Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - nateg vratnega mišičevja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prometno nezgodo z dne 8.6.1999 razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino 1.210.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.500 SIT od 22.10.1999 do plačila, od zneska 7.000 SIT od 7.1.2000 do plačila in od zneska 1.200.000 SIT od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. V presežku (do uveljavljanih 2.010.500 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo za 300.000 SIT in s tem prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 910.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti zavrnilnemu delu sodbe (1.100.000 SIT) je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je tožnica v pritožbi izpostavila več primerov, kjer je bila oškodovancem prisojena ob podobnem obsegu nepremoženjske škode kar trikrat višja odškodnina. Tožnico zanima, zakaj ji pripada zgolj tretjina ali četrtina odškodnine, kakršno so sicer prejemali oškodovanci v podobnih primerih. Višje sodišče na to vprašanje ni odgovorilo, čeprav gre za kršitev ustavne pravice do enakega varstva pred zakonom, zato takšna ignoranca predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tožnica v nadaljevanju revizije navaja, da ji je bila prisojena prenizka odškodnina. Povzema trajanje različno hudih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju ter meni, da ji je treba, še posebej zaradi bodočih vsakodnevnih telesnih bolečin, prisoditi vseh zahtevanih 1.100.000 SIT. Tudi prisojena odškodnina iz naslova strahu je prenizka. Primarni strah je tožnica prestajala kar nekaj minut, kar je zelo dolgo, sekundarni strah pa približno mesec dni in je bil še posebno hud, ker je šlo za poškodbo vratne hrbtenice. Ob pravilni uporabi materialnega prava ji pripada 250.000 SIT. Tudi prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisojena bistveno prenizko. Sodbi sodišč sta tipičen primer, ko sodišča vsepovsod poudarjajo, da procentualna ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti sploh ni relevantna, v resnici pa v praksi upoštevajo zgolj to oceno. Že na prvi pogled je vidno, da gre za težji zvin vratne hrbtenice, ki ga je izvedenec subjektivno pač ocenil z dvoodstotnim zmanjšanjem življenjske aktivnosti. Taka ocena je nerealna, stopnjo zmanjšanja življenjske aktivnosti pa vsak izvedenec ocenjuje po svoje in tabele sploh ne obstajajo. Sodišči sta popolnoma prezrli opisno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnica je bila pred nezgodo aktivna upokojenka, veliko je delala na vrtu, pazila na vnuka ter brez težav opravljala vsa gospodinjska opravila. Zaradi posledic nezgode se je tožničina kvaliteta življenja bistveno zmanjšala. Težjih del na vrtu ne zmore, ne more več dvigovati vnukov, popolnoma je opustila vsa ročna dela, ne zmore tudi težjih gospodinjskih del. Zaradi vseh navedenih omejitev prestaja intenzivne duševne bolečine, zato ji gre denarna odškodnina v znesku 700.000 SIT.

Tožnica izpodbija tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka že od 10.12.1999 dalje uporablja tožničin denar. Zato tožnici pripada določeno nadomestilo. Če sodišče tožnici ne prizna nadomestila za uporabo njenega kapitala, krši njeno ustavno pravico do privatne lastnine. Čas pa je, da vrhovno sodišče razmisli o svojih stališčih, kar se tiče priznavanja nadomestila za uporabo tujega kapitala pred 1.1.2002. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002), je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo zatrjuje revizija. Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbene trditve o višjih odškodninah v drugih podobnih zadevah in jih zavrnilo kot neutemeljene. Razlogi o tem so na 5. in 8. strani izpodbijane sodbe, ko pritožbeno sodišče poudarja pomen individualizacije odškodnin. Razpon odškodnin za poškodbo, kakršno je dobila tožnica, je zelo velik, zato izsek iz celovite sodne prakse, ki ga je podala tožeča stranka, ne more biti odločilen pri dosojanju odškodnine za nepremoženjsko škodo za tožnico. Razlogi izpodbijane sodbe so zadostni, pri čemer že primer konkretne zadeve, ki jo tožnica še navaja v reviziji, izkazuje nujnost zadržanosti pri tovrstnih primerjavah. Tožnica se sklicuje na odškodnino v zadevi vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 232/96, kjer pa je bila odškodnina prisojena za lažji pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, udarec v levo ramo in udarec v levo stran prsnega koša ter posledični postkomocionalni sindrom in cervikobrahialni sindrom oziroma tako imenovani sindrom zamrznjene rame. V obravnavani zadevi pa gre za nateg vratnega mišičja po nihalni poškodbi vratu, kot je ugotovljeno v izpodbijanih sodbah. Primerjava zadev pokaže očitno raznolikost poškodb in njihovih posledic, tako da je primerjava odškodnin neumestna.

Revizijsko sodišče zato zaključuje, da tožnica neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in trdi, da ji gre za telesne bolečine vsa zahtevana odškodnina v višini 1.100.000 SIT. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je dejanska ugotovitev nižjih sodišč, izhajajoča predvsem iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. G. K., da je tožnica v prometni nezgodi dne 8.6.1999 dobila nateg vratnega mišičja po nihajni poškodbi vratu. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so, da je imela tožnica zmerne ali srednje hude telesne bolečine dva dni, lahke stalne bolečine dva tedna, lahke občasne telesne bolečine nekaj mesecev, lahke občasne telesne bolečine pa trpi še danes in jih bo v bodoče. Hospitalizirana ni bila, zaradi bolečin pa je jemala pomirjevala ter sredstva s protibolečinskim in protivnetnim delovanjem. Pri kirurgu in pri ortopedu je bila po enkrat pregledana, pri splošnem zdravniku pa trikrat. V nadaljevanju je splošnega zdravnika obiskovala zaradi drugih razlogov, a mu je tožila tudi o bolečinah v vratu in roki ter prejemala za to zdravila. Tožnica je bila enkrat na rentgenu in enkrat na EMG preiskavi, za delo pa je bila nesposobna en mesec. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za to vrsto škodo sta se sodišči oprli na določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89) in upoštevali okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter to, da odškodnina ne bi šla na roko težjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišči sta upoštevali temeljni načeli za odmero odškodnine in sicer načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, pri čemer je bilo upoštevno predvsem razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in pa primerljivost z drugimi primeri sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod. Revizijsko sodišče opisani metodi in merilom pritrjuje in se strinja z oceno pritožbenega sodišča, da pretekle telesne bolečine niso bile izrazito intenzivne in dolgo časa trajajoče, kar velja tudi za neugodnosti med zdravljenjem. Tožnica res trpi občasne telesne bolečine, ki pa so lahke, kot je ugotovljeno v izpodbijanih sodbah, tako da revizijske trditve o zelo intenzivnih bolečinah pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), zaradi česar jih ni mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina v znesku 300.000 SIT skladna z zgoraj navedenimi načeli in merili, da so vse okoliščine primera pravilno ocenjene in da ni prezrta primerjava s tistimi primeri sodne prakse, v katerih je bil ugotovljen približno enak obseg škode. Prisojeni denarni znesek denarnega zadoščenja za telesne bolečine pomeni pravilno uporabo materialnega prava, zato revizijsko sodišče zaključuje, da so neutemeljene revizijske trditve, da gre tožnici višja odškodnina za to vrsto škode.

Za strah je tožnica zahtevala 300.000 SIT, prisojena pa ji je odškodnina v znesku 200.000 SIT. Tožnica je bila potnica v avtomobilu, v katerega je od zadaj trčil tovornjak. Ugotovljeno je, da je tožnica pri trčanju utrpela hud primarni strah, ko se je ustrašila za življenje. Takoj po nezgodi se je ta pomiril, med zdravljenjem je obstajal strah pred morebitnimi trajnimi posledicami. Glede na trajanje zdravljenja in glede na posledice je ugotovljeno, da ni šlo za hujšo stopnjo sekundarnega strahu. Revizijsko sodišče pritrjuje nižjima sodiščema, da je odškodnina za strah v znesku 200.000 SIT primerna tako okoliščinam primera kot tudi skladna z drugimi odškodninami za tovrstno škodo primerljivega obsega. Merila iz 200. člena ZOR ne dajejo podlage za višjo odškodnino, zato je po prepričanju revizijskega sodišča s prisojeno odškodnino materialno pravo tudi v tem delu sodbe pravilno uporabljeno.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnica zahtevala odškodnino v znesku 600.000 SIT (list. št. 39 in list. št. 55), ne pa v znesku 700.000 SIT kot trdi v reviziji.

Sodišči prve in druge stopnje sta ji prisodili odškodnino v znesku 400.000 SIT, kar naj bi bilo po tožničinem prepričanju premalo, ker se ji je kvaliteta življenja bistveno zmanjšala in zato prestaja intenzivne duševne bolečine. Dejanske ugotovitve na tem področju so, da ima tožnica lažjo zavrtost gibljivosti vratu v zadnji četrtini, občasno mrtvičenje desne zgornje okončine z lažjo do zmerno oslabljeno močjo stiska desne roke. Tožnica je zato omejena pri gospodinjskih in domačih delih, to je pri delih, ki zahtevajo moč desne roke, pri delih, kjer nastopajo prisilne drže vratu in pri stanjih, kjer pride do nenadnih in sunkovitih gibov v vratu. Tožnica je omejena pri prenašanju bremen in pri delu na vrtu. Tožnica ne more več paziti vnukov, ker jih ne more dvigovati. Ne more več kvačkati in plesti. Te okoliščine sta nižji sodišči upoštevali pri odmeri odškodnine, zraven pa tudi, da je bila tožnica ob nezgodi stara 62 let in upokojena. Ni sicer dvoma, da je tožnica prikrajšana v vsakdanjem življenju zaradi omejitev, povezanih s poškodbo in da zato trpi, vendar je treba to prizadetost upoštevati v luči njenega upokojenskega statusa in nasploh starosti. Tudi izvedenčeva ocena zmanjšanja življenjske aktivnosti za dva odstotka je ena od okoliščin, pomembna za odmero odškodnine, ne pa edina, kot neutemeljeno trdi revizija. Nižji sodišči nista prezrli konkretnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot sta ga ugotovili, prav tako pa sta primerno upoštevali načelo objektivizacije, torej primerjavo z ostalimi nepremoženjskimi škodami. Prisojena odškodnina v znesku 400.000 SIT je po prepričanju revizijskega sodišča ustrezna standardu pravične denarne odškodnine v tožničinem primeru, zato je tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče tudi nima pomislekov proti odločitvi pritožbenega sodišča glede zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo, ki so pravilno prisojene od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, to je od 22.5.2001. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede teka zamudnih obresti ter opozarja na funkcijo obresti, ki so imele poleg sankcije za dolžnikovo zamudo tudi valorizacijsko funkcijo, hkrati pa je prihajalo do valorizacije ob upoštevanju 189. člena ZOR o povračilu škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj se je lahko šele tedaj določila vsebina pravnega standarda pravične odškodnine. V izogib dvakratni valorizaciji je ustaljena sodna praksa priznavala zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Okoliščine za drugačno odločanje so se stekle s 1.1.2002 po sprejemu načelnega pravnega mnenja o priznavanju zamudnih obresti, pri čemer zaradi pravne varnosti in predvidljivosti sojenja revizijsko sodišče ne more in ne sme v posameznih primerih odstopiti od ustaljene sodne prakse. Od nje bi bilo mogoče odstopiti samo na podlagi utemeljenih razlogov, vendar v tožničinem primeru takih razlogov ni, zato je neutemeljeno njeno revizijsko prizadevanje za drugačno obravnavanje, kot velja za oškodovance v drugih podobnih primerih.

Ker po vsem obrazloženem izhaja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in da ni bilo uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče tožničino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).