Jedro

Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da tudi, ko ne gre za neposredno kolizijo dveh prizadetih ustavnih pravic, to še ne pomeni, da so dokazi pridobljeni s strani zasebnikov, ki niso oškodovanci kaznivega dejanja, nezakoniti, kot skuša poenostavljeno prikazati pritožnik. V takšnih primerih je potrebno namesto tehtanja uporabiti test pričakovane zasebnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Novem mestu kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo zagovornika obtoženega A. A. za izločitev dokazov.

2.Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in dokaze izloči (CD z videoposnetki nadzornih kamer na objektu družbe B. ter album fotografij, ki je bil izdelan na podlagi teh posnetkov).

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa skladno s sodno prakso pojasnilo pomen vidika pravice do zasebnosti, tudi v primeru videonadzora in fotografiranja, vendar je v točki 5 obrazložitve napačno zaključilo, da na nobenem od zaseženih videoposnetkov nadzorne kamere ni mogoče zaznati kakršnegakoli podatka, s katerim bi bilo mogoče določljivo opredeliti oziroma identificirati osebi, ki sta na posnetku. Smiselno te zaključke utemeljeno izpodbija tudi pritožnik, ko navaja, da je konkretno videosnemanje pomenilo poseg v pravico do informacijske zasebnosti. Pritožbeno sodišče namreč pojasnjuje, da je vprašanje, ali oziroma kdaj je videoposnetek osebni podatek, splošno in je nanj mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila. Iz opredelitve pojmov "osebni podatek" in "posameznik" v 5. členu Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) v zvezi s 4. členom Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR) jasno izhaja, da je videoposnetek posameznika nosilec njegovega osebnega podatka (tj. zunanje podobe) takrat, ko je posameznik na njem določen ali določljiv na način, da ga je mogoče identificirati brez velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali časa.¹ Glede na dejstvo, da sta na videoposnetkih in fotografijah, izdelanih iz videoposnetkov, jasno razvidna dva moška, način njune hoje, oblačila, postava, frizura in obraz iz strani, kar pa je potrebno ocenjevati tudi v povezavi z dejstvom, da sta bila oba obtoženca kmalu po dogodku izsledena s strani oškodovankinega očeta in nato identificirana s strani policije, ki so torej nedvomno videli njuna oblačila, postavo, frizuro, obraz, ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da problematizirani videoposnetki ne vsebujejo sporočila o določljivem posamezniku, ki se ga lahko posredno ali neposredno identificira. Posameznika na posnetkih sta določljiva. Posnetki, ki so poleg podobe določeni tudi s podrobnimi krajevnimi in časovnimi podatki, določajo, kdo in na katerem kraju se je gibal ter kaj je tam počel. To pa tudi pomeni, da takšen videonadzor pomeni obdelavo osebnih podatkov. Vsaka obdelava osebnih podatkov pa pomeni poseg v človekovo pravico do varstva osebnih podatkov oziroma temu ustrezen del pravice do informacijske zasebnosti.² Vendar pa pravica do zasebnosti ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS.

5.Pritožnik utemeljeno opozarja, da v konkretni zadevi oškodovanec ni bila družba B. d. o. o., od katere je policija pridobila videoposnetke in da je potrebno razlikovati med primeri, ko je v zasebnost poseženo s strani državnega organa ter primeri, ko v zasebnost poseže posameznik. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je o praktični konkordanci govora takrat, ko gre za tehtanje med ustavnimi pravicami obdolženca in ustavnimi pravicami oškodovanca, ki so bile ob pridobivanju dokazov <u>neposredno ogrožene</u> v primerih, ko gre za dokaze, ki jih pridobijo zasebniki. Bistveni pogoj za tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama je, da je kolizija med njima neposredna. Ker v konkretnem primeru, kot je to pravilno poudaril tudi pritožnik, B. d. o. o. ni oškodovanec, tudi praktična konkordanca in tehtanje med ustavnimi pravicami ne pride v poštev, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6.Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da tudi ko ne gre za neposredno kolizijo dveh prizadetih ustavnih pravic, to še ne pomeni, da so dokazi pridobljeni s strani zasebnikov, ki niso oškodovanci kaznivega dejanja, nezakoniti, kot skuša poenostavljeno prikazati pritožnik. V takšnih primerih je potrebno namesto tehtanja uporabiti test pričakovane zasebnosti (sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 18266/2010 z dne 16.10.2014, I Ips 6269/2015 z dne 24.8.2017 in I Ips 1865/2016 z dne 15.3.2018), o čemer pa izpodbijani sklep nima nobenih razlogov.

7.Pritožnik še navaja, da je družba B. d. o. o. kot zasebnik snemala javne površine in ne zasebno lastnino, zato je kršila določbe 76. - 80. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). Po mnenju pritožnika v trenutku, ko posameznik s svojim videonadzorom zajema posnetke javne površine, že pride do prekomernega posega v pravice tretjih. Kamera je bila nameščena v prvem nadstropju znotraj objekta, pokrivala pa je le javno površino ter privatne stanovanjske objekte ob javni cesti. Površina od družbe B. d. o. o. je le površina znotraj žive meje iz lovorikovcev, ki so vidni v desnem spodnjem delu fotografij. Takšno snemanje javnih površin pa po mnenju pritožnika ni dovoljeno, oziroma le izjemoma (izjeme so določene v 80. členu ZVOP-2, ki pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni).

8.S takšnimi pritožbenimi navedbami po mnenju sodišča druge stopnje pritožnik smiselno ocenjuje, da sta obtoženca na javni cesti utemeljeno pričakovala zasebnost, vendar pa se sodišče druge stopnje do njih ne more opredeliti, ker je bilo že zgoraj pojasnjeno, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o vprašanju ali sta obtoženca na javni površini, na kateri sta bila posneta, utemeljeno pričakovala zasebnost. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

9.Sodišče prve stopnje bo moralo v novem odločanju pri ugotavljanju, ali sta obtoženca utemeljeno pričakovala zasebnost, upoštevati vsebino videoposnetkov, ki so bili pridobljeni od B. d. o. o. (ugotoviti kaj je na posnetkih vidno - zasebne ali javne površine), ugotoviti ali so bile kamere uporabljene za običajen namen, to je za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in ali po kakovosti in obsegu (ne) posegajo v intimnejše sfere posameznikove zasebnosti, ali posnetki so ali niso nesorazmerno posegali v obtoženčevo pravico do zasebnosti ter ali pravica do zasebne lastnine pretehta nad pravico obtožencev do zasebnosti. Čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa. Ob tem sodišče druge stopnje opozarja še na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), zadevo Perry, v kateri se je ESČP postavilo na stališče, da normalna uporaba video nadzornih kamer na krajih, kot so ulice, nakupovalni centri ali policijske postaje, sama po sebi ne vzbuja pomislekov o pravici do spoštovanja zasebnega življenja iz prvega odstavka 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), hkrati pa tudi na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 6269/2015 z dne 24.8.2017 in I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021.

10.Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

-------------------------------

1Primerjaj s sklepom VSRS X Ips 230/2017 z dne 28. 11. 2018.

2Odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-238/99-9 z dne 9. 11. 2000 (15. odstavek obrazložitve), U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, U-I-122/13 z dne 10. 3. 2016.

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 83 Zakon o varstvu osebnih podatkov (2022) - ZVOP-2 - člen 5