Jedro

Že iz besedila člena 32(3) Direktive št. 2005/85/EC izhaja, da naj predhodni postopek v nacionalni zakonodaji ne bi pomenil le, da pristojni organ zgolj ugotavlja, ali je stranka predložila nek nov pomemben element z vidika pogojev za mednarodno zaščito ali tega ni storila, ampak da naj bi pristojni organ te nove "elemente", "navedbe", "ugotovitve" tudi "predhodno obravnaval" (32(1) in (3) člen Direktive). Iz primerljive mednarodno-pravne sodne prakse namreč izhaja, da od oseb, ki so bile v obdobju preganjanja žrtve nasilja, ni mogoče zahtevati, da ob prvem zaslišanju pristojnemu organu v vsakem primeru, ne glede na konkretne okoliščine, razkrijejo podrobnosti ali vse elemente nasilja, katerih žrtve so bile. Tožena stranka mora tovrstne okoliščine presojati glede na standarde in kulturo okolja, iz katerega prihaja tožnica, kajti sicer bi izpodbijano stališče pomenilo, da je od žrtev nasilja vedno upravičeno zahtevati, da mučenje ali nečloveško ravnanje takoj prijavijo in ga naznanijo okolju in da ga tudi natančno opišejo ob prvem zaslišanju v upravnem postopku. V ponovnem postopku mora biti morebitna ugotovitev, da nova navedba ne povečuje v dovolj "pomembni meri verjetnosti", da prosilka izpolnjuje pogoje za status begunca (32(4) člen Direktive št. 2005/85/EC), ustrezno argumentirana, ne pa implicitna. Trditev oziroma nova navedba, da je iz občine A. bila pregnana še zadnja aškalijska družina po oceni sodišča samo po sebi ni nepomembno dejstvo z vidika izpolnjevanja pogojev za pridobitev mednarodne zaščite (v smislu zadnjega dela določila 1. odstavka 56. člena ZMZ).

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve RS št. ... z dne 15. 4. 2008 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka po predhodni združitvi postopkov na podlagi 33. člena v povezavi s 3. alineo 3. člena ter 56. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se zahtevki za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji za B.B. (roj. 25. 5. 1971 v kraju A.), C.C. (roj. 18. 9. 1973 v kraju G.) ter njunih mladoletnih otrok Č.Č. (roj. 12. 7. 1993 v kraju A.), D.D. (roj. 26. 6. 1995 v kraju A.), E.E. (roj. 21. 2. 1997 v kraju A.) in F.F. (roj. 12. 1. 2004 v kraju A.), vsi državljani Republike Kosovo, zavržejo.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pravi, da je na vprašanje uradne osebe, zakaj želi tožnik ponovno zaprositi za priznanje mednarodne zaščite, njegov zastopnik H.H. povedal, da iz istega razloga kot prvič. Zastopnik je opozoril še na nekatere dokaze, ki jih je B.B. predložil že prvič, vendar niso bili upoštevani ter na nove dokaze. Zastopnik je povedal, da je prosilec že prvič predal potrdilo Demokratične stranke za Aškale na Kosovu z dne 20. 3. 2007, poleg tega še osem do deset barvnih fotografij njegove požgane hiše, vendar iz odločbe MNZ ni razvidno, da bi pristojni organ do tega sploh zavzel kakršnokoli stališče. Prosilcu so od teh slik sedaj ostale še štiri in te ponovno prilaga v spis. B.B. je na vprašanje, zakaj želi ponovno zaprositi za priznanje mednarodne zaščite povedal, da v prvem intervjuju leta 2007 v Azilnem domu niso napisali resnice, kakšno je povedal on. V časopisu ..., ki ga je priložil, piše napačno, da je živel v njegovi hiši en Albanec in ena Romkinja, saj je v resnici tam živel s svojo družino. V tem časopisu piše tudi, da so mu hoteli policisti pomagati, vendar njemu nobeden ni nudil pomoči. Tudi I.I. je v tem časopisu, kot tudi na policiji v A., povedal, da imajo težave z mladino. Policisti so takrat rekli, da Romi niso nikoli imeli problemov z Albanci, Srbi ali z drugimi narodnostmi. Nadalje je povedal, da je njegov stric J.J. tudi sedaj pobegnil v Francijo, ter da je 35 let delal edini od manjšine na pošti v A.. Strica so maltretirali dvakrat zaradi tega, ker naj bi posilil 12-letno Albanko in zato, ker naj bi v službo k njemu prišel policist, ki mu je odprl predal in vzel iz njega 50 EUR ter ga aretiral z razlogom, da so ponarejeni. V zaporu je bil mesec dni, nato pa so ga izpustili, še prej pa je bil zaradi obtožbe posilstva zaprt en mesec. V tem času je tudi on (B.B.) stalno zahteval od UNMIK-a, da naj naredijo dobre preiskave, ker to sploh ni res. Po mesecu dni je bil izpuščen brez obtožbe in se je ponovno zaposlil na pošti, po približno dveh mesecih pa se je zgodila ta zgodba s 50 EUR. Ponovno je odšel delat na pošto in dve leti je trpel razne šikane, sedaj pa so mu dali odpoved brez razloga, zato je pobegnil v Francijo. Stric ima tudi dve poročili v časopisu. Po telefonu ga bo prosil, da mu jih pošlje, vendar ko mu bo omogočeno ponovno uporabljati svoj telefon. Na vprašanje njegovega zastopnika, ali je o teh dogodkih že pripovedoval v pravem postopku, je B.B. povedal, da je o tem začel pripovedovati, vendar ga je uradnik v Azilnem domu ustavil in dejal, da naj pripoveduje samo o sebi in ne o drugih. Nadalje je še povedal, da je sedaj srečal strica in njegovo družino v K., kateri so mu povedali, da zanj in za njegovo družino na Kosovu ni varno. V občini A. je živel stric samo dve hiši naprej. Pred vojno je bilo 156 Aškalov v A., po vojni pa sta ostala samo njegova družina in družina J.J., ostale hiše pa so bile požgane. Ko je prišel stric v Francijo, mu je povedal, da ni od njih tam (v A.) nikogar več in da se nikakor ne morejo vrniti tja. Stric je med drugim povedal, da so na dan proslavljanja neodvisnosti Kosova v A. med proslavljanjem Albanci ubili z nožem 30-letnega fanta albanske narodnosti. Stric mu je rekel: "Če se celo med seboj ubijajo, kako naj bomo tam mi varni?" Stric pa je velikokrat ponavljal, da tam voda še ni čista in mu dejal, da je bolje, da se vrne mrtev kot pa živ. Tožnica pa je na vprašanje uradne osebe, zakaj ponovno želi zaprositi za azil, povedala, da pri prvem intervjuju v Azilnem domu ni povedala, da so jo enkrat marca doma, popoldne (leta ne ve), ko so bili nemiri na Kosovu, posilili dva ali trije Albanci. Mož tega ni vedel niti mu tega ni povedala, to mu je povedala šele v Franciji. To je nekako sprejel, čeprav težko. Enkrat so tudi Albanci odpeljali njenega moža v gozd, kjer so ga pretepli in mu vzeli avto. Iz Slovenije ne bi nikoli zbežala. Ker so dobili negativno odločbo, so se bali, da bodo vrnjeni nazaj na Kosovo. Kot Aškali na Kosovu ne morejo živeti, ker je nevarno. Njen mož je delal kot predsednik za Aškale, zato so ga imeli na očeh. Tudi otroci so morali zapustiti šolo, ker so jih pretepali in maltretirali drugi učenci, govorili so jim žaljive besede. To se je dogajalo tik pred njihovim odhodom v Slovenijo. Dodala je še, da je pod stresom in da jemlje tablete. V Franciji so se policisti do njih obnašali zelo grdo, na Kosovu pa nima nikogar, vsi so v drugih državah. Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka C.C. je bil dne 7. 4. 2008 dopolnjen na zapisnik. Na vprašanje uradne osebe, da naj navede razloge, zakaj tega ob podaji prve prošnje dne 26. 6. 2007 ni navedla, je povedala, da je bila utrujena in zmedena in da je to pozabila povedati. Tudi mož ni vedel za posilstvo, to mu je povedala šele v Franciji. Na naslednje vprašanje uradne osebe, da naj opiše vsa dogajanja in okoliščine posilstva, kdaj, kje, kdo ji je to storil - opis oseb, kdo je bil takrat od članov družine doma in ali so ti kaj videli, je C.C. navedla, da misli, da je bilo to leta 2004. Bila je sama doma s F.F., ki je bila stara 3-4 mesece in je spala, ostali otroci so bili v šoli. Otroci so šli v šolo ob 12.00 uri, to pa se je zgodilo okrog treh popoldne. Pogledala je, če F.F. spi. V hišo so prišli trije moški, ki so bili normalno oblečeni, zamaskirani niso bili, rekli niso nič, zaprli so ji z roko usta, jo začeli porivati in slačiti. Začela je kričati, zato so ji zaprli usta in ji rekli, naj bo tiho. Pri tem ni utrpela kakšnih telesnih poškodb. Strah jo je bilo, ker tega ni povedala možu, bala se je za otroke, dokler niso prišli iz šole. Dogodek posilstva ni prijavila na policijo, ker jo je bilo strah. V zvezi s tem dogodkom je poiskala zdravniško pomoč v kraju A., bila je na kontroli v bolnici. Bila je pod stresom, tudi zdravila je dobila tam. V bolnici ni mogla ostati, ker mož in otroci niso vedeli za to, dojila pa je tudi otroka. Zvečer, okrog 20.00 ure istega dne, je prišel mož iz službe in opazil, da z njo nekaj ni v redu, vendar mu ni upala povedati, kaj se je zgodilo. V bolnico ni šla isti dan, temveč je odšla peš naslednji dan, skupaj z najmlajšo hči F.F.. V bolnici je čakala 3 ure, da je prišla na vrsto, še kakšne pol ure je trajal pregled pri zdravnici. Na nadaljnje vprašanje uradne osebe, ali lahko predloži kakšne dokaze, ki bi potrdile njeno izjavo o posilstvu, morda zdravniške izvide, je C.C. odgovorila negativno. V času dogodka - posilstva je bil njen mož v službi, v trgovini, v tovarni v A. (kako se tovarna imenuje ne ve), bil je mesar. Pomoči v kakšni drugi organizaciji, ki se ukvarja s tovrstnimi problemi žensk, ni iskala. Zaupala se je ženi od J.J., ki ni mogla verjeti, kaj ji je povedala. Prosila jo je, da tega ne pove B.B. (možu), da ji ne bo kaj naredil. Na vprašanje uradne osebe ali se morda spominja, kako so izgledale te osebe, starost, obleka in morebitni drugi pomembni podatki ali znaki, je navedla, da niso bili tako mladi in da se ne spominja, kaj so imeli oblečeno, bili so trije. Na naslednje vprašanje uradne osebe, kaj je po tem dogodku - posilstvu najprej naredila, je navedla, da ne ve. Na vprašanje, zakaj se je bala možu povedati, kaj bi se ji zgodilo oziroma kaj misli, da bi ji mož storil, tožnica po nasvetu svojega zastopnika ni odgovorila.

Povedala je, da iz strahu dogodka ni prijavila na policijo. Na nadaljnje vprašanje uradne osebe, ali misli, da bi policija dogodek raziskala oziroma ali ve, kako bi policija pri podobnih ukrepih ukrepala, je odgovorila, da tega ne ve, vse kar pove, pove po resnici. Sama zase je izgubila voljo do življenja, skrbi jo samo za otroke. Na vprašanje uradne osebe, ali so jih kdaj fizično napadli, je C.C. povedala, da so ji Albanci grdo govorili na ulici. Na naslednje vprašanje uradne osebe, da je v prvi prošnji navedla, da je njeno hišo kupil Albanec, ki bi jo naj požgal in isto kupil za 30.000 EUR in da naj to pojasni, je C.C. povedala, da ni sigurna, ali je on zažgal hišo, vendar jo je kupil, njegovega imena in priimka se ne spomina. Hišo je plačal možu. Povedala je, da so morali oditi drugam, saj ji lahko tam ubijejo otroka ali moža. Tožena stranka je nato zaslišala tudi Č. in jo pozvala naj opiše pot, kako je potovala do Slovenije, opisovala je požig hiše, razmere doma, na posebno vprašanje je odgovarjala o tem, ali je bila kdaj v Švici.

V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na določilo 56. člena ZMZ in ugotavlja, da je družina dne 26. 6. 2007 vložila prvo vlogo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Na podlagi te vloge je bila dne 19. 9. 2007 izdana odločba, ..., s katero je pristojni organ vlogo zavrnil kot očitno neutemeljeno, ker je bilo očitno, da jim v matični državi ne grozi preganjanje, da so lažno predstavljali razloge na katere so se sklicevali in s tem posledično namerno zavajali in zlorabljali postopek ter tudi s tem, da so matično državo zapustili iz ekonomskih razlogov. Odločba pa je postala pravnomočna dne 8. 1. 2008 po sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 738/2007-2 z dne 18. 12. 2007. Tožena stranka ugotavlja, da družina ... k svoji zahtevi za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito ni predložila nobenih novih dokazov. B.B. je že v prvi vlogi predal potrdilo Demokratične stranke Kosovskih Aškalov z dne 20. 3. 2007. Poleg potrdila je v prvi vlogi predložil tudi fotokopijo časopisnega članka (...., 9. marec) o požigu njegove družinske hiše. Za vložitev nove vloge za mednarodno zaščito pa je dne 31. 3. 2008 priložil fotokopijo štirih fotografij na dveh listih, ki prav tako pričajo o požigu te hiše. Torej, ne gre za nov dokaz, temveč za dodatno potrditev že v prvem postopku navedenega dejstva, o katerem pa se je pristojni organ že opredelil. Pristojni organ zato omenjenih fotografij ne more upoštevati kot dokazno gradivo neke nove okoliščine, ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve. Tudi v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka B.B. ni navedel nobenih novih okoliščin, ki ne bi že obstajale v času prvega postopka. Dodal je le zgodbo o domnevnih neupravičenih kaznivih dejanjih njegovega strica J.J., ki pa nimajo neposredne zveze z njegovim zahtevkom. Tožnica pa je kot novo okoliščino navedla, da je bila približno leta 2004 posiljena, za kar pa ni predložila nobenega dokaza. Tujka je bila s strani uradne osebe izrecno vprašana, zakaj te okoliščine ni navedla že junija 2007, ko je prvič podala vlogo za priznanje mednarodne zaščite, na kar je odgovorila, da je pozabila to povedati, ker je bila utrujena in zmedena. Pristojni organ k temu dodaja, da je bila C.C. že v prvem postopku pozvana na pravice in dolžnosti v zvezi s postopkom pridobitve mednarodne zaščite. Pristojni organ k temu pripominja, da bi kljub utrujenosti in zmedenosti bilo od nje upravičeno pričakovati, da bo navedla tudi tako pomembno okoliščino kot je posilstvo, saj prav na podlagi le-tega sedaj zahteva uvedbo ponovnega postopka. Zamolčanje tako pomembnega razloga že pri podaji prve vloge, zaradi katerega je zapustila matično državo, pristojnemu organu ne more predstavljati upravičenega razloga, zaradi katerega bi lahko sedaj uvedel nov postopek. Povedala je, da dogodka v zvezi s posilstvom ni prijavila na policijo, ker jo je bilo strah. Pristojni organ tega ne more razumeti, kajti resnično ogrožena oseba bi nemudoma naredila vse v tej smeri, da bi omenjeni dogodek prijavila na policiji ali pa bi vsaj povedala to svojemu možu, ne pa da se je pretvarjala in to skrivala nekaj let. Tudi na vprašanje uradne osebe, ali lahko predloži kakšne dokaze, ki bi potrdili njeno izjavo o posilstvu ali morda zdravniške izvide, je tujka odgovorila negativno. Pristojni organ tako razpolaga samo z njeno izjavo brez konkretnega dokaza, katera pa se ne more obravnavati kot verodostojna. Dosedanjim pričanjem očeta B.B. in matere C.C. se je takrat pridružila tudi mladoletna hči Č.Č., ki pa je v svoji izjavi le ponovila že izrečene izjave svojih staršev.

V tožbi tožniki pravijo, da tožena stranka ni upoštevala novega dokaza B.B.. Gre za dokaz - izjavo B.B. o preganjanju, ki ga je doživel njegov stric J.J., katerega družina je bila v času vložitve prve prošnje za azil B.B. edina še preostala aškalijska družina v A. (od nekoč 156 Aškalijcev), sedaj pa je pred preganjanjem pobegnila še ta družina. Pobegnila je v Francijo, kjer sta se srečala s tožnikom in mu je bilo to povedano. O tem preganjanju strica J.J. je B.B. hotel pripovedovati že pri podaji prve prošnje za azil, vendar je bil pri tem takrat ustavljen, češ da naj pripoveduje le o tem, kaj se je zgodilo njemu, ne drugim. S tem je izkazan upravičen razlog (v smislu 2. odstavka 56. člena ZMZ), zakaj tega dokaza za svoj upravičen strah pred preganjanjem ni navajal že v prvi prošnji za azil. To, kar se je stricu J.J. zgodilo kasneje, pa je nov razlog za B.B. utemeljen strah pred preganjanjem. Tožena stranka je ta dokaz zavrnila le z enim stavkom, ki se glasi: "Dodal je le zgodbo o domnevnih neupravičenih kaznivih dejanjih njegovega strica J.J., ki pa nimajo neposredne zveze z njegovim zahtevkom." To stališče tožene stranke pomeni napačno uporabo materialnega prava, saj izhaja iz znanega stališča vse naše dosedanje upravne in upravnosodne prakse, ki je (povsem napačno in v nasprotju z Ženevsko konvencijo o beguncih) pogoje za dodelitev azila presojala samo glede na že izvršena preganjalna dejanja (in to praviloma samo nad prosilcem samim in njegovo družino), ne pa glede na to, da prosilec lahko izkazuje utemeljen strah pred preganjanjem tudi zaradi šikaniranj in preganjanj drugih ljudi v njegovi državi - in to (ob izkazanih drugih ustreznih okoliščinah) celo, če do takih preganjanj v praksi sploh še ni prišlo. Tožbo vlagajo tudi zato, ker tožena stranka ni upoštevala novega dokaza C.C.. Tožena stranka navaja, da za to "novo okoliščino" (glede posilstva) tožnica "ni predložila nobenega dokaza" (str. 6, drugi odstavek). In na koncu tega odstavka dodaja: "Pristojni organ razpolaga samo z njeno izjavo brez konkretnega dokaza, katera pa se ne more obravnavati kot verodostojna." Pravijo, da gre za napačno uporabo materialnega prava. Znano je, da prosilci za azil (po vsem svetu, ne le pri nas) na svojem begu pred preganjanjem v svoji državi največkrat ne prinesejo s seboj nikakršnih drugih dokazov kot svoje pričevanje o razmerah, pred katerimi so pobegnili - in to njihovo pričevanje, če ni izpodbita njegova verodostojnost in če ni nasprotnih dokazov, velja kot dokaz. Ko tožena stranka v sklepnem delu tu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da "razpolaga samo z njeno izjavo brez konkretnega dokaza", je s tem pokazala očitno napačno uporabo materialnega prava, saj 56. člen ZMZ zahteva samo, da morajo biti v tem postopku dokazi novi ne pa drugačne narave kot tisti v prvotnem postopku. Neuka in tudi psihično prizadeta prosilka je na zaslišanju 7. 4. 2008 res izjavila, da o tem posilstvu prvič ni govorila zato, ker je bila takrat utrujena in zmedena - toda iz vseh njenih drugih izjav v tem kontekstu je vsakomur z minimalnimi življenjskimi izkušnjami jasno, da se o tem takrat ni upala spregovoriti. O tako hudih travmam žrtve včasih ne spregovorijo sploh nikoli, včasih pa šele po daljšem času ali v skrajni stiski (šele po begu družine iz Slovenije v Francijo - šele v tej skrajni stiski je to končno povedala tudi možu). Tožena stranka pa nato pravi, da "zamolčanje tako pomembnega razloga že pri podaji prve vloge ne more predstavljati upravičenega razloga, zaradi katerega bi bilo možno uvesti nov postopek. Povedala je, da dogodka v zvezi s posilstvom ni prijavila na policijo, ker jo je bilo strah. Pristojni organ tega ne more razumeti, kajti resnično ogrožena oseba bi nemudoma naredila vse v tej smeri, da bi omenjeni dogodek prijavila na policijo ali pa bi vsaj to povedala svojemu možu, ne pa da se je pretvarjala in to skrivala nekaj let." Tožniki predlagajo, da sodišče prekine postopek zaradi presoje ustavnosti 56. člena ZMZ. Določba seveda ne bi bila ustavno sporna, če bi se glasila, da je to pogoj za ugoditev taki ponovni prošnji za azil - ta zakonska določba pa to določa kot pogoj, da bi prizadeti tako ponovno prošnjo sploh smel vložiti. Ta ureditev ne pomeni namreč nič drugega kot to, da postopek, v katerem prosiš za pridobitev neke pravice ali statusa, lahko sprožiš (sploh vložiš prošnjo) samo, če že pred začetkom tega postopka dokažeš, da pogoje za pridobitev tistega statusa izpolnjuješ. Enako tožniki zahtevajo prekinitev postopka zaradi presoje ustavnosti 1., 3. in 4. odstavka 57. člena ZMZ. Tak "predpostopek" za dovolitev ali nedovolitev vložitve prošnje v nekem drugem postopku je absurden in ga pravni red nikjer drugje ne pozna, saj je ne le povsem nepotreben, kdaj in kako se tak postopek sploh lahko začne, pa je vprašanje t.i. procesnih predpostavk, tj. formalnih pogojev za začetek postopka. Če te procesne predpostavke niso izpolnjene, pa pri tem začetnem preizkusu formalne dopustnosti vloge veljajo seveda mnogo preprostejši postopek in nižji dokazni standardi, saj gre zgolj za hitro preverjanje nekih lahko preverljivih dejstev, ne pa za prosto presojo dokazov ob zahtevnem tehtanju vseh okoliščin. Zato je skrajna meja, do katere je nekaj morda še dopustno z zakonom predpisati kot procesno predpostavko, to, kar je zakonodajalec predvidel v 265. členu ZUP, namreč da mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku.

Poleg tega tožniki menijo, da je ureditev v nasprotju tudi s t.i. procesno direktivo EU. Celoten IV. oddelek te direktive (členi 32-34) govori izključno in samo o naknadnih prošnjah in nikjer o kakršnihkoli predprošnjah. Drugi odstavek 32. člena direktive dovoljuje državam članicam le uvedbo posebnega postopka za obravnavo naknadnih prošenj, ki je le nekoliko poenostavljen in z manj procesnimi jamstvi kot običajni postopek (glej 34. člen direktive), toda to je še vedno postopek obravnavanja prošnje in ne nekakšnega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Direktiva dovoljuje državam članicam le uvedbo posebnega postopka za obravnavo naknadnih prošenj, ki pa jih je treba že obravnavati kot prošnje, čeprav z manjšim obsegom procesnih jamstev kot običajne prošnje - in ne šele kot nekakšen zahtevek za dovolitev, da bi se prošnja sploh smela vložiti. V tem posebnem postopku je po direktivi dopustni predmet obravnave, ali je prosilec, ki je s tem torej že postal prosilec, ne pa oseba, ki postane prosilec šele z dnem vložitve popolne ponovne prošnje, kot to izrecno določa 6. odstavek 57. člena ZMZ, navedel nove elemente glede izpolnjevanja pogojev, ne pa, kot določata 56. in 57. člen ZMZ, ali je predložil nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Ta neskladja ZMZ z direktivo EU prav tako pomenijo neustavnost izpodbijane zakonske ureditve (2. člen in 3a. člen Ustave). Tožniki podajajo tudi predlog za sprožitev postopka po 234. členu Pogodbe o evropski skupnosti.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Določili 56. in 57. člena ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007) je treba razlagati v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006, ker je določba 1. odstavka 41. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000, 67/2001, 98/2003, 51/2006) primerljiva z določbo 56. (in 57.) člena ZMZ; treba jo je razlagati tudi v povezavi z določilom 32. člena Direktive št. 2005/85/EC o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje in odvzem statusa begunca v državah članicah (Uradni list EU, št. L 326, 13. 12. 2005), kar pomeni, da mora biti interpretacija določil 56. in 56. člena ZMZ tudi v skladu z mednarodno obveznostjo Slovenije, da zagotavlja pravico strank, da učinkovito uveljavljajo pravico do pridobitve mednarodne zaščite, ki izhaja iz Konvencije ZN o statusu beguncev (Ženevska konvencija). Direktive EU na področju azila morajo biti namreč v skladu z Ženevsko konvencijo (3.a. člen Ustave in 1. odstavek 63. člena Pogodbe o Evropski skupnosti, Uradni list RS, št. 7/2004).

Namen določila 56. in 57. člena ZMZ v povezavi z 32. členom direktive št. 2005/85/EC je v hitrem in učinkovitem odločanju o ponovnih prošnjah za mednarodno zaščito. Za presojo zakonitosti, ki jo izvaja Upravno sodišče, ni bistveno, ali je zakonodajalcu uspelo določbo 32. člena direktive št. 2005/85/EC implementirati tako, da bo pristojni organ res lahko hitro in učinkovito odločal o ponovnih prošnjah, ampak je za sodišče bistveno, ali je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno uporabila 56. in 57. člen ZMZ in sicer tako, da je učinkovito zavarovana pravica strank, da zaprosijo za mednarodno zaščito. Že iz besedila člena 32(3) Direktive št. 2005/85/EC izhaja, da ta predhodni postopek v nacionalni zakonodaji naj ne bi pomenil le to, da pristojni organ zgolj ugotavlja, ali je stranka predložila nek nov pomemben element z vidika pogojev za mednarodno zaščito, ali tega ni storila, ampak iz direktive izhaja, da naj bi pristojni organ te nove "elemente", "navedbe", "ugotovitve" tudi "predhodno obravnaval" (32(1) in (3) člen direktive). Pojem obravnavati - v angleški različici direktive je uporabljen pojem "examination" - kaže na to, da lahko pristojni organ nove navedbe, elemente, ugotovitve ocenjuje in to potrjuje odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-238/06, ki govori o "predhodni presoji priloženih dokazov" zaradi "dokazovanja obstoja bistveno spremenjenih okoliščin" (7. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Tožena stranka je torej pravilno štela, da je tožničina navedba o posilstvu dokaz v smislu 2. odstavka 164. člena ZUP (Uradni list RS, št. 22/2005 v zvezi z določbo 30. člena ZMZ), saj se po tej določbi kot dokaz lahko šteje vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, in tudi izjava stranke in tožena stranka je tudi pravilno storila glede nove navedbe tožnice, da je bila v letu 2004 posiljena, ko se je spustila v oceno, ali tožnica iz upravičenih razlogov te navedbe ni uveljavljala že v prvem postopku. Nezakonitost v odločitvi tožene stranke pa je v tem, da je tožena stranka napačno ocenila tožničino pojasnilo, zakaj te navedbe ni predložila že v prvem postopku. Iz primerljive mednarodno-pravne sodne prakse namreč izhaja, da od oseb, ki so bile v obdobju preganjanja žrtve nasilja, ni mogoče zahtevati, da ob prvem zaslišanju pristojnemu organu v vsakem primeru, ne glede na konkretne okoliščine, razkrijejo podrobnosti ali vse elemente nasilja, katerih žrtve so bile. Takšno stališče na primer izhaja iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Hilal proti Veliki Britaniji (sodba z dne 6. 6. 2001, odst. 64), ko tožnik ni na prvem zaslišanju pred pristojnim organom v Veliki Britaniji povedal, da je bil žrtev mučenja. Pomembno je posebej izpostaviti, da iz sodbe v zadevi Hilal izhaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice omenjeni standard zavzelo kljub temu, da se je nekonsistentnost v izpovedbi tožnika nanašala neposredno na okoliščine preganjanja. Enako velja tudi v predmetni zadevi, saj je akt posilstva, če se je v resnici zgodil, treba šteti kot dejanje preganjanja. Podobno tudi iz prakse Odbora ZN za človekove pravice izhaja, da je težko pričakovati popolno konsistentnost v izjavah osebe, ki je bila žrtev mučenja (zadeva Hatami proti Švedski) in enako izhaja tudi iz prakse Odbora ZN, ustanovljenega na podlagi Konvencije o prepovedi mučenja (UNCAT - zadeve: Haydin proti Švici, 16. 12. 1998; Tala proti Švici, 15. 11. 1996; Alan proti Švici 21. 1. 1995). Tožena stranka je torej uporabila zmotno metodo presoje, ko je štela, da je uradni osebi nerazumno, da tožnica ne bi prijavila posilstva in s tem takoj seznanila moža. Tožena stranka mora tovrstne okoliščine presojati glede na standarde in kulturo okolja, iz katerega prihaja tožnica, kajti sicer bi takšno stališče tožene stranke pomenilo, da je od žrtev nasilja vedno upravičeno zahtevati, da mučenje ali nečloveško ravnanje takoj prijavijo in ga naznanijo okolju in da ga tudi natančno opišejo ob prvem zaslišanju v upravnem postopku. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati tudi, da je treba osebo, ki trdi, da je bila žrtev posilstva, obravnavati kot da spada v posebno ranljivo skupino v smislu 15. člena ZMZ, kar pomeni, da mora izpraševanje o konkretnih okoliščinah posilstva, kakršno je bilo v konkretnem primeru, ki je bilo zelo natančno in obširno, voditi ženska in ne moški. Odločitev tožene stranke, da tožnica ni navedla opravičljivega razloga za zamudo v navedbi posilstva pa implicitno pomeni, da je tožena stranka štela, da je tožničina navedba o posilstvu nov dokaz za izpolnjevanje pogojev za pridobitev mednarodne zaščite v smislu 1. odstavka 56. člena ZMZ. Sodišče pripominja, da mora biti v ponovnem postopku morebitna ugotovitev, da nova navedba ne povečuje v dovolj "pomembni meri verjetnosti", da prosilka izpolnjuje pogoje za status begunca (32(4) člen direktive št. 2005/85/EC), ustrezno argumentirana, ne pa implicitna. (V zvezi s tem je relevanten tudi zadnji del obrazložitve te sodbe, ki se veže na kršitev 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1.) V smislu omenjenega določila 32(4) člena Direktive št. 2005/85/EC je namreč treba razlagati in uporabiti zakonsko formulacijo, da stranka "izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu" iz zadnjega dela določila 1. odstavka 56. člena ZMZ.

Kar pa zadeva drugo novo zatrjevano okoliščino, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev naredila napačen sklep glede dejanskega stanja. Tožena stranka je namreč s posebnimi vprašanji pozvala tožnika, da pove, kateri je nov dokaz v smislu 56. člena ZMZ in uradna oseba je na zapisnik navedla opis tožnika, kaj se je zgodilo njegovemu stricu, s katerima sta predstavljala še edini preostali družini aškalijske narodnosti v občini A.. Po tem opisu dogodkov je uradna oseba na zapisnik tudi zapisala, da je stric tožniku v Franciji povedal, da zdaj ni več nobene aškalijske družine v občini A. in da se nikakor ne morejo vrniti tja. Trditev oziroma nova navedba, da je iz občine A. bila pregnana še zadnja aškalijska družina po oceni sodišča samo po sebi ni nepomembno dejstvo z vidika izpolnjevanja pogojev za pridobitev mednarodne zaščite (v smislu zadnjega dela določila 1. odstavka 56. člena ZMZ. Kajti preganjanje glede drugih pripadnikov manjšine je pravno relevantno v smislu ugotavljanja objektivnega stanja v izvorni državi. Vendar tožena stranka tega dejstva sploh ni presojala z vidika omenjenega določila (njegovega prvega dela) in z vidika 2. odstavka 56. člena ZMZ, ampak je zmotno štela, da tožnik ni predložil nobenega novega dokaza.

Iz tega pa sledi, da je sodišče moralo tožbi ugoditi iz razloga, ker je bilo s pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča (I Up 738/2007 z dne 18. 12. 2007) ugotovljeno, da sta tožnika zlorabljala postopek, ker sta navajala lažne razloge, saj sta bili po mnenju Vrhovnega sodišča njuni izjavi vsaka zase notranje nekonsistentni, neskladni pa sta bili njuni izjavi tudi ob medsebojni primerjavi, in ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da sta tožnika prišla v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, tožena stranka pa v izpodbijanem sklepu sploh ni ugotavljala, ali sta omenjeni dve novi navedbi novi glede na že presojena dejstva, ki izkazujejo zlorabo postopka. Tožena stranka bi namreč morala ocenjevati, ali sta tožnika v ponovnem postopku predložila takšne navedbe, ki v pomembni meri povečujejo verjetnost, da ne gre za zlorabo postopka. To pomeni, da sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki ga je tožena stranka ugotovila v postopku za izdajo upravnega akta, niti ne more rešiti spora (2. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 v zvezi z določilom 4. odstavka 75. člena ZMZ); upravni spor pa ne more biti nadomestilo za odločanje upravnega organa. Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in na njegova stališča glede postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Iz obrazložitve sodbe tudi izhaja, da določili 56. in 57. člena ZMZ po mnenju sodišča nista neskladni z Ustavo, če se jih razlaga tako, kot je navedlo sodišče in tudi ni potrebe za sprožanje postopka preliminarnega vprašanja, za kar pa Upravno sodišče niti ni pristojno (1. odstavek 68. člena PES).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnikom plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživljajo, tožnike oprostilo plačila sodnih taks.