Jedro

Tožena stranka ni raziskala trditev o zatrjevanem slabem ravnanju hrvaških organov (kričanju, odvzemu telefona in denarja, o fizičnem nasilju in o grožnjah na železniški postaji). Glede teh okoliščin, ki bi lahko bile relevantne, je torej dokazna ocena tožene stranke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 2142-4274/2023/7 (1221-12) z dne 12. 10. 2023, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 2142-4274/2023/7 (1221-12) z dne 12. 10. 2023 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 30. 8. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek.

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 28. 7. 2023 odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac2, iz katere izhaja, da ga je 22. 7. 2023 vanjo kot prosilca vnesla Republika Hrvaška. Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III dne 16. 8. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 30. 8. 2022 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 14. 9. 2023 opravila osebni razgovor, ki ga je povzela na 2. in 3. strani izpodbijanega sklepa. Obrazložila je, da se bo predaja izvedla v okviru t.i. dublinskega postopka, ki ni policijski postopek, temveč je del postopka mednarodne zaščite. V tem postopku mu bodo kot prosilcu zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravica do tolmačenja.

4. Tožena stranka je izpostavila, da je glede na sodbo tega sodišča I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, pri ugotavljanju ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Ugotovila je, da se je tožnik na Hrvaškem nahajal le dva dni, nato pa samovoljno odšel proti Republiki Sloveniji. Na postopek mednarodne zaščite torej ni počakal, čeprav je to možnost imel. Razen s policijo ni imel nobenega stika s hrvaškimi uradnimi organi. Tožena stranka je ocenila, da so se tožnikove slabe izkušnje s hrvaško policijo (da mu niso dali hrane, četudi bi jo plačal sam) nanašale na čas, ko še ni zaprosil za mednarodno zaščito in ga je policija obravnavala kot tujca, ki je nezakonito prišel v Republiko Hrvaško. Ko je izrazil namero za azil, slabih izkušenj s hrvaškimi organi ni imel več. Ker ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, je izdala izpodbijani sklep.

_Tožba_

5. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Predlaga tudi, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

6. Tožnik uvodoma zanika, da bi v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, trdi, da mu je hrvaška policija le odvzela prstne odtise. Navaja, da je konkretno izpovedal o tem, da so mu policisti vzeli denar, telefon, nanj kričali in ga tudi pretepli. Jasno je povedal o nespoštljivem ravnanju in zlasti tudi o tem, da mu je bilo na železniški postaji zagroženo, da naj se ne vrača na Hrvaško, sicer se bo soočal s problemi. Meni, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do teh bistvenih navedb ni zadovoljivo opredelila. Ni raziskala trditev o slabem ravnanju hrvaških organov (kričanju, odvzemu telefona in denarja, fizičnem nasilju, grožnjah). Prav tako se ni opredelila do njegove izjave, da je bil v oddajo prstnih odtisov na nek način prisiljen in da mu v policijskem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača. 7. Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), poročil hrvaškega ombudsmana, periodičnih poročil o azilni problematiki na Hrvaškem in poročila Amnesty International v letu 2019, izhaja, da hrvaška policija izvaja nasilje zoper migrante z vračanjem v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH) in sosednje države ter se poslužuje kolektivnega izgona tujcev. Tako postopa, ne da bi jim predhodno omogočila ustrezne postopke.

8. Poleg tega je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 sprejelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in/ali v zvezi s pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Zato bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti pridobiti določene informacije o stanju na Hrvaškem glede izvajanja postopka sprejema po Uredbi Dublin III.

9. Tožnik tudi navaja, da bo Republika Hrvaška štela, da je prošnjo za mednarodno zaščito umaknil, zato ob predaji ne bo vključen v postopek mednarodne zaščite. Glede na to, da so mu hrvaški policisti na železniški postaji zagrozili, da se na Hrvaško ne sme vrniti, dvomi, da bo v omenjeni državi deležen učinkovitega postopka mednarodne zaščite. Ne sprejema argumenta o bistvenih razlikah med policijskim in azilnim postopkom, saj so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema. Načelo medsebojnega zaupanja ni neizpodbojna domneva o spoštovanju človekovih pravic v drugi državi članici EU, zato bi bilo treba pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobiti individualno in konkretizirano zagotovilo, da bo v primeru predaje Hrvaški imel učinkovit dostop do azilnega postopka oziroma varstvo načela non-refoulement tudi v primeru verižnega vračanja. Meni, da bi mu s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda.

_Odgovor na tožbo_

10. Tožena stranka se sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu in dodatno navaja naslednje. Tožnik ni nikoli izjavil, da bi mu na Hrvaškem prstne odtise odvzeli pod prisilo. Po predaji bo lahko ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, o prošnji bo vsebinsko odločeno, v Republiki Hrvaški bo imel pravice prosilca za mednarodno zaščito. Vztraja, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti, in da tožnik ni podal konkretnih izjav in dokazov, da bi tam z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali. Le pavšalno je navedel, da so ga policisti po nezakonitem vstopu v državo pretepli in mu vzeli telefon in denar ter ga čez noč zaprli, teh navedb pa ni natančneje obrazložil. Meni, da je tožnikov prikaz azilne problematike v Republiki Hrvaški (nasilje hrvaške policije, kolektivni izgon tujcev) iz leta 2018 in 2019 zastarel. Pravilnejše dejansko stanje v zvezi s to problematiko odraža poročilo Agencije Evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) in Podatkovna zbirka informacij o azilu (AIDA), ki ga izdaja Evropski svet beguncev. Iz najnovejšega poročila AIDA in zadnjega letnega poročila EUAA23 izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

_Presoja sodišča_

11. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

**K I. točki izreka:**

12. Tožba je utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe.

14. Uredba Dublin III v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)3, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

15. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,4 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje5. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.6

16. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.7

17. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti). Ugotovila je tudi, da je tožnik sicer izjavil, da je hrvaška policija z njim grdo ravnala, vendar tega ni konkretiziral (razen, da mu niso dali hrane, ki mu je niso bili pripravljeni kupiti niti za njegov denar). Menila je, da se ta izjava nanaša na policijski postopek, ne pa na postopek mednarodne zaščite ali na postopek sprejema. Ocenila je, da so se tožnikove slabe izkušnje s hrvaško policijo nanašale na čas, ko še ni zaprosil za mednarodno zaščito in so ga obravnavali kot tujca, ki je nezakonito prišel v Republiko Hrvaško. Ko je izrazil namero za azil, slabih izkušenj s hrvaškimi organi ni imel več.

18. Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije sodišče ugotavlja, da tožnik ni izjavil, da mu hrvaška policija ni dala hrane, in da mu je ni bila pripravljena kupiti za njegov denar. Ta ugotovitev tožene stranke je napačna in ne temelji na tožnikovih izjavah. Iz zapisnika o osebnem razgovoru (ki ga povzema tudi izpodbijan sklep) je razvidno, da je tožnik izjavil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, saj so tam z njim ravnali nečloveško in poniževalno. Pretepli so ga, nanj kričali, mu odvzeli telefon in denar. Pojasnil je, da se je na Hrvaškem nahajal dva dni, ob prijetju mu je hrvaška policija vzela denar in mobitel, nato ga je odpeljala z avtomobilom. Vozili so se ves dan, ga privedli v prostor, velik približno 6m2, kjer so ga zadrževali do jutra. V tem času so mu tudi odvzeli prstne odtise brez prisotnosti tolmača (zanj sicer ni zaprosil). Postopka mu niso pojasnili, dejali so mu le, naj gre v prej omenjen zaprt prostor. Zjutraj, okoli pete ali šeste ure, so ga z avtomobilom odpeljali do železniške postaje ter mu rekli, naj se ne vrne nazaj, drugače so bo soočal s problemi. Takrat je prejel nek papir, na katerem je pisalo, da mora v roku 24 ur zapustiti območje Republike Hrvaške. Na železniški postaji si je kupil vozovnico za vlak in se odpeljal v Slovenijo. Hrvaški policisti mu niso vrnili odvzetega telefona in denarja, vso to je ostalo v policijskem avtomobilu.

19. Sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do teh bistvenih navedb ni opredelila. Ni raziskala trditev o zatrjevanem slabem ravnanju hrvaških organov (kričanju, odvzemu telefona in denarja, o fizičnem nasilju in o grožnjah na železniški postaji). Glede teh okoliščin, ki bi lahko bile relevantne8, je torej dokazna ocena tožene stranke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.

20. Po presoji sodišča zato tožnik utemeljeno navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti. Izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)9. Ni namreč mogoče upoštevati dodatnih pojasnil tožene stranke v zvezi s tožnikovimi dejanskimi izjavami na osebnem razgovoru. V obravnavani zadevi je predmet spora le zakonitost izpodbijanega sklepa, pomanjkljivosti njegove obrazložitve pa ni mogoče popravljati z navedbami v odgovoru na tožbo.10 Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

21. Glede na ugotovljeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep zaradi kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

22. V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do tožnikovih izjav v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi in jih dokazno oceniti, enako pa bo morala postopati tudi z drugimi dokazi v zadevi. Šele nato bo lahko ob upoštevanju načela proste presoje dokazov ugotovila, ali je tožnik v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, ali so tam podane zatrjevane sistemske pomanjkljivosti. V takem primeru toženi stranki ne bo mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

23. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:**

24. Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

25. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

26. Tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da bi s takojšnjo predajo Republiki Hrvaški izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oziroma druga odgovorna država članica, s tem pa bi mu bila odvzeta tudi pravica do učinkovite pritožbe zoper to sodbo in sklep. S takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa bi mu nastala težko popravljiva škoda. Meni, da z odložitvijo izvršitve sklepa ne bo prekomerno poseženo v javno korist, ki je v učinkovitem izvajanju skupne evropske azilne politike.

27. V obravnavani zadevi izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu predaje tožnika Republiki Hrvaški, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.11

28. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker tožena stranka ni prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.12

29. Glede na navedeno, ko je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, tožena stranka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitev v tem upravnem sporu začasno zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013). 3 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 4 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 5 C-411/10 (88. točka). 6 Prav tam, 94. točka. 7 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 8 To je odvisno od tega, ali je do očitanega ravnanja hrvaške policije res prišlo in kdaj se je to zgodilo (pred ali po podani nameri za podajo prošnje za mednarodno zaščito). 9 Ob upoštevanju prejšnje opombe mora obrazložitev upravne odločbe v skladu z navedeno določbo obsegati tudi navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. 10 Smiselno enako tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek. 11 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022. 12 Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).