Jedro

Zagovornik se ne le na načelni ravni, temveč tudi v svojih pritožbenih navedbah s tem, (-) ko najprej graja dokazno oceno obdolženčevega zagovora, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, prav tako (-) dokazno oceno izpovedb obeh zaslišanih policistov A. A. in B. B. ter neposredne očividke in priče C. C., giblje v polju očitkov o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog, kajti pritožbeno sodišče je v hitrem postopku o prekršku na dokazno oceno, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, vezano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 135,00 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v hitrem postopku o prekršku zahtevo za sodno varstvo (ZSV) zoper plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa št. 0000123188539 z dne 9. 8. 2021 zavrnilo kot neutemeljeno in mu v plačilo naložilo tudi stroške postopka.

2. Taki odločitvi storilec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svojem zagovorniku, v kateri uveljavlja pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kršitev materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) in predpisa, ki prekršek določa in zaradi odločitve o sankciji, izreku globe in stroških postopka in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi ter postopek o prekršku ustavi, podredno pa, da se po razveljavitvi sodbe zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. V hitrem postopku o prekršku je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo presojalo utemeljenost storilčeve ZSV, v kateri je storilec trdil, da 9. 8. 2021, ko je sicer ob 13.10 uri vozil osebni avtomobil znamke BMW tip 323 po regionalni cesti iz smeri Letuša proti Ljubiji, ni storil prekrška s tem, ko naj bi prevozil rdečo luč na semaforju, saj je takrat, ko je zapeljal po cestišču, gorela zelena luč. Prvostopno sodišče je po prejemu vložene ZSV v skladu z določbo četrtega odstavka člena 65 ZP-1 sklenilo preveriti in dopolniti dokazni postopek, ki ga je zaradi storitve očitanega prekrška storilcu ugotovil že prekrškovni organ. V tako dopolnjenem dokaznem postopku je zaslišalo storilca, oba poslujoča policista A. A. in B. B., zaslišalo pa je tudi pričo C. C., storilčevo znanko, ki je kritičnega dne vozila za storilcem. Izpovedi zaslišanih prič so povzete v bistvenem v izpodbijano sodbo, na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov pa je prvostopno sodišče v točkah 6) in 7) zaključilo, da obdolženčeva ZSV ni utemeljena, ker je dopolnjen dokazni postopek zanesljivo pokazal, da je obdolženec v kritičnem času zapeljal po cestišču takrat, ko je na semaforju gorela rdeča luč, sodišče pa je pri tem še ugotovilo, da je storilec storil prekršek z eventualnim naklepom.

5. Obdolženčev zagovornik pa pritožbene razloge utemeljuje z navedbami, da je storilec v zagovoru natančno pojasnil, kako je v kritičnem času potekal promet na navedenem odseku cestišča, ko je po prepričanju pritožbe tudi prepričljivo pojasnil, da ni prevozil rdeče luči, česar pa policista tudi nista mogla zaznati, temveč sta zgolj domnevala, da je storil očitani prekršek. Graja tudi dokazno oceno izpovedi obeh policistov, kar utemeljuje z razliko v njunih izpovedbah, glede oddaljenosti semaforja, o čemer naj bi izpovedovala različno, izpostavlja pa še, da je tudi zaslišana priča C. C. kot neposredna očividka jasno povedala, kako se je celoten dogodek odvijal, zato obstaja kolizija med izjavami policistov, ki zatrjujeta, da sta semafor videla in zagovorom storilca, ki je ves čas trdil, da policista semaforja nista mogla videti, saj sta bila obrnjena v nasprotno smer.

6. Iz določbe drugega odstavka člena 66 ZP-1 izhaja, da je v hitrem postopku o prekršku, kot je tudi obravnavani, zoper druge odločbe sodišča prve stopnje osebam iz prvega odstavka člena 59 ZP-1 dovoljena pritožba iz razlogov po 1., 2. in 4. točki člena 154 ZP-1, razen glede stroškov postopka. Navedeno pomeni, da v hitrem postopku o prekršku pritožbeni razlog zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ni dopusten. Zagovornik pa se ne le na načelni ravni, temveč tudi v svojih pritožbenih navedbah s tem, (-) ko najprej graja dokazno oceno obdolženčevega zagovora, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, prav tako (-) dokazno oceno izpovedb obeh zaslišanih policistov A. A. in B. B. ter neposredne očividke in priče C. C., giblje v polju očitkov o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog, kajti pritožbeno sodišče je v hitrem postopku o prekršku na dokazno oceno, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, vezano. Pomanjkljivost, ki jo glede dokazne ocene obeh poslujočih policistov izpostavlja pritožba (navedba različnih razdalj od policijskega vozila pa do semaforja), pa je po prepričanju pritožbenega sodišča povsem nerelevantna, drugih hib, ki bi kakorkoli kazale na kršitev določbe prvega odstavka člena 68 ZP-1, po katerem mora sodišče enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi tista dejstva, ki so mu v korist, pa pritožnik eksplicitno ne navaja.

Kar pa zadeva pritožbeno navedbo, da je zaslišana priča C. C., ki je bila očividka dogodka, potrdila storilčev zagovor, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je že sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je storilec po cestišču, ki ga je uravnaval začasni semafor na gradbišču, peljal za tovornim vozilom, za storilčevim vozilom je vozilo kombinirano vozilo, za njim pa zaslišana priča, storilčeva znanka C. C. Dokazni postopek je pokazal, da so vsa navedena vozila bila ustavljena zaradi očitka, da so prevozila rdečo luč na semaforju, vsem voznikom, torej vozniku tovornega vozila, ki je vozil pred storilcem in tudi C. C., ki je vozila za storilcem, so policisti, kot je ugotovilo prvo sodišče, izdali zaradi očitka o storitvi prekrška po desetem odstavku člena 99 ZPrCP PN, zato je povsem neutemeljena pritožbena navedba, da gre v konkretnem primeru za domnevo policistov, ne pa za ugotovitev takšnih relevantnih dejstev, ki bi potrjevala očitek o storitvi očitanega prekrška.

7. Zagovornik uveljavlja tudi pritožbena razloga kršitev materialnih določb ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek, prav tako pa se pritožuje tudi zaradi izrečene sankcije, vendar pa obeh navedenih pritožbenih razlogov ne obrazloži, na neobrazložene pritožbene razloge pa pritožbeno sodišče ne more podati odgovora. V nasprotju z zagovornikom pa pritožbeno sodišče na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka, ki ga je izvedlo prvo sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialnopravno določbo desetega odstavka člena 99 ZP-1, s prepričljivimi razlogi se je izreklo tudi o storilčevem subjektivnem odnosu do storjenega prekrška, prav tako pa mu je na podlagi določbe desetega odstavka člena 99 ZPrCP izreklo tudi zakonito sankcijo, ki jo pritožba po sami višini ne problematizira.

8. Iz teh razlogov je bilo potrebno zagovornikovo pritožbo, ki je neutemeljena zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

9. Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato bo moral storilec v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ta pa je odmerjena v skladu s tar. št. 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 135,00 EUR, k plačilu le-te pa bo storilec pozvan s strani prekrškovnega organa v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.