Jedro

V pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik direktorja za gostinstvo je določeno, da ima tožnik status vodilnega delavca. Pritožba sicer pravilno opozarja, da se od vodilnega delavca pričakuje večja mera samostojnosti oziroma samoiniciativnosti, vendar pa je bil tožnik dolžan upoštevati navodila nadrejene, ki ga je v decembru 2018, ko je bilo največ gostov, vsakodnevno razporejala na strežbo. Ker je po pravilni ugotovitvi sodišča tožena stranka odrejala tožniku dela natakarja, tako da tožnik ni mogel opravljati nalog delovnega mesta, za katerega je bilo s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno poskusno delo, mu ni omogočila, da bi poskusno delo uspešno opravil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže z dnem 22. 4. 2019 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku za čas od 24. 1. 2019 do vključno 22. 4. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za čas od 24. 1. 2019 do 22. 4. 2019 plačati posamezne mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahteval več ali drugače (plačilo bruto zneskov), je zavrnilo (točka II izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku v roku 15 dni plačati denarno povračilo v znesku 6.406,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek iz tega naslova (plačilo 2.423,25 EUR z davki in prispevki) pa je zavrnilo (točka III izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 1. 2019 (točka IV izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.666,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka), sama pa krije svoje stroške postopka (točka VI izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh razlogov. Navaja, da je bil med strankama dogovorjen način spremljanja poskusnega dela. Od tožnika, ki je bil zaposlen po individualni pogodbi o zaposlitvi, se pričakuje več kot od povprečnega delavca. Ne drži, da tožniku ni bilo omogočeno opravljanje njegovega dela, ker je bil razporejen v strežbo. Tožnik je imel proste roke glede opravljanja dela, vendar ni pokazal samoiniciativnosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi direktorice tožene stranke in priče (računovodkinje). S pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 11. 2018 je prenehal veljati aneks, ki je bil sklenjen k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 10. 2018. Bruto plača tožnika je v mesecu decembru 2018 znašala 3.203,48 EUR, v januarju 2019 pa 1.904,90 EUR, kar izhaja iz plačilnih list. Zato je sodišče zmotno izhajalo iz predpostavke, da bi tožnik prejel neto 15 EUR na uro, če bi delal. Upoštevati bi moralo dogovorjeni znesek 2.100 EUR bruto in na podlagi tega zneska izračunati, koliko bi tožnik prejel, če bi delal. Tožnik ni dokazal, da bi delal vse delovne dni v mesecu januarju, februarju, marcu in aprilu 2019. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati, da je neto urna postavka 15 EUR poleg osnovne plače vsebovala tudi ostale elemente plačila, kot so malica in prevoz, ki se v primeru izplačila nadomestila plače ne priznavajo. Urna postavka je bila dogovorjena le za primer dejanskega dela. V primeru odsotnosti z dela se nadomestilo plače lahko obračuna le ob upoštevanju osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče ni upoštevalo, da je v decembru tožnik opravil 203 ure. Tožnik je dobil plačanih 152 ur (2.280,82 EUR), 51 ur pa je bilo prenesenih v mesec januar 2019. V mesecu januarju je tožnik dejansko opravil 31 ur, skupno torej 82 ur. Tožnik je bil v obdobju od 24. 1. 2019 do 22. 4. 2019 prejemnik denarnega nadomestila in mu je prispevke plačeval Zavod RS za zaposlovanje. Navedeno bi sodišče moralo upoštevati in podrobno obrazložiti. Pri odmeri denarnega povračila je sodišče premajhno težo dalo okoliščini trajanja zaposlitve pri toženi stranki (manj kot dva meseca). Prereka navedbe tožnika, da ga je tožena stranka nagovorila, naj se zaposli pri njej. Dejansko ga je k temu nagovarjal oče direktorice, ker je tožnika poznal. Direktorica tožene stranke je tožniku le povedala, kakšen kader išče in da je zainteresirana za čimprejšnjo zaposlitev. Vztraja, da je tožnik upravičen do denarnega povračila v višini ene plače. Pri tem bi moralo sodišče upoštevati ugodne objektivne razmere na trgu dela. Tožnik trdi, da je od aprila 2019 dalje delal kot natakar, to delo pa bi lahko opravljal tudi pri toženi stranki, saj mu je to delovno mesto ponudila, vendar ga je zavrnil. Posledično je napačna odločitev o pravdnih stroških. Sodišče ni odločilo o umaknjenem delu tožbe. Tožnik ni uspel v pretežnem delu zahtevka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Po tretjem odstavku 19. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 56/18 in nasl.), ki velja za toženo stranko, se trajanje in način spremljanja poskusnega dela in oblikovanje ocene dogovori v pogodbi o zaposlitvi. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi določa le časovno trajanje poskusnega dela in da se stranki nista dogovorili za način spremljanja poskusnega dela. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je bil dejansko sklenjen dogovor o načinu spremljanja poskusnega dela med tožnikom in direktorico. Obstoja in vsebine dogovora o načinu spremljanja poskusnega dela v tem sporu tožena stranka ni dokazala. Prav tako ni dokazala, da bi bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, kako se bo oblikovala tožnikova ocena poskusnega dela. Tožena stranka ni izdelala niti ocene poskusnega dela.

7. V pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik direktorja za gostinstvo je določeno, da ima tožnik status vodilnega delavca. Pritožba sicer pravilno opozarja, da se od vodilnega delavca pričakuje večja mera samostojnosti oziroma samoiniciativnosti, vendar pa je bil tožnik dolžan upoštevati navodila nadrejene, ki ga je v decembru 2018, ko je bilo največ gostov, vsakodnevno razporejala na strežbo. Ker je po pravilni ugotovitvi sodišča tožena stranka odrejala tožniku dela natakarja, tako da tožnik ni mogel opravljati nalog delovnega mesta, za katerega je bilo s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno poskusno delo, mu ni omogočila, da bi poskusno delo uspešno opravil. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

8. Ni mogoče slediti navedbam tožene stranke, da je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2018 prenehal veljati aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 10. 2018, ki se nanaša na plačilo za opravljeno delo. Ta se je izvrševal od vzpostavitve delovnega razmerja, to je od 1. 12. 2018 dalje, saj je tožena stranka izplačala plačo za mesec december 2018 za opravljenih 152 ur in za januar 2019 za 82 opravljenih ur (51 ur je bilo prenesenih iz prejšnjega meseca) prav ob upoštevanju neto urne postavke 15 EUR, ki je bila dogovorjena med strankama.

9. Delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Praviloma torej do nadomestila v višini plače, kot se je delavcu dejansko izplačevala pred učinkovanjem oziroma podajo odpovedi. Na ta način je delavcu krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bila neto urna postavka 15 EUR dogovorjena le za primer dejanskega dela in da je osnova za izračun nadomestila plače v primeru odsotnosti z dela lahko zgolj višina osnovne plače, določena v pogodbi o zaposlitvi.

10. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da so v urno postavko vključeni tudi stroški malice in prevoza, kar izhaja iz aneksa. Takšen dogovor je v nasprotju z določbami 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa obveznost delodajalca, da delavcu med drugim zagotovi povračilo stroškov v zvezi z delom. Dogovor med strankama je torej lahko zajemal le neto urno postavko plače in ga ni mogoče razlagati tako, da so s plačilom plač po dogovorjeni urni postavki poravnani tudi stroški prevoza na delo in z dela (Pdp 217/2013, Pdp 714/2013 in Pdp 587/2017).

11. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora tožena stranka tožniku za obdobje od 24. 1. 2019 do vključno 22. 4. 2019 plačati dogovorjeno plačilo za delo, zmanjšano za prejete zneske nadomestil za primer brezposelnosti, v mesečnih neto zneskih. Navedeno pomeni, da je sodišče pri priznanju pravic iz delovnega razmerja upoštevalo prejemke, ki jih je tožnik prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožena stranka mora plačati tožniku le razliko do polnega nadomestila plače. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi odločitve.

12. Pravilna je tudi odločitev o denarnem povračilu. Poleg starosti (36 let), trajanja zaposlitve pri toženi stranki (manj kot dva meseca), pravic, ki jih je tožnik uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (razliko do polnega nadomestila plače za tri mesece v okviru reparacije) in njegovih dobrih zaposlitvenih možnosti (gostinski tehnik) je sodišče upoštevalo, da je lastnik tožene stranke (oče zakonite zastopnice) tožnika nagovoril, naj se zaposli pri toženi stranki. Tožnik je iz tega razloga odpovedal delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, pri katerem je prejemal visoko plačo. Tožena stranka je vnesla določilo o poskusnem delu v pogodbo o zaposlitvi in jo tožniku ponudila v podpis po tožnikovi odpovedi delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu. Dela pomočnika direktorja za gostinstvo, za katera je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, mu tožena stranka zaradi odrejanja dela natakarja ni omogočila opravljati. Pri novem delodajalcu ima tožnik nižjo plačo. Glede na naštete okoliščine je po presoji pritožbenega sodišča odmera denarne odškodnine v višini dveh bruto plač primerna.

13. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik uspel v sporu o prenehanju delovnega razmerja. Zato je toženi stranki utemeljeno naložilo, da mora povrniti tožnikove stroške postopka in pri tem ustrezno upoštevalo okoliščino delnega umika tožbe, saj tožniku ni priznalo stroška sodne takse.

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je tožniku dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo - 375 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 279,99 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).