Jedro

Pri presoji neogibnosti pripora za varnost ljudi mora sodišče upoštevati tudi težo konkretnega očitanega kaznivega dejanja, pri tem pa predlog državnega tožilca, kakšen vzgojni ukrep naj sodišče izreče mladoletniku, ni relevantno merilo, saj na njegov predlog sodišče ni vezano.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. V zvezi s predlogom Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani za izrek vzgojnega ukrepa st. mld. D.H. zaradi dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 22. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku po 300. členu KZ-1, je senat za mladoletnike mladoletniku podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo mladoletnikovih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri zagovorniki uvodoma izrecno ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, vložniki predlagajo, da Vrhovno sodišče sklepa razveljavi in pripor odpravi ali ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na zahtevo predlagal njeno zavrnitev, saj ugotovljene okoliščine (ki jih na kratko povzame), utemeljujejo sklep, da je pri mladoletniku podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan mladoletniku in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi bilo podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo prvostopenjskega sklepa. Odklanja stališče višjega sodišča, ki nasprotje med ugotovitvijo prvostopenjskega sklepa o "ponovitveni nevarnosti" (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) in ugotovitvijo, da je pripor "neogibno potreben za nemoten potek kazenskega postopka in varnost drugih ljudi ter njihovega premoženja" označi kot "nespreten zapis", ki ne pomeni kršitve postopka. Po mnenju zagovornikov posegi v temeljne človekove pravice in svoboščine takšnih nejasnosti in nerazumljivosti v odločbi ne dovoljujejo.

7. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovorniki smiselno uveljavljajo, je podana, če se nasprotje (med izrekom in razlogi) nanaša na neko pravno relevantno dejstvo. V konkretnem primeru med izrekom, ki ugotavlja priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter razlogi sklepa, ki neogibnost pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti povezuje z varnostjo ljudi in njihovega premoženja, ni nobenega nasprotja. V bistvenem je torej izpodbijani sklep jasen in razumljiv. Prepis zakonskega besedila v sklepu, ki ga izpostavlja zahteva (nemoten potek kazenskega postopka), na nejasnost in razumljivost sklepa ne more imeti nobenega vpliva, saj je v povezavi z ugotovljenim pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti ta del zapisa povsem odveč, celo nesmiseln; neogibnost pripora za potek kazenskega postopka je namreč lahko vzročno povezana le s pripornima razlogoma po 1. oziroma 2. točki, ne pa tudi z razlogom po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zato oceni višjega sodišča, da v tem primeru za zatrjevano procesno kršitev ne gre, ni mogoče očitati, da bi bila napačna.

8. Neutemeljene so navedbe zahteve, da okoliščine (ki se nanašajo na osebnost mladoletnika, njegovo premoženjsko stanje in težo kaznivih dejanj) v prvostopenjskem sklepu niso konkretizirane in da se višje sodišče na pritožbene navedbe obrambe v tej smeri ni odzvalo. Iz obrazložitve prvega sklepa izhaja, da je sodišče med osebnimi okoliščinami, ki jih je upoštevalo pri odločanju o priporu, izrecno in določno izpostavilo mladoletnikovo predrznost in njegov neustrezen odnos do avtoritet, Višje sodišče pa je v teh okoliščinah videlo odraz mladoletnikove osebnosti. Za odločanje o priporu so relevantne tudi ugotovitve sodišča, da je mladoletnik brez rednih sredstev za preživljanje in da (med begom iz vzgojnega zavoda, ko naj bi storil obravnavana kazniva dejanja) ni imel denarja, s katerim bi prosto razpolagal. Če zagovorniki v navedenih okoliščinah vidijo nelogičnost (ker da teh okoliščin ni mogoče enačiti s polnoletnimi osebami, ki so dela zmožne), v nasprotju z zakonom izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP). Neupoštevni so tudi očitki zahteve, da je neobrazložena teža kaznivih dejanj kot okoliščina, ki utemeljuje priporni razlog. Sodišče je to okoliščino utemeljilo (na abstraktni ravni) s predpisano kaznijo, številom premoženjskih kaznivih dejanj ter načinom storitve, ko naj bi mladoletnik pri dveh vlomnih tatvinah, storjenih na posebno predrzen način, vzel iz blagajne vse, kar je bilo v njej. Če zagovorniki slednji okoliščini pripisujejo, da je neživljenjska in nelogična, z njenim drugačnim vrednotenjem ponovno v nasprotju z zakonom grajajo dejansko stanje.

9. Iz nadaljnjih navedb zahteve je razbrati tudi očitek (ki pa ni utemeljen), da sodišče ni upoštevalo izjemnosti pripora v postopku zoper mladoletnika ter škodljivih vplivov na njegov nadaljnji razvoj in da bi zato bilo primerneje pripor odpraviti ali ga nadomestiti z milejšim ukrepom (hišnim priporom).

10. Pri presoji neogibnosti pripora sta sodišči, izhajajoč iz načela sorazmernosti, upoštevali vrsto konkretnih in specifičnih okoliščin, na podlagi katerih sta pravilno ocenili, da niti s predlaganim hišnim priporom, kot tudi ne s kakšnim drugim milejšim ukrepom mladoletniku ne bi bilo mogoče preprečiti ponavljanja kaznivih dejanj in da je glede na visoko stopnjo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja zoper premoženje v tej fazi postopka pripor edini ukrep, s katerim je moč doseči ta cilj. Pri tem sta sodišči upoštevali zlasti: obseg in težo obravnavanih kaznivih dejanj (tri kazniva dejanja tatvine, od tega dve kaznivi dejanji velike tatvine, storjeni na posebno predrzen način), dosedanjo neuspešnost izrečenih vzgojnih ukrepov (nadzorstvo organa socialnega varstva in oddaje v vzgojni zavod), da naj bi kazniva dejanja mladoletnik storil v času 14 dni med begom iz vzgojnega zavoda, neustrezen odnos do avtoritet ter nezmožnost mladoletnikove matere, vplivati na mladoletnika. Vse to pa so okoliščine, ki tudi ob upoštevanju najstrožjih meril pri presoji neogibnosti pripora odtehtajo poseg v mladoletnikovo osebno svobodo.

11. Pri presoji neogibnosti pripora za varnost ljudi je sodišče dolžno upoštevati tudi uravnoteženost ukrepa s težo konkretnega očitanega kaznivega dejanja (sorazmernost v ožjem pomenu besede). Predlog državnega tožilca, kakšen ukrep naj sodišče izreče mladoletniku, pri tej presoji ni relevantno merilo, kot zmotno meni zahteva. Sodišče namreč pri izbiri vzgojnega ukrepa ni vezano na predlog državnega tožilca. Tako je bilo tudi v tem primeru, ko je presodilo, da bo najbolje dosežen namen vzgojnih ukrepov z izrekom ukrepa oddaje mladoletnika v prevzgojni dom, ne pa s predlaganim milejšim ukrepom.

12. Ob ugotovitvi, da uveljavljane kršitve zakona niso izkazane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).