Jedro

Pri razlagi pogodbe je treba upoštevati, da vsako besedilo dobi vsebino s kontekstom, v katerega je postavljeno; upoštevati je treba vse okoliščine primera, tudi tiste, ki leže izven same izjave volje.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 1.080,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 109.515,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1 2021 (I. izreka). Tožeči stranki je naložilo še, da mora toženi stranki plačati njene pravdne stroške, ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom (II. izreka).

2.Zoper takšno sodbo se je tožeča stranka laično pritožila in sicer smiselno zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

Potek postopka in razlogi sodišča prve stopnje

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 14. 11. 2017 sklenili pogodbo o izvedbi storitev pri produkciji TV vsebin (priloga spisa A3, v nadaljevanju: pogodba) in nato 8. 2. 2018 še aneks k navedeni pogodbi (priloga spisa A8). Predmet pogodbe je bila produkcija televizijske oddaje X. (prej imenovane Y.). Tožnica je izvršni producent in se je zavezala, da bo izdelala 80 epizod televizijske oddaje X., toženka pa je producent, ki se je zavezala delo izvršnega producenta plačati po ceni 2,120.000,00 EUR + DDV (26.500,00 EUR + DDV za posamezno oddajo - I.14 in I.15 člen pogodbe).

6.Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je med pravdnima strankama že pravnomočno razsojeno vprašanje povezano z odpovedjo zgoraj omenjene pogodbe in zahtevkom tožnice v tisti zadevi (tožnice tudi v tej zadevi) za plačilo preostalih delov serije. V zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 1614/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 480/2021 je bilo pravnomočno odločeno, da je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo tožeči stranki in zavrnilo plačilo 467.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je tožeča stranka v tisti zadevi zahtevala za plačilo preostalih zneskov po pogodbi. V tisti zadevi je bilo tudi ugotovljeno, da je tožeča stranka do odpovedi pogodbe toženi predala 31 epizod, ki jih je tožena stranka emitirala ter tožnici tudi plačala oziroma izkazalo se je, da je tožnici plačala znesek, ki ustreza večji količini dela, kot predstavlja znesek 31 oddaj, saj ji je za 30 oddanih oddaj plačala 888.983,60 EUR brez DDV. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je tožeča stranka vložila tožbo 18. 1. 2021, to je po tem, ko je prejela sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 1614/2018, s katero je bil zavrnjen njen prvi zahtevek za plačilo preostalega zneska po pogodbi.

7.V tej zadevi tožeča stranka zahteva plačilo 109.515,00 EUR, saj zatrjuje, da iz določila I.13 točke pogodbe (priloga A3) izhajajo obveznosti producenta, to je tožene stranke, saj 1. alineja te točke pogodbe določa, da bo producent zagotovil scenarije oddaje, format oddaje ter vso povezano dokumentacijo. Ker po trditvah tožeče stranke tožena stranka tega ni storila, pač pa je scenarije zagotavljala tožeča stranka in zanje tudi plačevala, za kar ji je nastal strošek 109.515,00 EUR, ki ga zahteva v tej zadevi, je vložila tožbo zoper toženo stranko.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Po ugovoru tožene stranke, da je pogodbeno določilo iz točke I.13, na katero se kot materialno pravno podlago za svoj zahtevek sklicuje tožnica, nejasno, je v skladu z določbo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) presojalo sporno določilo pogodbe iz I.13 točke. Po določbi drugega odstavka 82. člena OZ, se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Sodišče prve stopnje je glede sklenjene pogodbe kot pravno podlago pravilno sprejelo določila o podjemni pogodbi oziroma pogodbi o delu (členi 619 - 648 OZ).

9.Tožnica zahteva plačilo stroška scenarijev. To zahteva poleg celotno določenga pogodbenega zneska v točkah 15. in 16. pogodbe (zatrjuje namreč, da strošek scenarijev naj ne bi bil vsebovan v pogodbeno dogovorjeni ceni, ki je bila vtoževana v predhodnem postopku). Tožena stranka je na drugi strani navajala, da je strošek scenarijev zajet v celotnem pogodbenem znesku. Med strankama je bilo torej sporno ali je strošek scenarijev po pogodbi zavezana kriti tožena stranka poleg pogodbeno dogovorjene cene, saj po navedbah tožnice ta strošek ni del pogodbenega zneska. Pri tem se tožnica sklicuje na sporno določilo I.13 pogodbe, iz katere izhajajo obveznosti producenta (toženke), to je, da bo zagotovila scenarije oddaje, format oddaje ter vso povezano dokumentacijo. Toženka pa je trdila, da je bil zapis napačno formuliran, ker je ostal iz drugih pogodb in da ne pomeni njene zaveze za dodatno plačilo scenarije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek, v katerem je zaslišalo priče in vpogledalo listine ter tudi predložene vloge v predhodnem postopku glede odpovedi pogodbe in odločilo, da je sporno določilo pogodbe I.13 treba razlagati tako, da iz njega ne izhaja, da se je tožena stranka zavezala dodatno plačati scenarije poleg že določenega zneska za celotno produkcijo tožnici kot izvršni producentki.

Glede pritožbe in razlogi pritožbenega sodišča

10.Pritožnica v laični pritožbi navaja, da je sodba zgrešena in krivična ter temelji na predhodni odločbi sodišča. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo po uradni dolžnosti ugotoviti, da predmet pogodbe ni bil določen oziroma določljiv, saj v trenutku podpisa pogodbe ni bil izdelan še noben scenarij, stranki pa sta se sporazumeli zgolj o temi, naslovu, pavšalni ceni, trajanju posamezne epizode in datumu predvajanja prve oddaje. Kasneje teh za posel vseh pomembnih okoliščinah nista pravno precizirali. Pritožbeno sodišče tožnici pojasnjuje, da sodišče v gospodarskih (civilnih sporih) sporih odloča po postopku, kot ga določa zakon o pravdnem postopku (ZPP). Po 212. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dejstva, ki jih stranke niso navajale, sme ugotoviti le, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (2. odst. 7. čl. ZPP). Določba 7. člena ZPP uvaja tako imenovano razpravno načelo. Stranki sta odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja in ga praviloma ne sme samo ugotavljati. Pravdni postopek se nanaša na civilne pravice, torej pravice, ki so primarno v interesu samih strank in zato je razumljivo, da je volja strank odločilna glede uveljavljanja in obsega zahtevka ter oboje skupaj določa meje presoje sodišča. To torej samo po sebi ali po uradni dolžnosti, kot navede pritožnica, na more navajati in ugotavljati dejstev. Sodišče po uradni dolžnosti upošteva dejstva, npr. takrat ko gre za ugotavljanje procesnih predpostavk, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (npr. sposobnost biti stranka, procesna sposobnost, pravni interes, sodna pristojnost) glede ostalih dejstev, pa jih morajo najprej zatrjevati stranke in šele potem jih ob uporabi predloženih dokazov ugotavlja sodišče.

11.Pritožba sodišču prve stopnje očita še, da je bilo zaradi predhodnega postopka okuženo z negativno percepcijo o toženi stranki kot taki (verjetno mišljeno tožeči stranki). To meni zaradi tega, ker je sodišče v svojo obrazložitev povzelo ugotovitve sodišča iz predhodnega postopka, da je bila pogodba odpovedana zaradi tega, ker tožnica ni bila sposobna pravočasno dokončati dogovorjenega posla, saj je zamujala pri dobavi oddaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so takšne trditve povsem nerelevantne in neutemeljene. Predvsem pa so pavšalne, saj z njimi tožeča stranka ni uspela podkrepiti svojih trditev, v čem je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna. Pripravljalne vloge in sodba iz postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 1614/2018 so bile predložene kot dokaz v tem postopku in sodišče prve stopnje jih je upoštevalo kot del dokaznega gradiva strank. Ne drži očitek, da odločitev sodišča prve stopnje v tem postopku temelji izključno na razlogih sodišča iz predhodnega sodnega postopka.

12.V tej zadevi je bil med strankama spor o pravem pomenu pogodbenega določila I.13 v zvezi s tem ali je se tožena stranka zavezala plačati tožeči za predložene scenarije za posamezne oddaje posebej, torej poleg pogodbeno določenega zneska v členu 15. in 16. pogodbe, ki določa celotno ceno na posamezno oddajo in celotni pogodbeni znesek za vseh 80 oddaj.

13.Pogodbeniki s sklenitvijo pogodbe avtonomno izoblikujejo pravno razmerje, v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij in dispozitivnosti določb OZ (3. in 2. člen).

Vsebina tega razmerja se izraža s soglasjem volj o medsebojnih pravicah in obveznostih. V primeru spornih pogodbenih določb je razlagalni cilj usmerjen v ugotavljanje skupne pogodbene volje pogodbenih strank oziroma v njihov skupni namen, ki so ga zasledovale s sklenitvijo pogodbe.

14.Pri razlagi pogodbe je treba upoštevati, da vsako besedilo dobi vsebino s kontekstom, v katerega je postavljeno; upoštevati je treba vse okoliščine primera, tudi tiste, ki leže izven same izjave volje.

Temeljno pravilo pri uporabi in razlagi pogodb je, da se določila pogodbe uporabljajo, tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). To pride v poštev, če določila pogodbe med strankama niso sporna. V primeru spora o vsebini določb pogodbe pa se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti, tako kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena). Dodatna pravila za razlago v primeru nejasnih določil pogodbe so določena še v členih 83. - 85. OZ. Namen zakonske ureditve razlagalnih pravil avtonomnega prava je predvsem uravnavanje razmerij med vlogo dejanske volje izjavitelja in objektivnim pomenom izjave volje, kot jo lahko razume njen naslovljenec.

Za razlago spornih pogodbenih določil je doktrina razvila dve razlagalni metodi. Če obstaja dvom o pomenu besedila, ker je besedilo nenatančno ali večpomensko, se uporabi razjasnjujoča razlaga, pri kateri se upoštevajo vse spremljajoče okoliščine, pogodbeni namen, dobra vera in poštenje ter prometni običaji. Dopolnjujoča razlaga pa pomeni dopolnitev pravnega posla, ki ima praznino. Dopolnitev lahko zadeva izjavo ali voljo. Pogodbene praznine se poskusijo najprej zapolniti s pomočjo dispozitivnih zakonskih določb, šele če teh ni, pride v poštev dopolnjujoča razlaga.

15.V tem primeru je sodišče prve stopnje uporabilo razjasnjujočo razlago. Zaslišalo je priče, zakonitega zastopnika tožnice, prebralo predložene listine. Upoštevaje napotek iz 8. člena ZPP je presodilo vsak dokaz posebej in upoštevaje skupno dokazno oceno podalo razloge za svojo odločitev.

16.Pritožnica sodišču prve stopnje očita pristranskost, ker naj bi arbitrarno ugotovilo skupen namen strank zgolj na pričanju oseb, ki so bile v sferi tožeče stranke (verjetno pravilno mišljeno tožene stranke). Pri tem svojih pritožbenih trditev ne konkretizira, zato višje sodišče nanje ne more odgovoriti. Trditve, da je bila priča A. A. nezanesljiva zaradi tega, ker sodeluje s toženo stranko, pa niso utemeljene in konkretizirane. Zgolj sodelovanje z eno izmed strank ne zadostuje za očitek pristranskosti priče in s tem neustreznosti dokaza. Očitek sodišču prve stopnje, da je pričo A. A. obravnavalo, kot da je izvedenec, pa je povsem pavšalen in neresničen. Sodišče prve stopnje namreč svojo odločitev utemeljuje tudi na listinskih dokazih, na primer na elektronski pošti, ki jo je zakoniti zastopnik tožeče stranke poslal svojemu podizvajalcu A. A. in nekaterim drugim sodelujočim v produkciji nadaljevanke, v kateri se je opravičil za zamudo pri dostavi scenarijev. Iz tega elektronskega sporočila (priloga B6) je tudi razvidno, da je A. A. zakonitemu zastopniku tožeče stranke pisal kot tistemu, ki je zadolžen za dostavo scenarijev. Tudi na podlagi tega dokaza je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila zaveza tožeče stranke, da dostavi scenarije in da je pogodba krila tudi stroške, povezane s to nalogo tožeče stranke. Pritožnik v zvezi s tem dokazom navaja, da je šlo zgolj za korespondenco med tožečo stranko in njenim podizvajalcem ter da za to pravdo ne pomeni nič. Pritožbeno sodišče se s takšno pavšalno trditvijo ne more strinjati.

17.Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (tč. 23. in 24. obrazložitve sodbe), da je bila izpovedba zakonitega zastopnika tožnice nasprotujoča si. Med zaslišanjem je namreč zakoniti zastopnik tožnice navedel, da je bila tožena stranka poleg pogodbeno dogovorjene cene zavezana kriti še stroške scenarijev. Zato sta v pogodbo dodali sporno alinejo I. 13. Za to točko v pogodbi sta se dogovorili zaradi spreminjajočih se zahtev tožene stranke med trajanjem projekta, kar pa je časovno nemogoče, saj je bila nesporno pogodba sklenjena pred začetkom projekta, ko morebitno zavračanje oziroma spreminjanje scenarijev še ni moglo biti podano glede na to, da so se nesporno scenariji dobavljali sproti med snemanjem serije. V pritožbi pritožnica glede tega ne poda nobenih navedb niti ne poda trditev, kako in kdaj konkretno naj bi se glede dodatnega plačila dogovorila s toženo stranko. V predhodnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 1614/2018 (pripravljalni spis z dne 20. 5. 2019, priloga B9) je namreč tožnica trdila, da je bila sama zadolžena za kreativni, vsebinski, del projekta ter za izvršitev nadaljevanke, tožena stranka pa za financiranje projekta.

18.Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je iz strukture predračuna tožnice, ki je bil predložen kot dokaz (priloga B13) razvidno, da je tožeča stranka v predračunu predvidela tudi strošek scenarijev v višini 108.000,00 EUR, ki ga sedaj tožeča stranka vtožuje v tem postopku. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo pomen predračuna, saj se plačilo v okviru projekta lahko povsem svobodno preliva, ni jasna. Sodišče prve stopnje je ob izvedenem postopku ugotovilo, da je bil strošek scenarijev plačan v celotnem znesku sklenjene pogodbe.

19.Pritožbene trditve o tem, kako poteka poslovanje na področju filmske produkcije, za konkretno zadevo niso pomembne. Nerazumne in nekonkretizirane so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje glede izključno pravnega vprašanja zaupalo izpovedbam pravno neukih prič in ponovilo nesmisle o stroških in aneksih, zato nanje ni mogoče odgovoriti.

20.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pritožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

21.Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 1.500 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 ozr. 1 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 1080,66 EUR.

-------------------------------

1Glej tudi, Galič, A., Komentarje 7. člena ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, stran 65.

2Glej tudi VS RS Sodba III Ips 11/2024.

3VS RS sklep II Ips 31/2022.

4M. Dolenc, Razlaga prava na civilnopravnem področju (pogled sodnika) v: A. Novak, M. Pavčnik (ur.), Pravne panoge in metodologije razlage prava, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2021, str. 165.

5Enako, str.170.

6Enako str. 168-170.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 2, 3, 82, 82/1, 82/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.