Jedro

Soprispevek oškodovanca k nastanku škode je treba upoštevati tudi pri odločanju o višini odškodnine za premoženjsko škodo, saj določilo, ki ureja deljeno odškodninsko odgovornost za škodo s tem v zvezi, ne daje podlage za drugačno obravnavo zahtevka za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se le-ti na novo glasita: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 1.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2006 dalje ter ji povrniti materialno škodo v znesku 15,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2004 dalje do plačila in v znesku 58,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2005 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.961,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 306,93 EUR.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2006 dalje in mu plačati materialno škodo v znesku 19,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2004 dalje do plačila in v znesku 73,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2005 dalje do plačila, vse v 8. dneh, pod izvršbo (1. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.218,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega dne dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek nad zneskom 1.354,00 EUR stroškovno zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo ter zmotno uporabilo določbe 179. člena OZ. Za škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnina bi smela biti odškodnina največ v znesku 2.600,00 EUR, za strah največ v znesku 700 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti največ v znesku 2.500,00 EUR. Skupna odškodnina za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo ne bi smela preseči 5.800,00 EUR, ob upoštevanju 20 % tožnikove sokrivde pa torej ne bi smela preseči 4.640,00 EUR, da bi bila primerno individualizirana in pravilno umeščena med primerljive škodne primere in odškodnine zanje. Tudi pri odškodnini za materialno škodo bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 20 % sokrivdo tožnika, odškodnina iz tega naslova pa bi tako pravilno znašala 15,80 EUR ter 58,43 EUR.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, vendar je pri odmeri odškodnine za nematerialno in materialno škodo zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti višine posameznih delov tožnikovega zahtevka za nematerialno škodo pravilno odločalo na podlagi določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami). Določilo 1. odstavka citiranega člena določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina tovrstne odškodnine pa je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ). Odmera denarne odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine, merila za določitev tega pravnega standarda pa izhajajo iz 179. člena OZ. Upoštevati je potrebno intenzivnost (stopnjo in trajanje) telesnih in duševnih bolečin ter strahu in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (načelo individualizacije odškodnine) s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami z enako oziroma podobno škodo ter ustrezno umeščena v razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (načelo objektivne pogojenosti odškodnine). To razmerje oblikuje sodna praksa.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik dne 18.9.2003 na delu poškodoval, ko je med hojo z levo nogo zadel v kovinsko palico, štrlečo iz tlaka, na katerem je bil odmaknjen betonski polmesec. Pri tem je padel in utrpel udarec v levi kolenski sklep in nateg sprednje križne vezi. Tožena stranka temelja svoje odgovornosti ni prerekala, ugovarjala pa je tožnikovo soodgovornost za nastanek poškodbe, katero je sodišče prve stopnje ugotovilo v 20 %. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo se je v celoti oprlo na izvedensko mnenje B.N., dr. med., sodnega izvedenca – ortopeda. Za prestane telesne bolečine in neugodja med zdravljenjem je tožniku odmerilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu v znesku 1.200,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v znesku 3.500,00 EUR (pri čemer je upoštevalo ugotovitev izvedenca, da je pri tožniku nastalo zmanjšanje življenjskih aktivnosti v 50 % posledica tožnikovih predhodnih obolenj oziroma bolezenskih sprememb ledvenega dela hrbtenice in levega kolenskega sklepa ter začetih degenerativnih sprememb). Ocenilo je torej, da ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera primerna tožniku pripada odškodnina v višini 8.700,00 EUR.

Pritožba utemeljeno navaja, da je tako odmerjena odškodnina previsoka oziroma ni materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje je sicer izčrpno povzelo izvedensko mnenje ter pojasnilo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z nastalo negmotno škodo pri tožniku, s čimer pritožbeno sodišče soglaša in se v izogib ponavljanju nanj le sklicuje. Vendar pa sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ni (ustrezno) upoštevalo tudi načela objektivne pogojenosti odškodnin. Načelo individualizacije (ki zajema intenzivnost - stopnjo in trajanje - telesnih in duševnih bolečin ter strahu pri konkretnem oškodovancu) mora namreč imeti korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člena Ustave RS).

Tožnikova poškodba (udarec v levo koleno oz. levi kolenski sklep in nateg sprednje križne vezi) se po oceni pritožbenega sodišča po Fischerjevi klasifikaciji uvršča med lažje primere poškodb. Ob primerjavi prisojenih odškodnin v podobnih primerih poškodb kolena (II Ips 665/2004, II Ips 719/2006, II Ips 410/2006) je tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru primerna odškodnina v višini, kot jo navaja pritožba – torej 5.800,00 EUR oziroma 6,7 povprečnih plač ob izdaji prvostopenjske sodbe. Da bi bila primerno individualizirana in pravilno umeščena med primerljive škodne primere in odškodnine zanje, odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ne sme presegati 2.800,00 EUR, iz naslova strahu gre tožniku največ 500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je primerna odškodnina v višini 2.500,00 EUR (kar ustrezno predstavlja le 50 % prispevek obravnavane poškodbe k tožnikovim omejitvam). Tako odmerjena odškodnina tudi ustreza pomenu prizadete dobrine in namenu te odškodnine, hkrati pa ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Upoštevaje 20 % soprispevek tožnika (kar v pritožbi ni več sporno) in ob odštetju dne 11.2.2008 že izplačanega in revaloriziranega dela odškodnine v znesku 3.360,00 EUR, je tožnik ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen še do plačila nepremoženjske škode v višini 1.280,00 EUR.

Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo 20 % soprispevek oškodovanca upoštevati tudi pri odmeri odškodnine za materialno škodo. Določilo 1. odstavka 171. člena OZ, ki ureja deljeno odškodninsko odgovornost v primeru prispevka samega oškodovanca k nastanku škode, namreč govori le o sorazmerno zmanjšani odškodnini. Ni torej podlage za razlikovanje med premoženjsko in nepremoženjsko škodo v tej zvezi. Ob pravilni uporabi navedene materialno pravne določbe je torej tožnik upravičen do nekoliko nižjih zneskov odškodnine za premoženjsko škodo: 15,79 EUR (namesto 19,74 EUR) ter 58,42 EUR (namesto 73,03 EUR).

Za tem, ko je ugotovilo, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno, vendar materialno pravo pri odmeri odškodnine (tako za nepremoženjsko kot premoženjsko škodo) ni bilo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi 4. točke 358. člena izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo ustrezno nižjo odškodnino (kot izhaja iz izreka te sodbe).

Na podlagi tako spremenjene sodbe je tožnik uspel le z 11 % svojega (skrčenega) tožbenega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo tudi o stroških postopka na prvi stopnji. S strani sodišča prve stopnje pravilno priznane potrebne stroške tožeče (1.716,55 EUR) in tožene stranke (2.416,04 EUR) je pritožbeno sodišče le na novo odmerilo glede na uspeh (11 % : 89 %).

Skladno z navedenim in po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.961,46 EUR stroškov postopka.

Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, in sicer v višini 375 točk za sestavo pritožbe (kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 znaša 172,13 EUR), povišano za 2 % materialnih stroškov ter strošek takse za pritožbo v višini 131,36 EUR. Tožnik je tako na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP toženi stranki dolžan plačati 306,93 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Ker v obravnavani zadevi vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje ne dosega revizijskega praga po 1. odstavku 367. člena ZPP, pa tudi sicer revizija ni dovoljena na podlagi samega zakona, je sodišče druge stopnje skladno z določilom 5. točke 31. člena ter 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločalo o dopustitvi revizije. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločitev druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Ker v konkretni zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, je pritožbeno sodišče sklenilo, da se revizija ne dopusti.