Jedro

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe ni razvidno, katere postavke obračuna konkretno je tožena stranka črtala zaradi kršitve 37.člena ZJN-2. V izpodbijani odločbi pa tudi ni obrazložila, zakaj jih je črtala, saj kakor je bilo navedeno sama navedba blagovne znamke, patenta, tipa ali posebnega porekla ali proizvodnje, sama po sebi še ne pomeni kršitve 37. člena ZJN-2.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33123-46/2010-31 z dne 10. 1. 2013 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju tožena stranka) delno ugodila zahtevku Občine A. (v nadaljevanju tožnica) za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33123-46/2010-12 z dne 3. 2. 2011, ki ga je vložila tožnica v višini 20.763,62 EUR, zavrnila pa je del zahtevka tožnice 33.318,65 EUR (točka 1. izreka). Nadalje je odločila, da se sredstva v višini 20.763,62 EUR nakaže na transakcijski račun tožnice (točka 2. izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo o pravici do sredstev št. 33123-46/2010-12 z dne 3. 2. 2011 tožnici odobrena vloga za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 54.082,27 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 3.2.2.: Obnova in razvoj vasi. Tožnica je dne 5. 10. 2012 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 54.082,27 EUR z dokumentacijo. Po pregledu javnega naročila s projektantskim predračunom iz vloge je tožena stranka vse tiste postavke, kjer je navedena blagovna znamka, kar ni dovoljeno skladno s členom 37 (9) Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) izločila. Nadalje je bilo ugotovljeno, da so bila med kontrolo na kraju samem ugotovljena manjša odstopanja in sicer; pri ključavničarskih delih (na zunanjih stopnicah je bila na zunanji strani izdelana in montirana ograja v dolžini 12 m in ne 29,80 m, kot je navedeno v končni situaciji), pri elektro delih ni bila izvedena telefonska podometna omara iz nerjavne pločevine z deset parno Krone letvijo z nosilcem in prednapetostno zaščito v vrednosti 40 EUR, ni bilo treh varčnih električnih radiatorjev v skupni vrednosti 405 EUR, stranka pa pri računu za drugo začasno situacijo ni odštela popusta v višini 516,08 EUR z DDV. Vsa znižanja skupaj znašajo 19.599,20 EUR. Skupno znižanje zahtevka tako znaša 30,80 % kar presega dovoljeni prag 3 %. Skladno s 30. členom Uredbe Komisije (ES) št. 65/2010 je v takih primerih potrebno uporabiti sankcijo v višini ugotovljene razlike med zahtevkom vlagatelja in dejanskim izračunom, kar znaša 16.695,32 EUR.

Tožnica v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga kršitve pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. V tožbi navaja, da je odbitek zaradi navedbe blagovne znamke neupravičen, saj je bilo javno naročilo izvedeno na podlagi projektanskega popisa dela, katerega je tožnica priložila k vlogi za pridobitev sredstev iz ukrepa 3.2.2. Ta popis del je potrdila tudi tožena stranka in ji na njegovi podlagi dodelila sredstva za izvedbo. V odločbi o dodelitvi sredstev z dne 3. 2. 2014 je tožnico tudi zavezala „da bo pri omenjenem postopku izbire izvajalca gradbenih in obrtniških del uporabila enako specifikacijo del, kot je bila predložena k vlogi za kandidiranje na tem javnem razpisu“.

Tožnica je ob izvedbi javnega razpisa objavila ta popis del v nespremenjeni obliki, ker je bil sestavljen s strani izvedencev za gradbeno stroko in je bil tudi predhodno predložen v sklopu prijave projekta. V primeru nestrokovnih posegov in spreminjanja podpisa pa bi lahko izvajalci ponudili kvalitetno in dimenzijsko drugačne materiale, ki ne bi ustrezali projektnemu stanju, kar bi povzročilo nepotrebna dodatna dela, ki bi prešla v breme tožnice. Zaradi spremenjenega popisa pa bi tvegali tudi dodatne sankcije s strani tožene stranke. Zapisane postavke v popisu del so se nanašale na običajne gradbene materiale, ki se uporabljajo v Sloveniji in so splošno dostopni, tako da niso vplivale na zmanjšanje dostopa vseh ponudnikov in niso zmanjšale vstop do javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Na javno naročilo so se odzvali 4 ponudniki, od katerih nihče ni izrazil zadržkov glede vsebine popisa del, glede javnega naročila pa tudi ni bilo zahtevanih nobenih dodatnih pojasnil, pri odpiranju ponudb pa tudi niso bile dane nobene pripombe. Ob upoštevanju področnih predpisov javnega naročanja so se pri tehnični specifikaciji v popisu del utemeljeno sklicevali na posamezno blagovno znamko enakovredno zahtevam, popis del pa je bil oblikovan tako, da ni dajal prednosti posameznim proizvodom. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa da zahtevku, ki ga je tožnica vložila za izplačilo sredstev v celoti ugodi in ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice, vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno pojasnjuje da je na podlagi 24. člena Uredbe Komisije 65/2011/EU zavezana opraviti administrativni pregled vseh zahtevkov za plačilo, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se preverijo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati. Pri popisu del so bile pri postavkah navedene blagovne znamke, kar ni v skladu z določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2. Zaradi navajanja blagovnih znamk so bili pri obravnavani zahtevi za izplačilo tožnice odšteta vsa plačila za dela po popisu del, ki vključujejo navedbo blagovne znamke in v tekstu ne navajajo besede „ali je enakovreden“. Tako stališče zastopa tudi Evropsko računsko sodišče, ki je med 28. 5. in 1. 6. 2012 pri toženi stranki opravilo revizijo v zvezi z izjavo zanesljivosti za proračunsko leto 2012, odhodki: EKSRP:podpora za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005. V nadaljevanju navaja postavke zahtevka,ki jih je zavrnila in opravi izračun zmanjšanja stroškov zaradi navedbe blagovnih znamk v razpisu ter dodatno obrazloži razloge, na podlagi katerih so bili tožeči stranki znižani preostali stroški.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Predmet upravnega spora je odločitev, o zahtevku za izplačilo nepovratnih sredstev iz programa „Razvoj podeželja sofinanciranje iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ukrep obnova in razvoj vasi, ki je bila izdana na podlagi 18. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) v zvezi z 91. členom Uredbe o ukrepih 1.,3. in 4. osi programa Razvoj podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013 (Ur. l. RS, št. 40/2010, 85/2010) in Javnim razpisom za ukrep 3.2.2.: Obnova in razvoj vasi (Ur.l. RS, št. 49/2010).

Pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe predstavlja določba četrtega odstavka 56. člena ZKme-1, ki določa, da se zahtevki, za katere je ugotovljeno, da so v nasprotju z zahtevami predpisov javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, z odločbo zavrnejo. Splošna pravila glede določitve tehničnih in drugih elementov javnega naročanja določene v 37. členu ZJN-2 določajo, da morajo biti tehnične specifikacije oblikovane tako, da omogočajo enakovreden dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim objektom. Iz ustaljene prakse Državne revizijske komisije (odločitev DRKMO Koper-018-120/13 z dne 20. 5. 2013), glede oblikovanja tehničnih specifikacij izhaja, da morajo biti tehnične specifikacije oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika, tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Naročnik je pri postavljanju tehničnih specifikacij sicer samostojen, tako da lahko določi zanj najbolj primerne in potrebne tehnične specifikacije, vendar pa pri tem skladno z zakonsko omejitvijo ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom, ali bi jim omogočale udeležbo. Če ne upravičuje predmet naročila, se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir, ali na poseben postopek ali blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi bili s tem izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena, pri takem sklicevanju se navede besedo „ali enakovredni“ (deveti odstavek 37. člena ZJN-2).

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe ni razvidno, katere postavke obračuna konkretno je tožena stranka črtala zaradi kršitve 37. člena ZJN-2. V izpodbijani odločbi pa tudi ni obrazložila, zakaj jih je črtala, saj kakor je bilo navedeno sama navedba blagovne znamke, patenta, tipa ali posebnega porekla ali proizvodnje, sama po sebi še ne pomeni kršitve 37. člena ZJN-2. Tožena stranka je zato kršila določbe 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj se izpodbijana odločba ne da preizkusiti. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nadalje ne izhaja, da bi bila tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena z dejstvi, ki so podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, očitane kršitve določb ZJN-2 pa tudi ne izhajajo iz ugotovitev zapisnika o kontroli na kraju samem, ki je v upravnem spisu, tako da toženki ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča podana bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijanega sklepa pa se tudi ob upoštevanju podatkov v upravnih spisih ne da preizkusiti, saj obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin določenih v 412. členu ZUP.

Glede na vse povedano je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke v skladu s 3. točko prvega odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki II. izreka: Sodišče je tožbi tožnice ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, zato je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa ni zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika).