Jedro

Pritožba se lahko vloži samo zoper sodbo (sklep), izdano na prvi stopnji. Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena, tako da jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 3. 2012.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo pritožbo izvedenskega organa.

Zoper navedeni sklep je izvedenski organ vložil pritožbo in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 336. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ker pravočasno vloženo pritožbo zoper sklep Psp 401/2011 z dne 5. 1 2012 ni posredovalo v presojo niti Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču, niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Kršen je tudi 343. člen ZPP, saj je v 338. členu jasno poudarjeno, da se sodbo oziroma sklep sodišča sme izpodbijati bodisi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nadalje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bila v smislu 370. člena ZPP in 367., 368. in 373. člena v roku 30 dni vložena presoja na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V ZPP ni nikjer izrecno prepovedana uporaba izrednih pravdnih sredstev, v smislu revizije na Vrhovno sodišče, torej tudi ne zoper sklepe sodišč prve in druge stopnje. Izvedenski organ je pravočasno vložil pritožbo zoper sklep Psp 401/2011 z dne 5. 1. 2012 na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba je bila vložena na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, vendar sodišče prve stopnje pritožbo ni posredovalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, temveč je samo sprejelo odločitev, s katerim je pritožbo zoper prej navedeni sklep zavrglo. Izvedenski organ je Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagal, da v reviziji odpravi sklep št. V Ps 2927/2007 z dne 5. 9. 2011, ter sklep Psp 401/2011 z dne 5. 1. 2012. Po mnenju pritožnika sta sodišči prve in druge stopnje pri izdaji sklepov hudo kršili določbe ZPP. Pritožbeno sodišče v sklepu Psp 401/2011 z dne 5. 1. 2012 tudi ni navedlo pravnega pouka. Pritožnik nadalje podrobno navaja, zakaj se ne strinja z odločitvijo tako prvostopnega kot tudi drugostopnega sodišča. Po njegovem mnenju določena denarna kazen nima niti strokovne, niti pravne podlage. V pritožbi nadalje še navaja, da je razpravljajoča sodnica na obravnavi večkrat žalila pritožnika in da so v zvezi s tem že sproženi ustrezni postopki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep z dne 2. 3. 2012 odpravi.

Naknadno je sodišče prve stopnje dne 29. 3. 2012 pritožbenemu sodišču posredovalo še dokumentacijo, ki je bila s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani in sicer „pritožbo zoper sklep RS, Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 401/2011 z dne 5. 1. 2012, v opr. št. Ps 2927/2007, na Vrhovno sodišče Slovenije“.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje s sklepom Ps 2927/2007 z dne 5. 9. 2011 Univerzitetni klinični center Ljubljana, K., Ljubljana (izvedenski organ), kaznovalo z denarno kaznijo 400,00 EUR. Zoper navedeni sklep je navedeni organ vložil pritožbo. S sklepom št. Psp 401/2011 z dne 5. 1. 2012 je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 9. 2011. Zoper odločitev pritožbenega sodišča je izvedenski organ dne 7. 2. 2012 vložil pritožbo. ZPP v 366. členu določa, da se v postopku s pritožbo zoper sklep uporabljajo smiselno določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o odgovoru na pritožbo in o obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V prvem odstavku 343. člena ZPP je določeno, da prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka. Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

V sporni zadevi je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zoper sklep pritožbenega sodišča ni dovoljena pritožba. Pritožba se namreč lahko vloži le zoper sodbo, izdano na prvi stopnji (prvi odstavek 333. člena ZPP), oziroma zoper sklep sodišča prve stopnje, razen če ni v ZPP določeno, da zoper sklep ni pritožbe (prvi odstavek 363. člena ZPP). Ker je pritožba, kot redno pravno sredstvo dovoljena le zoper sklep sodišča prve stopnje, ne pa zoper sklep sodišča druge stopnje, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi že citiranega prvega odstavka 343. člena ZPP, pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sklep sodišča druge stopnje ni vseboval pravnega pouka, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravni pouk skladno z 324. členom ZPP vsebuje le sodba oziroma sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik je vlogo izrecno označil kot pritožbo, s tem da se v obrazložitvi sklicuje tudi na člene ZPP, ki se nanašajo na revizijo. V bistvu enaka vloga je bila posredovana tudi predsedniku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Tudi v primeru, če bi šlo za revizijo, je odločitev sodišča prve stopnje zakonita. Skladno s prvim odstavkom 91. člena ZPP v zvezi s 374. členom ZPP namreč sodišče prve stopnje zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo (revizijo) vloženo po pooblaščencu, ki ni odvetnik oziroma izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama, če ne izkaže, da izpolnjuje pogoje po četrtem odstavku 86. člena ZPP, kar pomeni, da mora izkazati, da ima stranka sama oziroma njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Vloga izvedenskega organa pa ni bila vložena niti po odvetniku, niti zakonita zastopnica ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.