo dokazala, da med toženo stranko in njo obstaja določeno materialnopravno razmerje (kar pa ni lastniški delež v toženki), na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala. V določenih primerih se ekonomski in pravni interes sicer deloma pokrivata, vendar pa v konkretnem primeru ni tako. Iz priglasitve stranske intervencije (list. št. 48) izhaja zgolj čisti ekonomski interes M. d. o. o., saj je navedla, da ima interes, da v postopku zmaga tožena stranka, ker je njena lastnica v deležu 83,10 %. Tako že iz same prijave stranske intervencije izhaja, da le-ta ni podala prav nobenih konkretnih trditev glede pravnega interesa, ki bi ga imela za zmago toženke v zadevni pravdi. Ravno nasprotno, svoj interes je utemeljevala zgolj na lastništvu tožene stranke, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dovolj v smislu konkretiziranih trditev o pravnem interesu, ki jih mora stranka navesti. Tako so odveč pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni zadosti obrazložilo zavrnitve stranske intervencije, saj je niti ni moglo glede na pritožničino nekonkretizirano prijavo. Ker pa se stranska intervencija lahko prijavi vse do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje (drugi odstavek 199. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče še dodaja, da v trenutku po izdaji sodbe sodišča prve stopnje ni podan niti ekonomski interes (kaj šele pravni interes) pritožnice za intervencijo, saj je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti (in pravnomočno) zavrnjen (zoper sodbo se ni pritožila nobena izmed strank). Tudi v primeru, da bi pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi M. d. o. o. za stransko intervencijo, le-ta ne bi imela pravnega niti ekonomskega interesa za vložitev pritožbe zoper izdano zavrnilno sodbo. Tako ni jasno, kakšen cilj pravzaprav pritožnica z vloženo pritožbo zasleduje in na kakšen način ji je bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva.

9. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. čl. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

10. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP). V odgovoru na pritožbo tožnica namreč ni podala nobenih pomembnih dejstev in naziranj, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

Op. št. (1): L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2, knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 268 in VSRS III Ips 10/2006, VSL II Cp2966/2009, VSL I Cpg 1061/2014 ... in tako zgolj dve citirani odločbi nižjih sodišč ne moreta predstavljati ustaljene sodne prakse.