Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cpg 563/2010

ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CPG.563.2010 Gospodarski oddelek

koncern obvladujoča družba kvalificirani dejanski koncern prevzem premoženjske celote ugotavljanje vsebine tujega prava uporaba prava glede pravnega položaja pravne osebe teorija inkorporacije navezne okoliščine kriterij najtesnejše zveze
Višje sodišče v Ljubljani
20. maj 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

ZGD ne izpostavlja avtomatične odgovornosti obvladujoče družbe za obveznosti odvisne družbe, saj je odvisna družba kljub temu pravno samostojna družba.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zoper drugo toženo stranko zaradi nepristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji (1. tč. izreka sklepa) in zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko za plačilo 15.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (2. tč. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo 1.132,40 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. tč. izreka sodbe).

(2) Zoper sodbo (2. in 3. tč. izreka – torej v delu, v katerem se odločitev nanaša na prvo toženo stranko) se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

(3) Na pritožbo prva tožena stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo prevoznih storitev, ki jih je opravila za drugo toženo stranko. Zatrjevala je, da naj bi prva in druga tožena stranka skupaj tvorili kvalificirani dejanski koncern. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko je utemeljevala s trditvijo, da naj bi prva tožena stranka, kot 100 % lastnica druge tožene stranke, v skladu z nemško sodno prakso odgovarjala za obveznosti le-te kot svoje hčerinske (odvisne) družbe. Poleg tega pa naj bi prva tožena odgovarjala tudi kot prevzemnica premoženjske celote na podlagi določbe 433. čl. OZ (Obligacijski zakonik; Ur. l. RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami), saj naj bi prevzela celotno poslovanje druge tožene stranke v Nemčiji.

(6) Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je za presojo odgovornosti prve tožene stranke na podlagi navedb o dejanskem koncernu treba uporabiti nemško pravo, vendar pa je tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka ne more uspeti s tožbenim zahtevkom na nobeni od navedenih dveh podlag le ob sklicevanju na sodno prakso in teoretične institute koncernskega prava, brez navedb konkretnih pravnorelevantnih dejstev.

(7) Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče v skladu z napotkom 1. odst. 12.čl. ZMZPP (Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku; Ur. l. RS, št. 56/1999) ni ugotavljajo vsebine nemškega prava po ustaljenem načinu preko ministrstva za pravosodje, temveč je o njegovi vsebini sklepalo zgolj na podlagi domnevne podobnosti s slovenskim pravom. Zaradi tega, po mnenju tožeče stranke, sodišče ni moglo odločiti o nesklepčnosti tožbenih navedb, saj je sklepčnost odvisna od vsebine konkretne pravne norme.

(8) Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da vsebine nemškega prava ni posebej ugotavljalo, ker je slovensko pravo družb povzeto po nemški zakonodaji, zaradi česar se bistveno ne razlikujeta. Drži sicer pritožbena navedba, da je vsebino tujega prava vedno potrebno ugotoviti. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub takemu (nerodnemu) zapisu, vsebino nemškega prava ugotavljalo s primerjavo relevantnih določb nemškega in slovenskega materialnega prava. Pritožnik nima prav, da bi sodišče vsebino nemškega prava moralo ugotavljati s posredovanjem ministrstva za pravosodje, saj je to samo eden izmed načinov, ki ga zakon predvideva za ugotavljanje vsebine tujega prava. Sodišče lahko vsebino tujega prava ugotovi tudi na drug ustrezen način (2. odst. 12. čl. ZMZPP).

(9) Vse navedeno glede ugotavljanja vsebine nemškega prava pa za presojo v tem sporu niti ni odločilnega pomena, saj je, po presoji pritožbenega sodišča, v predmetni zadevi treba uporabiti slovensko in ne nemško pravo.

(10) ZMZPP v 17. čl. določa, da se za pravni položaj pravne osebe uporabi pravo, ki ji pravna oseba pripada, pripadnost pa se določi po pravu države, po katerem je bila ustanovljena (teorija inkorporacije). Sedež družbe je torej primarna navezna okoliščina, ki pa se samo izjemoma ne uporabi, če ima pravno razmerje bistveno tesnejšo zvezo z nekim drugim in ne odkazanim pravom (2. čl. ZMZPP). Po presoji sodišča prve stopnje zaradi sedeža druge tožene stranke (odvisne družbe) v Nemčiji in s tem njene pripadnosti nemškemu pravu, obstoji bistveno tesnejša zveza s tem pravom.

(11) Po presoji pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru odločilna presoja odgovornosti obvladujoče družbe za obveznosti odvisne družbe (ne pa odgovornost same odvisne družbe). Zato ima konkretno pravno razmerje nedvomno tesnejšo vez s pravom, kateremu pripada obvladujoča družba, ne pa s pravom, kateremu pripada odvisna družba. Ob pojasnjenem se izkaže, da je tako po kriteriju najtesnejše zveze iz 2. čl. ZMZPP, kot po primarnem kriteriju iz 17. čl. ZMZPP, treba uporabiti pravo sedeža obvladujoče družbe – to je slovensko pravo.

(12) Ker se, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, relevantne določbe nemškega in slovenskega prava koncernskega prava vsebinsko ne razlikujejo, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

(13) Prvostopenjsko sodišče je pretehtalo vse zakonske podlage za odgovornost obvladujoče družbe za obveznosti odvisne družbe (določbe koncernskega prava, spregled pravne osebnosti, prevzem premoženjske celote) in pravilno ocenilo, da tožbeni zahtevek ni sklepčen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejanska podlaga tožbe ne zadošča za presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko.

(14) Trditev, da je druga tožena stranka v 100 % lasti prve tožene, sama po sebi ne daje podlage za uveljavitev odgovornosti obvladujoče družbe, saj ZGD-1 (Zakon o gospodarskih družbah; Ur. l. RS, št. 42/2006 s kasnejšimi spremembami) ne predpisuje odgovornosti ene družbe (obvladujoče družbe) za obveznosti druge družbe (odvisne družbe), ki skupaj tvorita koncern (1).

(15) Koncernsko pravo sicer ima predvsem varovalno funkcijo, kajti obvladujoča družba lahko zaradi uveljavljanja lastnih interesov spodkopava premoženjsko osnovo odvisne družbe, namenjeno odvisni družbi in njenim družbenikom ter upnikom. Naravo takšne varovalne določbe ima pravilo 547.čl. ZGD-1 (ki je po vsebini enako določbi 317. paragrafa nemškega Aktiengesetz), ki določa odgovornost obvladujoče družbe in njenih zakonitih zastopnikov zaradi izvajanja škodljivega vpliva nad odvisno družbo. Odgovornost obvladujoče družbe po tem členu ima naravo zakonske odškodninske odgovornosti (2); odškodninske zahtevke pa lahko (poleg odvisne družbe in njenih družbenikov) uveljavljajo tudi upniki odvisne družbe (konkretno tožeča stranka), če jih družba ne more poplačati.

(16) Ne gre pa v tem primeru za neposredni zahtevek za plačilo obveznosti odvisne družbe nasproti obvladujoči zaradi terjatev, ki jo ima upnik nasproti odvisni družbi (konkretno zaradi plačila prevoznih storitev) (3). Zakon namreč ne vzpostavlja avtomatične odgovornosti obvladujoče družbe za vse dolgove in izgube odvisne družbe, ki so nastale v zvezi z rednim poslovanjem slednje, saj je odvisna družba (kljub večinskemu lastništvu s strani obvladujoče družbe) še vedno pravno samostojna družba (ne pa podružnica), ki odgovarja za svoje obveznosti z lastnim premoženjem. Navedena določba torej ne varuje odvisne družbe (in njenih upnikov) pred podjetniškimi riziki, ki so normalni, temveč pred specifičnimi škodljivimi poslovnimi ravnanji, ki so posledica njene odvisnosti od obvladujoče družbe (4). Takšna razlaga je v nemškem pravu podprta z določbo 2. odst. 317. par. Aktiengesetz, po kateri obvladujoča družba ni dolžna odvisni povrniti škode, če bi tudi skrben poslovodja neodvisne družbe sklenil pravni posel ali opravil sporno dejanje.

(17) Odgovornost obvladujoče družbe je torej posledica nedopustnega dejanja – izvajanja škodljivega vpliva, v primeru, da družba ne nadomesti prikrajšanja (1. odst. 545. čl. ZGD-1). Da bi bilo mogoče vzpostaviti njeno odgovornost nasproti upnikom odvisne družbe, pa je potrebno izkazati obstoj vseh predpostavk iz 547. čl. ZGD-1: škodljiv vpliv, prikrajšanje (škoda), ki ga obvladujoča družba ni nadomestila, in dejstvo, da odvisna družba upnikov ne more poplačati. Tožeča stranka pa posameznih predpostavk ni niti zatrjevala niti določneje konkretizirala, zaradi česar svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila (1. odst. 7. čl. ZPP).

(18) Prav tako za uveljavitev odgovornosti ne zadošča zgolj golo zatrjevanje obstoja kvalificiranega dejanskega koncerna, čeprav je pri taki obliki koncernske povezave, ko obvladujoča družba kontinuirano in obsežno vodi odvisno družbo, težko izolirati in ugotavljati posamezne škodljive vplive. Zato pri kvalificiranem dejanskem sistemu preneha delovati zakonski varovalni sistem, ki je naravnan na posamične ukrepe (5). Škodo je v primeru izvajanja takšnega kontinuiranega vpliva težko dokazati, zato npr. nemška sodna praksa olajšuje dokazovanje, tako da se uveljavljajo določeni indici, ki kažejo na obstoj kvalificiranega dejanskega koncerna (trajen prenos podjetniških funkcij na obvladujočo družbo, ki prevzame vso problematiko likvidnosti, določa proizvodni program) (6), kar pa stranke ne razbremenjuje obveznosti, da zagotovi ustrezno trditveno podlago.

(19) Dejanska podlaga tožbe prav tako ne zadošča za uveljavitev odgovornosti obvladujoče družbe po pravilih o spregledu pravne osebnost (8. čl. ZGD-1).

(20) Tožnik odgovornost prve tožene stranke utemeljuje tudi na določbi 433. čl. OZ (vsebinsko enaka določba nemškega 419. par. BGB je bila črtana), ki ureja solidarno odgovornost prenosnika in prevzemnika premoženja, če iz prenesenega premoženja izhajajo kakšni dolgovi. Obveznost prenosnika pa ne zajema vseh obveznosti prenesenega premoženja, temveč le dolgove v zvezi s prenesenim premoženjem. Tožeča stranka podaja samo pavšalne navedbe o tem, da je prva tožena prevzela celotno poslovanje v Nemčiji, ker naj bi na istem naslovu, kot ga ima druga tožena, ustanovila podružnico in na tem naslovu opravljala isto dejavnost. Pri tem pa ne pojasni konkretno, katero premoženje naj bi prevzela prva tožena stranka in v kakšni zvezi naj bi bile vtoževane obveznosti s tem premoženjem. Zato je tudi sklicevanje na to pravno podlago brez ustrezne dejanske podlage.

(21) Ob pojasnjenem se izkaže, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP).

(22) Tožeča stranka ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspela (1.odst. 154.čl. ZPP v zvezi z 1.odst. 165.čl. ZPP).

(1) Primerjaj III Ips 31/2006; sodba VSM I Cp 681/2005. (2) Primerjaj Ivanjko, Varstvo zunanjih delničarjev in upnikov v povezanih družbah, Podjetje in delo, št. 5/ 1996. (3) Primerjaj Kocbek, Veliki komentar ZGD-1, 3.knjiga str. 309. (4) Pivka, Upravljanje v koncernih, Podjetje in delo, št. 5/ 1993. (5) Drnovšek, Vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu, Podjetje in delo, št. 3/ 2005. (6) Šinkovec, Dejanski koncerni 2.del, Svetovalec, priloga Gospodarskega vestnika, 1994.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia