Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ogleda kot fotografij v spisu ugotovilo, da vdolbina asfalta na mestu padca tožnice obsega približno 100 cm x 90 cm, najgloblji del vdolbine je od nivoja preostale asfaltne površine nižji za 6,5 cm, razpoka pa je dolga približno 30 cm, široka približno 3 do 4 cm in visoka (zob) 2 cm, pri čemer je pločnik dovolj širok, da se po njem vzporedno sprehaja več ljudi, ter da je sporna vdolbina v smeri tožničine hoje že na daleč dobro vidna in opazna, če ni zakrita s parkiranim avtomobilom, kar pa ni bila. Stanje pločnika na mestu padca je bilo torej tožnici vidno in bi se lahko, če bi bila dovolj pozorna na stanje pločnika in na svojo hojo, ob normalni pazljivosti temu poškodovanemu delu pločnika tudi izognila (če ga ne bi mogla prestopiti), še posebej glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporen pločnik dovolj širok, da po njem vštric hodi več ljudi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 19.698,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 4. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka) ter naložilo tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica), da v roku 15 dni povrne drugi toženi stranki (v nadaljevanju druga toženka) pravdne stroške v višini 1.485,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnica s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stališče sodišča prve stopnje, da mesto padca tožnice predstavlja normalno pohodno površino, ocenjuje kot nesprejemljivo. Višinska razlika približno 6,5 cm je povzročila prekinitev ritma tožničine hoje, zato po mnenju pritožbe predstavlja nepričakovano in nevarno oviro, pretirano neravnino na pločniku, ki naj bi bil raven in pri katerem ni bilo potrebe po stopničasti spremembi nivoja. V skladu s pozitivno zakonodajo je s strani uporabnikov javnih površin mogoče pričakovati urejene in nenevarne pločnike, tako da pri hoji po njih ni potrebno preverjati vsakega koraka, tudi sodna praksa VS RS tolerira neravnine na domnevno ravnih in urejenih javnih poteh do višine oziroma globine 1 do 2 cm. Kot primerljivi izpostavlja odločbi VSRS sklep II Ips 94/2019 in VSM sodba I Cp 385/2020, sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pa je po mnenju pritožbe neustrezna, saj gre za primere, ki se ne morejo primerjati z obravnavanim, niti glede dejanskega stanja niti glede materialnopravne podlage. Število škodnih primerov lahko predstavlja le indic pri ugotavljanju ustreznosti pločnika, ki pa je v konkretnem primeru, ko gre za vdolbino 6-7 cm v korelaciji z dolžino in izvedbo običajnega koraka, nepomemben za oceno predpostavke o protipravnosti. Sodišče prve stopnje je brez argumentacije zavzelo stališče, da je pločnik neurejen z vidika gradbenih standardov, dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki bi potrdil, da je sporni pločnik gradbeno in komunalno neurejen in neskladen s pravili stroke, pa je neutemeljeno zavrnilo. Tožnica je predlagala tudi izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi se izrekel o tem, ali situacija na lokaciji padca tožnice predstavlja za gibalno motoriko človeka povečano nevarnost, vendar je sodišče prve stopnje ta dokaz zavrnilo brez obrazložitve. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici stanje spornega pločnika znano ter da sta se tožnica in njen mož pričela umikati nasproti prihajajočim ljudem šele pri vhodu v stavbo Z., graja kot zmotni in protispisni. Navedbe tožnice o obstoju vdolbine in izbokline v trajanju več let so namreč podane v smislu, da do tega ni prišlo čez noč pač pa v nekaj letih, iz izpovedbe moža tožnice pa izhaja, da on sam tam redko parkira, kar ne potrjuje, da je tožnica vedela za stanje spornega pločnika. Tožnica je izpovedala, da sta se z možem nasproti hodečim ljudem pričela umikati že na začetku stavbe Z., prav tako iz fotografij izhaja, da se vdolbina nahaja vsaj 3 metre pred vhodom v Z., stavba Z. in hodnik do vhoda s smeri hoje tožnice pa se prične približno 6 metrov pred vhodnimi vrati. Stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica ta rizik z običajno pazljivostjo lahko nevtralizirala, je po prepričanju pritožbe življenjsko nelogično. Izpostavlja, da na poti od avtomobila do mesta padca ni bilo podobnih poškodb pločnika, ta poškodba pa ni bila vidna že na daleč, saj je asfaltna podlaga na širšem prostoru pločnika na odseku padca prekinjena z zaplatami, ki so tam ostale od prejšnjih gradbenih posegov, prav tako pa so bila tla v času nesreče mokra zaradi dežja in je bila asfaltna podloga na kraju nesreče enake barve, pri tem je bilo pri njej podano tudi obče zaupanje v urejenost javnih površin. Preusmeritev pogleda s tal je bila potrebna zaradi izogibanja drugim pešcem, kar je bilo še posebej težavno, saj so vsi nosili dežnike in je bilo potrebno še posebej široko izogibanje. Če to ne bi bilo potrebno, bi lahko videla vdolbino na pločniku. Poškodbo pločnika je zaznala šele po padcu. Hoja vštric z njenim možem zaradi nasprotnega prometa in ljudi ob vhodu v Z. ni bila mogoča, kar pomeni, da se tožnica ni imela kam umakniti. Na lokaciji je bilo v trenutku padca tožnice na približno 6 m2 vsaj 5 – 6 ljudi. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti ter podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prva toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij.

7. Tožnica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zato, ker je sodišče prve stopnje „kot neutemeljen“ zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca gradbene in komunalne stroke:“...kateri bi tudi iz vidika gradbene stroke in komunalne stroke podal oceno, da je pločnik na lokaciji, kjer je padla tožnice gradbeno in komunalno neurejen in neskladen s pravili stroke“. Navedene trditve se nanašajo na eno izmed upravičenj, ki izhajajo iz pravice do izjave (8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP). Čeprav gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, pa slednja ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Eno izmed upravičenj, ki jih vsebuje pravica do izjave, kot ustavno pravno procesno jamstvo (22. člen Ustave RS in 5. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), daje v dokaznem postopku stranki pravico da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Za sodišče pa iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati1, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Temu standardu ustreza le jasna, izrecna navedba razumnih razlogov, pri čemer so ti razlogi lahko navedeni bodisi v dokaznem sklepu, s katerim je predlagani dokaz zavrnjen ali pa v obrazložitvi sodbe2. Sodišče prve stopnje je tem procesnim zahtevam v celoti zadostilo. V tč. 5. obrazložitve sicer ni vsebinsko navedlo razlogov zakaj:“....izvedba predlaganih dokazov ne bi z ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve“, jih pa je nato navedlo v nadaljevanju obrazložitve in sicer v tč. 18, kjer je izrecno povedalo, da:“Kljub temu, da sporni pločnik glede na standarde v gradbeni stroki ni urejen in vzdrževan....“. Ta obrazložitev pa v celoti ustreza navedenim procesnim pogojem, zato je tožničin očitek o obstoju te bistvene kršitve določb postopka v celoti neutemeljen.

8. Tudi glede pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja velja že zapisano (tč. 5. obrazložitve te sodbe), da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Tožnica se v pretežnem delu pritožbe ukvarja z dejanskim stanjem, vendar ga jemlje zgolj kot izhodišče za polemiko o pravilni razlagi materialnega prava, kar zatorej predstavlja osrednji del navedb v pritožbi, je pa, kot je bilo že zapisano, ta razlog tudi del uradnega preizkusa.

9. Z vidika te predpostavke (njene razlage) pa velja, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, da opustitev vzdrževanja poti sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tistega, ki je zanj zadolžen oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske terjatve. Presoja o obstoju odškodninske odgovornosti zaradi padca na neravnih tleh pohodne površine je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali je pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustrezala standardu normalne pohodne površine ter, ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje prvotoženke (oziroma upravljavca pohodne površine). Če pohodna površina namreč ni (bila) urejena v skladu z gradbenimi standardi, se mora sodišče opredeliti do vprašanja, ali je sporni del poti/mesto padca za povprečnega pešca predstavljal normalno pohodno površino. Pravni standard normalne pohodne površine je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. V takem primeru se šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla prehodil brez težav.3 Sodišče prve stopnje je zatrjevana dejstva o stanju pločnika ocenilo tako, da ni urejen v skladu z gradbenimi standardi, in zato ni potrebovalo strokovnega znanja s področja gradbeništva4, moralo pa je ugotoviti vsa odločilna dejstva tudi z vidika pravnega standarda „normalne pohodne površine“.

10. Pritožba z navedbami, da 6 do 7 cm globoka vdolbina predstavlja pretirano neravnino, zaradi česar spornega pločnika ni mogoče oceniti kot normalno pohodno površino, ne more uspeti. Prvič zato, ker iz navedb tožnice ne izhaja, da bi padla, ker je stopila v vdolbino, temveč ker se je spotaknila ob rob (razpoko asfalta), ki pa je glede na (pritožbeno nesporno) ugotovitev sodišča prve stopnje meril v višino 2 cm. Drugič pa zato, ker iz sodne prakse, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje5, in ki je dostopna pritožbenemu sodišču, ne izhaja, da bi le-ta tolerirala neravnine na domnevno ravnih in urejenih javnih poteh le do višine oziroma globine 1 do 2 cm, kot navaja pritožba. Višinska razlika na poškodovani pohodni površini ni edina odločilna (včasih niti ni točno izmerjena) pri presoji, ali gre za normalno pohodno površino, temveč je potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ogleda kot fotografij v spisu ugotovilo, da vdolbina asfalta na mestu padca tožnice obsega približno 100 cm x 90 cm, najgloblji del vdolbine je od nivoja preostale asfaltne površine nižji za 6,5 cm, razpoka pa je dolga približno 30 cm, široka približno 3 do 4 cm in visoka (zob) 2 cm, pri čemer je pločnik dovolj širok, da se po njem vzporedno sprehaja več ljudi, ter da je sporna vdolbina v smeri tožničine hoje že na daleč dobro vidna in opazna, če ni zakrita s parkiranim avtomobilom, kar pa (pritožbeno nesporno) ni bila. Iz fotografij izhaja, da se poškodovani del nahaja na levi strani dobro preglednega pločnika, zato je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da je bila kljub z zaplatami prekinjeni asfaltni podlagi, dežju in mokrim tlom, na kar se sklicuje pritožba, poškodba pločnika dovolj vidna, še posebej glede na to, da je bila ura v času padca 10.30. Tožničine navedbe o tem, da je stanje spornega pločnika takšno že več let, je sodišče prve stopnje upoštevalo v takšnem smislu, kot so bile dane, torej da je poškodba nastajala več let, ob tem pa je upoštevalo izpovedbo tožničinega moža6 in na tej podlagi pravilno zaključilo, da je bilo tožnici stanje spornega pločnika znano, zato poškodba pločnika zanjo ni bila nepričakovana.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od parkirišča pri hotelu A. proti B. cesti hodila na moževi levi strani, pri vhodu v stavbo Z. pa so jima nasproti prišli trije ljudje, zato je mož tožnice stopil naprej, tožnica pa je pot nadaljevala po levi strani. Tudi če bi bilo pritrditi pritožbenim navedbam, da je mož stopil prednjo že na začetku stavbe Z. in ne šele pri vhodu, to ne vpliva na odločitev v predmetni zadevi. Če je tožnica do takrat med hojo gledala dol, kot je izpovedala, bi po mnenju pritožbenega sodišča morala opaziti neravnino, glede na to, da iz pritožbe izhaja, da je le-ta od začetka stavbe Z. oddaljena približno 3 metre. Stanje pločnika na mestu padca je bilo torej tožnici vidno in bi se lahko, če bi bila dovolj pozorna na stanje pločnika in na svojo hojo, ob normalni pazljivosti temu poškodovanemu delu pločnika tudi izognila (če ga ne bi mogla prestopiti), še posebej glede na (neprerekano) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporen pločnik dovolj širok, da po njem vštric hodi več ljudi. Pri tem ji dejstvo, da je deževalo in so ljudje nosili dežnike, ni v korist, saj bi morala biti glede na vremenske razmere še posebej pozorna.

12. Na podlagi tako ugotovljenih odločilnih dejstev, pa je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da ugotovljeno stanje pločnika še ustreza zahtevam, da ga:“normalno pazljiv pešec prehodi brez težav“ pravilna in zato ni podana predpostavka protipravnega ravnanja (opustitve vzdrževanja pločnika)(tč. 18. in 19. obrazložitve). To razlago je sodišče prve stopnje okrepilo s sklicevanjem na primere iz sodne prakse, z enako metodo pa tudi tožnica v pritožbi želi poudariti pravilnost njene razlage. Vendar je precedenčnost kot temelj enotnosti in ustaljenosti sodne prakse (in zato sklicevanja nanjo) zmeraj vezana na okoliščine konkretnega primera. Če te nimajo istovrstnih prvin, potem so prejšnji primeri praviloma le napotki, usmeritve. Pa tudi takšni povezovalni elementi7 imajo lahko v teh primerih različno težo oziroma pomen8. Za sodišče druge stopnje je zato bistveno, da je v okoliščinah konkretnega primera, materialnopravna razlaga sodišča prve stopnje pravilna.

13. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), prva toženka pa ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo.

1 Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga so lahko, če gre za dokaz:s katerim bi se naj ugotovilo dejstvo, ki ni pravno relevantno;ki je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (izjema je prepoved vnaprejšnje dokazne ocene);ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva;ker je bil dokazni predlog neustrezno substanciran ali je prepozen.Glej Up-2226/08 z dne 27. 5. 2010; A. Galič v ZPP s komentarjem, 1. knjiga, kom. k 5. členu;N. Betetto, 2. knjiga, komentar k 287. čl. ZPP. 2 Npr. Up-77/01 z dne 14. 3. 2004; Up-284/13 z dne 4. 6. 2014; Up-219/15 z dne 19. 5. 2016. 3 VSRS Sodba II Ips 85/2013 z dne 6. 2. 2014, VSRS Sodba II Ips 52/2020 z dne 18.9.2020. 4 Zato so toliko bolj nesmiselna zatrjevanja v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje z izvedencem ugotoviti prav to, kar je zatrjevala tožnica. 5 Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba, v predmetni zadevi ni relevantna, ker se VSRS sklep II Ips 94/2019 z dne 25. 9. 2020 nanaša na višinska odstopanja med sosednjimi stopnicami na stopnišču, VSM vmesna sodba I Cp 385/2020 z dne 14. 7. 2020 pa na 10 cm izboklino, ki je bila pokrita s snegom. 6 V tej zvezi je izpovedal: „Pred dogodkom sem redko parkiral na obravnavanem parkirišču, tu in tam smo.“, kar pomeni, da ni pritrditi pritožbi, ki navaja, da je izpovedal, da on sam tam redko parkira, kar pa ne potrjuje, da je bilo tožnici stanje pločnika znano. 7 Npr. pravilo, da naj pešec gleda, kod hodi. 8 M. Pavčnik, Argument sodnega (pravnega) precedensa (Čemu razprava o pomenu sodne prakse?)(*1), Podjetje in delo, 2004, št. 6-7, str. 1032-1038.