Jedro

Za obstoj prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 je treba ugotoviti obstoj (bivše) zunajzakonske skupnosti med storilcem in oškodovancem oz. oškodovanko.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana – Vič je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilko M. P. spoznal za odgovorno za prekršek po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in ji izrekel globo 625,94 EUR. Okrajno sodišče na Vrhniki je storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo odločbo o prekršku prekrškovnega organa in storilki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve materialnih določb zakona iz 4. točke 156. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da obdolženo M. P. spozna za odgovorno za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki je izjavila, da je predlog vrhovnega državnega tožilca napačen, da očitanega prekrška ni storila, zaradi česar naj Vrhovno sodišče upošteva njeno dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. Uvodoma Vrhovno sodišče poudarja, da lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži le vrhovni državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo upravičene osebe (drugi odstavek 169. člena ZP-1). Storilec prekrška torej ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti niti njegovih navedb v izjavi o zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ni mogoče upoštevati kot dopolnitev zahteve. Zato se Vrhovno sodišče ni opredelilo do navedb M. P., ki jih je podala v izjavi o zahtevi za varstvo zakonitosti.

5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se prekrškovni organ in sodišče nista opredelila do storilkinega zatrjevanja, da z I. D. ni bila v zunajzakonski skupnosti, prav tako o tem dejstvu ni zadostno obrazložen pravni zaključek. Obrazložitvi prekrškovnega organa in sodišča niti ne ugotavljata obstoja življenjske skupnosti med storilko in I. D., skupnega gospodinjstva itd., kar so v skladu z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) okoliščine, ki kažejo na obstoj zunajzakonske zveze. Vrhovni državni tožilec meni, da odločba o prekršku in sodba nimata razlogov o ključni okoliščini, zato je podana kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Nadalje vrhovni državni tožilec ob citiranju zakonskega besedila 12. člena ZZZDR navaja, da prekrškovni organ in sodišče v skopi obrazložitvi navajata le, da imata storilka in I. D. skupaj otroka in urejeno starševstvo. Na podlagi ugotovljenih dejstev vrhovni državni tožilec ocenjuje, da odnosa med I. D. in storilko ni mogoče opredeliti kot zunajzakonsko skupnost. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da spozna storilko za odgovorno za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. 6. Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 stori, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Za kvalificirano obliko tega prekrška gre, če je storjen proti zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu (četrti odstavek 6. člena ZJRM-1). V obravnavanem primeru se storilki očita, da se je na žaljiv način vedla do svojega bivšega zunajzakonskega partnerja, s čimer je pri njem povzročila občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti in strahu. Odločilna dejstva, ki jih je treba za obstoj prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 ugotoviti, so način storilkinega vedenja (na nesramen in žaljiv način), obstoj bivše zunajzakonske skupnosti med storilko in oškodovancem ter nastanek posledice, ki se izraža v oškodovančevem občutku ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti in strahu.

7. Vrhovni državni tožilec v zahtevi uveljavlja, da izpodbijana odločba o prekršku in sodba nimata razlogov o obstoju (bivše) zunajzakonske skupnosti med storilko in oškodovancem. ZJRM-1 in ZP-1 ne opredeljujeta pojma zunajzakonske skupnosti, ZP-1 pa v 8. členu in prvem odstavku 67. člena ne napotuje na smiselno uporabo določb Kazenskega zakonika (99. člen) in ZKP (144. člen), v katerih so opredeljeni pomeni izrazov, med njimi tudi pomen izraza zunajzakonska skupnost. Zato je treba v tem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 12. člena ZZZDR, po katerem je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima pa zanju enake posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Kriteriji, po katerih se ugotavlja obstoj zunajzakonske zveze, so obojestranska čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje in zaupanje, medsebojna pomoč in svobodna odločitev za življenje v partnerskem odnosu.

8. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je storilka v teku celotnega postopka o prekršku od izdaje plačilnega naloga dalje zatrjevala, da z oškodovancem ni v zunajzakonski skupnosti, takšne navedbe je podajal tudi oškodovanec v svojih vlogah. Prekrškovni organ in sodišče sta v izpodbijanih odločbah obstoj zunajzakonske skupnosti utemeljila s tem, da imata storilka in oškodovanec skupaj otroka in urejeno starševstvo. Glede na kriterije, opredeljene v točki 6 te sodbe, so takšni razlogi povsem neprimerni za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti. Ne sodišče ne prekrškovni organ nista navedla razlogov o odločilnem dejstvu, to je obstoju bivše zunajzakonske skupnosti, zaradi česar je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 9. Ob ugotovljeni odsotnosti razlogov o odločilnem dejstvu se Vrhovno sodišče ni moglo opredeliti do navedb vrhovnega državnega tožilca o kršitvi določbe četrtega odstavka 6. člena ZJRM-1. C.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje.