Jedro

Če sodišče ne dovoli nasprotne tožbe, se ta ne zavrže, temveč se obravnava kot samostojna tožba v ločenem postopku. Ker je bila obravnavana tožba sprva vložena kot eventualna nasprotna tožba, pa je sodišče ni dovolilo in jo je odstopilo pristojnemu sodišču, je postala samostojna, prvotno postavljen pogoj za njeno obravnavanje pa je izgubil vsak smisel, zato je sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči z obrazložitvijo, da se pogoj ni izpolnil, ker je bila v osnovni pravdi sklenjena sodna poravnava.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo z dne 13. 6. 2002. 2. Tožnica v pravočasni pritožbi sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kot bistveno navaja, da je tožbeni zahtevek sprva res postavila z nasprotno tožbo v pravdi P 122/97, vendar je okrajno sodišče ni dopustilo in jo je odstopilo okrožnemu sodišču. Uveden je bil nov pravdni postopek, v katerem se je tožničin zahtevek obravnaval kot samostojna tožba. Nasprotna tožba je edini možen primer pogojnega uveljavljanja tožbenega zahtevka, ker pa je ta izgubila svoj značaj in postala samostojna, kot taka ne more biti eventualna ali pogojna. Vztraja, da svojega zahtevka ni omejila z nikakršnim pogojem. Pripominja, da ga je večkrat tudi spremenila in ga ni z ničimer pogojevala. Poudarja, da izpodbijani sklep zanjo predstavlja procesno presenečenje, ki samo po sebi krši njeno pravico do enakega varstva. Dvanajst let je plačevala odvetnike, hodila na naroke in zbirala procesno gradivo, sodišče pa jo je vsa ta leta zavajalo, da je njena tožba prava in ne pogojna. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je v pravdi pred Okrajnim sodiščem v Kranju P 122/97 (kasneje P 154/2004 in P 176/2009), v kateri je nastopala kot toženka, vložila eventualno nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, da v primeru, da sodišče ugodi tožbenemu zahtevku R. K. (tam tožnika), odloči tudi o tem, nasprotnem zahtevku. Okrajno sodišče v Kranju nasprotne tožbe ni dopustilo in je tožbo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kranju. V osnovni pravdi, ki je še naprej tekla pred Okrajnim sodiščem v Kranju, sta stranki 13. 1. 2010 sklenili sodno poravnavo. Ker se ta postopek torej ni končal z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, je sodišče prve stopnje zaradi neobstoja/neizpolnitve pogoja nasprotno tožbo z izpodbijanim sklepom zavrglo.

6. Pritožnica utemeljeno opozarja, da se je narava njene tožbe tekom postopka spremenila. Kadar namreč toženec vloži nasprotno tožbo, pa sodišče ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP, nasprotne tožbe ne zavrže, temveč mora šteti, da gre za samostojno tožbo – ki se vpiše kot samostojen spis in se po potrebi odstopi pristojnemu sodišču. Okrajno sodišče v Kranju je zahtevek iz nasprotne tožbe že davno odstopilo stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kranju in od tistega trenutka dalje je na podlagi te tožbe pred njim tekel nov in neodvisen postopek, ki traja že 12 let. Prvostopenjsko sodišče je zmotno štelo, da se v tem, „novem postopku“ še vedno obravnava nasprotna tožba, in izhajalo, da je bila ta postavljena kot eventualna nasprotna tožba. Čeprav zakon eventualne nasprotne tožbe direktno ne ureja, sodna praksa sicer ne vidi ovire za uveljavljanje pogojnega nasprotnega zahtevka. (1) Čeprav ima sodišče prve stopnje prav, da sodne poravnave ni mogoče šteti kot ugoditev tožbenemu zahtevku, je spregledalo, da je v trenutku, ko je nasprotna tožba postala samostojna, postavljeni pogoj izgubil vsak smisel: nobena tožba ne more biti vložena pogojno, edina izjema je nasprotna tožba. A ker tu obravnavana tožba zaradi zgoraj pojasnjenega ni (več) nasprotna, tudi ni vložena pod pogojem. Ob tem je treba pritrditi pritožnici, da je zahtevek večkrat spremenila, ob spremembah pa ni bilo govora o pogojevanju.

7. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da je bila (nasprotna) tožba v odgovor tožencu vročena že leta 2003 (kar 7 let preden je bila sklenjena sodna poravnava), torej je bil toženec z njenim obstojem seznanjen. Pravdni stranki bi, če bi želeli, v sodno poravnavo vključili tudi predmet tu obravnavane tožbe, pa tega nista storili. Odločitev prvostopenjskega sodišča je nepravilna, zato jo je pritožbeno sodišče razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP) in zadevo vrača sodišču prve stopnje, ki naj nadaljuje s postopkom in meritorno odloči. 8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sklep Višjega sodišče v Kopru z dne 10. 1. 2012, opr. št. Cp 1075/2011, sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 9. 2010, opr. št. I Cpg 606/2010, sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 1. 2000, opr. št. I Cp 2002/1999.