Jedro

V kolikor je kolovozna pot, ki je v naravi vidna, edina pot, po kateri so tožnik in pravni predniki vozili in jo hkrati imeli za javno pot, zemljišče do te javne poti pa so hasnovali, zaključek sodišča prve stopnje o nedobrovernosti toženca in njegovih pravnih prednikov o navedenem delu zemljišča ni sprejemljiv.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi, in sicer, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice, ki jo ima tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) na nepremičninah s parc. št. 365/2 k.o. P. in 366 k.o. P., vse navedeno s pravilnimi ID znaki, še posebej pa, da je dolžna opustiti vožnjo s traktorjem ali katerimkoli drugim prevoznim sredstvom po teh nepremičninah (izrek pod A, I. točko 1), glede na uspeh v pravdi pa je tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožniku v znesku 1.916,66 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (izrek pod A, I. točka 2). Tožbeni zahtevek toženca kot tožnika iz nasprotne tožbe, da se ugotovi, da je toženec pridobil lastninsko pravico na delu parcele št. 365/1 k.o. P., delu parcele 365/2 k.o. P. in delu parcele 366/0 k.o. P., z navedenimi pravilnimi ID znaki, last tožnika, in sicer v tistem delu, ki je v elaboratu, na podlagi katerega bo geodetska uprava evidentirala spremembo parcelacije, določen z rezervirano novo parcelno številko in je elaborat sestavni del te sodbe ter na povrnitev pravdnih stroškov, je kot neutemeljen zavrnilo (izrek pod B, I. točka 1 in 2).

2. V obravnavani zadevi je toženec vložil nasprotno tožbo zoper tožnika kot toženo stranko, zato je pritožbeno sodišče zaradi jasnosti zadeve termin tožnik uporabljalo za tožnika po tožbi in toženca po nasprotni tožbi, termin toženec pa za toženca po tožbi in tožnika po nasprotni tožbi.

3. Zoper citirano sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo. Izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe, in sicer tako v obsodilnem kot zavrnilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V vloženem odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za zavrnitev te in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, svojo odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe in posledično o zahtevku iz tožbe, potem, ko je ugotovilo, da je tožnik dokazal, da je lastnik parcel št. 365/2 in 366 k.o. P., oprlo na ugotovitev, da bi naj parc. 891 k.o. P., kjer naj bi potekala javna pot, nastala ob vzpostavitvi zemljiškoknjižnega katastra, ter da ta pot kot javno dobro obstaja ves čas po katastru tako, kot jo je izvedenec vrisal v skico meritve in na izpovedbo matere toženca Terezije Špes, ki je povedala, da je cesta, po kateri so vozili, občinska. Sodišče prve stopnje zato ni dvomilo, da so že toženčevi pravni predniki vedeli, da bi morala med parcelami tožnika in parcelo 406, v lasti toženca, potekati javna pot, katere meja ni določena, slednje pa je pri tožencu in njegovih pravnih prednikov izključilo dobro vero in vzbudilo vsaj dvom o lastništvu hasnovanega sveta, ob dejstvu, da meja javne poti po parc. št. 891 k.o. P., s parcelo 406 k.o. P., last toženca, nikoli ni bila določena ter ob dejstvu, da je že mati toženca vedela, da je pot, kjer so vozili, javno dobro. Zato so se morali tako mati toženca kot tudi toženec zavedati, da sporni svet čez cesto ne spada k parceli 406 k.o. P.; v kolikor pa se tega niso zavedali, pa so bili vsaj v dvomu glede lastništva, kar pomeni, da niso bili dobroverni, razen navedenega pa tudi sporni zemljišči parc. št. 365/2 in 366 k.o. P., niti ne mejita na zemljišče last toženca, ker vmes po katastru poteka pot - javno dobro, ki ga na podlagi 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni mogoče priposestvovati. Takšnim razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče tudi glede na pritožbena izvajanja ne more slediti.

7. Pritožba očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb procesnega prava v tem, da v dokazni oceni ni povzelo izpovedb zaslišanih prič na glavni obravnavi dne 11. 10. 2011, kot tudi ne ugotovitev ob ogledu na kraju samem, zaradi česar je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva in v določenih delih neobrazložena, kar ne predstavlja samo kršitve 8. člena ZPP, temveč zaradi pomanjkljive dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Res sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni povzelo vseh v postopku izvedenih dokazov, kar bi sicer pomenilo kršitev določbe 8. člena ZPP, vendar bi to pomenilo le relativno kršitev določb procesnega prava, ki pa na samo odločitev ne bi imela vpliva, v kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev, česar pa v obravnavani zadevi ne moremo trditi. Res je, kot je zaključilo sodišče prve stopnje glede na ugotovitve izvedenca, da med spornima parcelama tožnika in parcelami toženca po katastru poteka javna pot s parcelno številko 891 k.o. P., vendar, kar je po prepričanju pritožbenega sodišča bistveno, sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni ugotavljalo, kje v naravi poteka pot po kateri so toženec in njegovi pravni predniki vozili, vse ob dejstvu, da je samo zaključilo, da katastrska pot - parc. št. 891 k.o. P. v naravi ne obstaja (razlogi pod točko 17 obrazložitve). Ob nadaljnjem dejstvu, ki ga je prav tako sprejelo sodišče prve stopnje, da je mati toženca T. Š. povedala, da je cesta, po kateri so vozili, občinska in da razen te poti ni obstajala nobena druga pot (l. št. 154 v spisu), je pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dejstva ugotovljena v dokaznem postopku. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi po prepričanju pritožbenega sodišča je, ali v naravi obstaja samo ena kolovozna pot, ki poteka po spornem delu zemljišča, za katerega je toženec zatrjeval, da je v njegovi oziroma njegovih pravnih prednikov posesti več kot 60 let in, ali so po tej poti vozili ter jo imeli za javno pot. Toženec je namreč v nasprotni tožbi, kot tudi v že odgovoru na tožbo zatrjeval, da je pridobil lastninsko pravico na skrajnem zahodnem delu parcele 365/1 k.o. P. in na zahodnem delu parcele 365/2 k.o. P., ki v naravi predstavlja pašnik oziroma travnik, del navedene parcele pa pot, katero je uporabljal za dostopanje do svojih nepremičnin. V kolikor je kolovozna pot, ki je v naravi vidna, edina pot, po kateri so tožnik in pravni predniki vozili in jo hkrati imeli za javno pot, zemljišče do te javne poti pa so hasnovali, zaključek sodišča prve stopnje o nedobrovernosti toženca in njegovih pravnih prednikov o navedenem delu zemljišča ni sprejemljiv. V tej smeri je sodišče prve stopnje nepopolno, lahko pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici navedenega tudi zmotno uporabilo materialno pravo tako glede zahtevka iz nasprotne tožbe, kot tudi glede zahtevka po tožbi. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in je izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje - 355. člen ZPP, saj samo glede na naravo stvari in okoliščin primera, ni moglo postopka dopolniti oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti.

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presojati zadevo v nakazani smeri, oceniti vse že izvedene dokaze, po potrebi znova opraviti ogled na kraju samem in glede na ugotovitve presoditi, ali je treba za sprejeto odločitev dopolniti izvedensko delo izvedenca geometra z izdelavo elaborata.

9. O stroških pritožbenega postopka tožnika je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil.