Jedro

Odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem je kazensko pravni ukrep posebne vrste, subsidiarni ukrep, ki ga sodišče izreče le v primeru, če s kaznivim dejanjem oškodovana oseba v kazenskem postopku ni uveljavljala premoženjsko pravnega zahtevka. Tožnica, ki v obravnavanem primeru v kazenskem postopku ni prijavila premoženjsko pravnega zahtevka, mora zato začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka, da lahko po njegovi ugotovitvi zahteva plačilo iz odvzete vrednosti. Ukrep odvzema premoženjske koristi se izvrši v korist proračuna, pasivno legitimirana pa ni država, saj z oškodovancem ni v materialno pravnem razmerju. Pasivno legitimirana je oseba, ki je protipravno pridobila premoženjsko korist. To je v obravnavanem primeru toženec. Država je subjekt, ki upravlja z odvzeto premoženjsko koristjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani (zavrnilni) del prvostopenjske sodbe ter odločitev o stroških se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 11.000 EUR in 486,22 EUR, v preostalem delu je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 11.000 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe (I. in II. točka izreka) ter zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv oziroma je v nasprotju z razlogi. Sodišče je nerazumljivo odločilo o delu primarnega dajatvenega zahtevka, ki se nanaša na glavnico v višini 486,22 EUR in slednjega pomotoma zavrnilo. Gre za znesek, ki se nanaša na izplačilo zavarovalnine za stroške avtovleke poškodovanega vozila in del stroškov nadomestnega vozila. Sodišče je temu znesku v razlogih sodbe ugodilo, iz izreka pa izhaja, da je ugodilo zgolj zamudnim obrestim od tega zneska.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnica pravočasno vložila tožbo in da je toženec tekom pravde plačal s kazensko sodbo naloženo nadomestilo za odvzeto premoženjsko korist. Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da je terjatev tožeče stranke do toženca za plačilo odvzema premoženjske koristi prenehala. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in odločitvi glede primarnega dajatvenega zahtevka je sodišče za podredni ugotovitveni zahtevek zmotno zaključilo, da je ta zoper toženca neutemeljen in ga je napačno zavrnilo. Sodišče je napačno interpretiralo tretji odstavek 76. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kot pasivno legitimirano stranko za ugotovitveni zahtevek štelo državo, namesto toženca. Ker je sodišče zmotno odločilo o glavni stvari, je posledično tudi zmotno odločilo o pravdnih stroških, ki bi jih moralo glede na uspeh v pravdi sodišče naložiti v plačilo toženi stranki v celoti.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je napravilo naslednje pravno relevantne dejanske ugotovitve.

Tožeča stranka je na podlagi zavarovanja avtomobilskega kaska tožencu v zvezi s škodnim dogodkom z 2. 3. 2014 izplačala 11.486,22 EUR, in sicer za škodo na vozilu 11.000 EUR, stroške za vleko vozila 181,22 EUR in stroške nadomestnega vozila v višini 305 EUR (skupaj 486,22 EUR).

Toženec je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen. Ugotovljeno je bilo, da je storil kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 ter kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, na podlagi 75. člena KZ-1 pa mu je bila odvzeta korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, in mu je bilo naloženo v plačilo 11.000 EUR v roku 2 let. Tožeča stranka v kazenskem postopku ni priglasila premoženjsko pravnega zahtevka.

6. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 11.000 EUR od 8. 5. 2014 do 15. 3. 2018 ter zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 486,22 EUR od 8. 8. 2014 dalje. V preostalem je tožbeni zahtevek (za plačilo 11.000 EUR in 486,22 EUR, ter podredni zahtevek za ugotovitev, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 11.000 EUR), zavrnilo.

7. Ugotovilo je, da je toženec 15. 3. 2018 na račun Okrajnega sodišča v Ljubljani plačal 11.000 EUR in štelo, da je terjatev tožeče stranke v tem delu do toženca ugasnila. Tožbeni zahtevek je zato v tem delu zavrnilo. Iz razlogov obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke v delu, s katerim zahtevka plačilo 486,22 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2014 dalje do plačila1, kar je v nasprotju z izrekom sodbe, iz katerega izhaja, da je sodišče zavrnilo tudi zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo 486,22 EUR. Tožeča stranka zato pravilno očita prvostopenjskemu sodišču bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo (354. člen ZPP).

8. Tožeča stranka je postavila tudi podredni zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev, da je toženec dolžan plačati tožnici 11.000 EUR. Glede podrednega zahtevka je prvostopenjsko sodišče odločilo, da ni podana pasivna legitimacija toženca. Po stališču prvostopenjskega sodišča je za tak zahtevek pasivno legitimirana država in bi bilo treba ugotovitveno tožbo uperiti zoper državo in ne zoper toženca. Sodišče je zato podredni zahtevek zavrnilo, glede zamudnih obresti pa obrazložilo, da jih je že priznalo v zvezi z odločitvijo o primarnem zahtevku.

9. Odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem je kazensko pravni ukrep posebne vrste, subsidiarni ukrep, ki ga sodišče izreče le v primeru, če s kaznivim dejanjem oškodovana oseba v kazenskem postopku ni uveljavljala premoženjsko pravnega zahtevka. Tožnica, ki v obravnavanem primeru v kazenskem postopku ni prijavila premoženjsko pravnega zahtevka, mora zato začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka, da lahko po njegovi ugotovitvi zahteva plačilo iz odvzete vrednosti2. Ukrep odvzema premoženjske koristi se izvrši v korist proračuna, pasivno legitimirana pa ni država, saj z oškodovancem ni v materialno pravnem razmerju. Pasivno legitimirana je oseba, ki je protipravno pridobila premoženjsko korist. To je v obravnavanem primeru toženec. Država je subjekt, ki upravlja z odvzeto premoženjsko koristjo.

10. Toženec je 15. 3. 2018 plačal na račun Okrajnega sodišča v Ljubljani znesek 11.000 EUR, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi. Država, ki upravlja z odvzeto premoženjsko koristjo, izvrši poplačilo oškodovanca iz odvzete vrednosti tako, da pristojno sodišče naloži Upravi RS za javna plačila (UJP), da izvrši plačilo v nominalnem znesku s podračuna, na katerega so bila denarna sredstva nakazana.

11. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožeče stranke tudi v tem delu in izpodbijani del sodbe razveljavilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev o primarnem tožbenem zahtevku je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom sodbe oziroma so nerazumljivi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jih zato ne more samo nadomestiti, zaradi česar je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Podredni zahtevek je postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen (gre za posebno vrsto kumulacije, t.i. eventualno kumulacijo). Ker je odločitev o primarnem zahtevku razveljavljena (razen v delu, ki se nanaša na obresti in ni izpodbijan) zaradi bistvene kršitve določb postopka, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je posledično razveljavljena tudi odločitev o podrednem zahtevku, ki je odvisen od odločitve o primarnem zahtevku.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dopustna pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sklepa v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če stranka vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče RS.

1 Primerjaj drugi in tretji odstavek na 4. strani obrazložitve. 2 Primerjaj sodbo VS RS III Ips 101/2016 s 13. 12. 2017.