Jedro

Iz določbe drugega odstavka 398. člena ZPP ne izhaja, da se tožba za razveljavitev sodne poravnave ne bi smela vročiti nasprotni stranki, da se ji zagotovi pravica do izjave in kontradiktornega postopka. Tožba na razveljavitev sodne poravnave je namreč dvostransko pravno sredstvo. Prav tako iz smiselne razlage drugega odstavka 398. člena ZPP ne izhaja, da je tožbo za razveljavitev sodne poravnave mogoče zavreči zgolj predenj je takšna tožba vročena nasprotni stranki.

Postopek sodne določitve meje je bil pravnomočno zaključen s sklenitvijo sodne poravnave. Postopek s tožbo na razveljavitev sodne poravnave je poseben postopek z izrednim pravnim sredstvom in je ločen od odločanja v rednem (nepravdnem) postopku. Interes za prenehanje veljavnosti sodne poravnave ima tako le vlagatelj tožbe (v konkretni zadevi nasprotna udeleženka), ne pa tudi preostali udeleženci rednega postopka. Zato je navedeno potrebno upoštevati tudi pri odločanju o stroških takšnega postopka postopka in o njih odločiti ob smiselni uporabi 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka, na kar so tudi opozorili pritožniki v pritožbi.

Izrek

I. Pritožbene zadeve pod opravilnimi številkami Cp 351/2021, I Cp 352/2021, Cp 353/2021 in I Cp 354/2021 se združijo v skupno obravnavanje in se obravnavajo pod opravilno številko Cp 351/2021. II. Pritožba nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 4. 6. 2021 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 4. 6. 2021. IV. Pritožbi predlagateljev se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 6. 2021 spremeni tako, da glasi: ″Nasprotna udeleženka mora predlagateljem v roku 15 dni po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje nerazdelno povrniti stroške v zvezi z odgovorom na tožbo za razveljavitev sodne poravnave v znesku 268,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.″ V. Nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega odgovora, mora pa predlagateljem nerazdelno v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa povrniti njihove pritožbene stroške v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 18. 6. 2021 v znesku 122,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 4. 6. 2021 je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo nasprotne udeleženke za razveljavitev sodne poravnave v nepravdni zadevi opr. št.: N 35/2016 z dne 7. 9. 2018 (I. točka izreka) in zavrglo tožbo nasprotne udeleženke za razveljavitev sodne poravnave v nepravdni zadevi opr. št.: N 34/2016 z dne 7. 9. 2018 (II. točka izreka).

2. Z dopolnilnim sklepom z dne 18. 6. 2021 je sodišče prve stopnje odločilo še o stroških tega postopka. Sklenilo je, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka.

3. Zoper sklep z dne 4. 6. 2021 se po pooblaščencu pravočasno pritožuje nasprotna udeleženka (sedaj tožnica), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v okviru 12. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa nepravilno izpostavlja, da naj bi bila nasprotna udeleženka seznanjena s spornimi mejnimi ploskvami že z izvedeniškim mnenjem izvedenca M. M. z dne 22. 7. 2018. Predmetno izvedeniško mnenje je bilo izdelano za potrebe nepravdnega postopka N 35/2016 v zvezi z ureditvijo meje med parcelama 820/1 in 782/1, obe k.o. ..., v nepravdnem postopku N34/2016 v zvezi z ureditvijo meje med parcelama 820/1 in 786/1, obe k.o. ..., ki obsega relevanten del sodno urejene meje, pa izvedeniško mnenje s skico spornega mejnega prostora nikoli ni bilo izdelano, čeprav je to nalogo sodišče izvedencu naložilo. Tako nasprotna udeleženka ni bila seznanjena s potekom parcel in spornim mejnim prostorom, saj eleborat ni bil izdelan. Nadalje nasprotuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in izpostavila, da jo je sodni izvedenec zavedel iz razloga, da parcela 820/1, k.o. ... poteka po zasutem jarku, kjer je bila nekoč cesta, kar je povzel po sodnem izvedencu N., ko je bil v obravnavani zadevi zaslišan kot priča. Šele potem, ko je sodni izvedenec marca 2019 izdelal elaborat, je lahko nasprotna udeleženka ugotovila kje poteka parcela 820/1, k.o. ... . Pooblaščenec nasprotne stranke je bil namreč prepričan, da je nasprotna udeleženka s sodno poravnavo pridobila del parcele 786/1, k.o. ... . Šele iz elaborata z dne 15. 3. 2019 pa je bilo mogoče razbrati, da parcela 820/1, k.o. ... ne poteka po zasutem jarku, temveč veliko bolj zahodno od jarka. Po pridobitvi tega elaborata je nasprotna udeleženka s pomočjo že priloženega mnenja geodeta J. ugotovila, da jo je izvedenec pri sklenitvi poravnave zavedel. Glede na datum izdelave elaborata nikakor ni mogoče trditi, da je tožba vložena prepozno. Nasprotna udeleženka je nadalje tudi izpostavila, da je šele v elaboratu z dne 15. 3. 2019 viden izračun površine oziroma je bilo šele takrat jasno razvidno, da se je del parcele 820/1, k.o. ... po sodni poravnavi odstopil predlagateljem oziroma ukinil. Sodišče je pri tem kot razlog navedlo, da naj bi nasprotna udeleženka poznala teren in pretekle meritve in da je bila sodna poravnava na kraju samem označena. Vendar zgolj poznavanje terena v naravi še ne pomeni, da poznaš tudi pravilni izračun kvadrature, dovoljen za izravnavo in predpise s tega področja. Sodna poravnava tako nasprotuje prisilnim določbam Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN) in Zakonu o kmetijskih zemljiških (v nadaljevanju: ZKZ), saj izravnava parcel ne bi bila dovoljena, kar je nasprotna udeleženka ugotovila šele, ko je prejela elaborat za ureditev meje in v zvezi s tem obiskala geodeta, ki jo je opozoril na navedeno okoliščino. Ker nasprotna udeleženka ni strokovnjak s tega področja, ji te določbe niso mogle biti poznane. V nadaljevanju izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, ki se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na to, da je izvedenec v poročilu z dne 20. 12. 2018 poročal, da je lokacija kolov, ki označuje v sodni poravnavi določeno mejo, od sklenitve sodne poravnave ostala nespremenjena, saj to ne drži. Sodni izvedenec 7. 3. 2019 ni postavil mejnikov v skladu s sklenjeno sodno poravnavo. Razlog temu je, da so predlagatelji kole samovoljno prestavili ob tem, ko so izpulili električni pastir, kar se je zgodilo po sklenjeni sodni poravnavi, v posledici česar mejniki ne stojijo v skladu s sodno poravnavo. Izpostavlja tudi, da je sicer razpolagala z odločbo o zaščiteni kmetiji, vendar iz te odločbe ne izhaja, da se del parcele ne bi smel odtujiti. V kolikor bi mož nasprotne udeleženke to vedel, zagotovo poravnave s takšno vsebino ne bi sklenil. To pa je bilo ugotovljeno šele, ko je mož nasprotne udeleženke urejal GERK-e na upravni enoti in je delavcu pokazal elaborat, ta pa mu je povedal, da se del zaščitene kmetije ne bi smel odtujiti, za kar je nasprotna udeleženka delavca na upravni enoti pozvala, da le-to pisno potrdi. Nasprotna udeleženka je prepričana, da bi moralo sodišče prve stopnje paziti na določbe ZKZ in jo na to opozoriti, ne pa da je sodno poravnavo spodbujalo. V kolikor stranka prenos lastništva s poslom materialnega prava ne bi mogla doseči, je razumljivo, da tudi sodišče ne more dopustiti strankam, da tak učinek dosežejo s sklenitvijo sodne poravnave. Nasprotna udeleženka opozarja tudi na bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je namreč njeno tožbo za razveljavitev sodne poravnave zavrglo, kljub temu, da je predlagateljem vročilo tožbo v odgovor. S tem je pri nasprotni udeleženki ustvarilo vtis, kot da gre za pravočasno tožbo za razveljavitev sodne poravnave oziroma sodišče prve stopnje ni postopalo na način, kot je določen v ZPP za tovrstne primere. Sklep o zavrženju tožbe je tako za nasprotno udeleženko popolno presenečenje, prav tako pa je sodišče nasprotno udeleženko prikrajšalo za možnost podaje nadaljnjih navedb v postopku in predlaganja dokazov, posledično do učinkovitega varstva pravic. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbeni odgovor na pritožbo nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 4. 6. 2021 ni bil vložen.

5. Zoper dopolnilni sklep z dne 18. 6. 2021 so se z enotno vlogo po pooblaščencu pravočasno pritožili predlagatelji, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 37. členom ZNP. V pritožbi izpostavljajo, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv in nerazumljiv, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno navedeno, da gre pri takšni odločitvi le za stroške v zvezi z obravnavanjem tožbe nasprotne udeleženke za razveljavitev sodne poravnave. Izrek izpodbijanega sklepa je posledično mogoče razumeti tako, da se nanaša na vse stroške navedenih nepravdnih postopkov, kar pa je nepravilno in v nasprotju s samo obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Tudi iz slednjega izhaja, da vsaj skupne stroške postopka nosita obe stranki v razmerju, kakor ga določi sodišče, o čemer sicer še sploh ni bilo odločeno po višini kljub številnim urgencam predlagateljev. V nadaljevanju izpostavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka v zvezi z obravnavanjem tožbe nasprotne udeleženke za izpodbijanje sodne poravnave materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na prvi odstavek 35. člena ZNP, vendar pa je spregledalo, da je bil postopek določitve sodne meje v obeh predmetnih zadevah že pravnomočno zaključen s sklenitvijo sodne poravnave 7. 8. 2018. Za predlagatelje je bila sodna poravnava sklenjena veljavno in so jo vseskozi spoštovali, zato je izčrpan tudi pravni interes predlagateljev za vodenje nepravdnega postopka, ki se je vodil v skupnem interesu vseh udeležencev. Tega pa ni mogoče trditi v nadaljnjem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, saj predlagatelji nimajo nikakršne koristi od postopka, s katerim poskuša nasprotna udeleženka sodno poravnavo razveljaviti. Poudarjajo, da se tako predmetni postopek vodi izključno in samo v interesu nasprotne udeleženke. Zato bi bilo potrebno uporabiti določbo tretjega odstavka 35. člena ZNP, ki določa, da v kolikor je nepravdni postopek izveden izključno v interesu nekaterih udeleženčev, trpijo stroške postopka ti udeleženci, ali pa peti odstavek 35. člena ZNP, po katerem mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu pripetilo. Izpostavili so tudi, da se lahko pride do enake odločitve tudi z uporabo splošnih pravil o odmeri stroškov po ZPP, ki izhajajo iz uspeha strank v postopku. Predlagajo, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni in priglašajo pritožbene stroške.

6. Na to pritožbo je odgovorila nasprotna udeleženka. V pritožbenem odgovoru predvsem izpostavlja, da je zoper meritorno odločitev o zavrženju obeh tožb vložila pritožbo, kar vpliva tudi na stroškovne posledice v predmetnem sklepu. Tako predlaga, da sodišče druge stopnje najprej odloči o tožbi nasprotne udeleženke zoper razveljavitev sodne poravnave, nato pa odloči še o delitvi stroškov tožbe za razveljavitev sodne poravnave. Priglaša stroške nastale z vložitvijo pritožbenega odgovora.

7. Ker je sodišče prve stopnje nepravdni zadevi N34/2016 in N35/2016 obravnavalo skupno, ter nadalje, ker je sodišče prve stopnje tožbo nasprotne udeleženke v obeh nepravdnih zadevah zavrglo z enotnim sklepom in enako z enim sklepom odločilo tudi o stroških postopka po tožbi za izpodbijanje sodne poravnave, je sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 300. člena ZPP – zaradi smotrnosti in pospešitve pritožbenega obravnavanja – sklenilo, da se pritožbene zadeve pod opravilnimi številkami Cp 351/2021, I Cp 352/2021, Cp 353/2021 in I Cp 354/2021 združijo v enotno obravnavanje (I. točka izreka).

8. Pritožba nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 4. 6. 2021 je neutemljena, pritožba predlagateljev zoper sklep z dne 18. 6. 2021 pa je v celoti utemeljena.

**O pritožbi nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 4. 6. 2021**

9. V nepravdnih postopkih N34/2016 in N 35/2016, ki sta se med udeleženci obeh postopkov vodila zaradi ureditve meje, je bila 7. 9. 2018 sklenjena sodna poravnava. V njej so udeleženci uredili mejo med parcelami št. 782/1 in 820/1 (zadeva N34/2016) ter med parcelami 786/1, 836, 820/1 (zadeva N35/2016), vse k.o. ... . Nasprotna udeleženka obeh postopkov je nato 16. 4. 2019 vložila tožbo za razveljavitev te sodne poravnave po 1. in 2. točki drugega odstavka 392. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, in sicer zaradi tega, ker je bila sklenjena v zmoti, oziroma ker je bila sklenjena glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati. V tožbi je navajala, da je njenega pooblaščenca k sklenitvi sodne poravnave zavedel sodni izvedenec M. M., saj je na terenu potrdil, da meja poteka po zasutem jarku, saj bi na točki 13 morali biti mejniki še vedno v zemlji. V prepričanju, da navedbe sodnega izvedenca kot strokovne držijo, je pristala na sklenitev sodne poravnave. Da navedeno ne drži, pa je nasprotna udeleženka ugotovila 5. 3. 2019, ko ji je geodetinja, zaposlena pri podjetju S. d.o.o. priložila skico in ji pojasnila, da se meja v tem delu ni urejala. Navajala je tudi, da je 16. 1. 2019 s strani Inženirske zbornice Slovenije prejela e-pošto, da Elaborata IDPOS 6062 k.o. ..., slednja ni nikoli obravnavala in o njem ni izdala pisnega mnenja. To pa pomeni, da je sodni izvedenec N., ko je bil zaslišan v okviru obeh nepravdnih postopkov, zatrjeval neresnična dejstva, saj je izpovedal, da naj bi za umeščanje parcele 820/1 v prostor pridobil soglasje Inženirske zbornice Slovenije. Prav tako je še zatrjevala, da sodna poravnava nasprotuje prisilnim predpisom, saj gre za prikrit promet s kmetijskimi zemljišči, ki brez soglasja upravne enote ni mogoč, kar je ugotovila v mesecu marcu 2019 (ob prejemu elaborata, ki ga je izvedenec izdelal na podlagi sklenjene sodne poravnave). Del parcele 820/1 (okoli 5%), ki prestavlja zaščiteno kmetijo, pa se je v korist predlagateljev povsem ukinil oziroma izbrisal. Tako je navajala, da ne gre za postopek izravnave meje, s sklenitvijo sodne poravnave pa so bile kršene določbe 18. člena ZKZ, ki prepoveduje delitev zaščitene kmetije v prometu in določbe ZEN v zvezi z izravnavo meje. Navajala je tudi, da je bil udeleženec M. R., ki je naknadno pristopil k sodni poravnavi, pri podajanju soglasja zaveden s strani sodišča, saj ne bo imel dostopa do javne ceste, prav tako mu ni bil predstavljen dejanski dogovor in posredovan elaborat v pregled in izjasnitev, zato je sklenjena sodna poravnava tudi iz tega razloga nična.

10. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožničino tožbo zavrglo kot prepozno. Tožba nasprotne udeleženke je bila vložena po preteku subjektivnega roka 3 mesecev, ko je izvedela za zmoto. Enako je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede navedb nasprotne udeleženke, da sodna poravnava prikriva promet s kmetijskimi zemljišči in da so kršene določbe ZEN oziroma ZKZ. V zvezi z zatrjevanji nasprotne udeleženke o nezmožnosti izvrševanja služnosti dostopa do javne ceste (s strani udeleženca M. R.), pa je sodišče prve stopnje njeno tožbo zavrglo iz razloga, ker zatrjevani razlog ne spada v obseg taksativno naštetih razlogov, iz katerih se lahko takšna tožba vloži, prav tako pa gre za pravni interes tretjega, ne pa nasprotne udeleženke.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbi za razveljavitev sodne poravnave uporabilo pravilno pravno podlago, in sicer določila 392. in 393. člena ZPP, ki urejata to izredno pravno sredstvo. V skladu s prvim odstavkom 393. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP lahko stranka tožbo za razveljavitev sodne poravnave vloži v treh mesecih od dneva, ko je zvedela za razlog za razveljavitev, kar je v celoti pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje.

12. Nasprotna udeleženka neutemeljeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa glede tega, kdaj je bila seznanjena s spornimi mejnimi ploskvami. Navedeno želi podkrepiti s tem, da je bilo izvedensko mnenje izdelano zgolj za potrebe nepravdnega postopka N35/2016 (ki se je nanašal na ureditev meje med parcelama št. 782/1 in 820/1), ne pa tudi v nepravdnem postopku N34/2016 (ki se je nanašal na ureditev meje med parcelami št. 786/1, 836, 820/1), ki obsega relevanten del sodne meje. Zato je torej za zmoto izvedela šele z izdelavo elaborata v mesecu marcu 2019. 13. Za kateri nepravdni postopek je bilo izvedensko mnenje izdelano in na kateri del meje se nanaša, pri presoji pravočasnosti vložene tožbe ni bistveno. Relevantno je – kot je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje in kar pritožnica pritožbeno niti ne izpodbija – da je bila nasprotna udeleženka s podatki o predhodnih geodetskih meritvah iz leta 1960 in skicami, ki so bile izdelane leta 1961, na katere se je nasprotna udeleženka sklicevala v tožbi (in jih k tožbi tudi priložila), seznanjena že pred sklenitvijo sodne poravnave, saj se nahajata v spisu in sta prilogi v spisih N35/2016 in N34/2016 pod listnimi številkami B16 ter A9 in A8 (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Prav tako nasprotna udeleženka ne nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je dejstvo, da sta točki 13 in 5 v skici iz leta 1961 stojni in ne mejni točki, navajala že pred vložitvijo predmetne tožbe, med drugim v zahtevi za izločitev sodnega izvedenca M. v mesecu decembru 2018. Tako je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da njenim trditvam, da je bila s tem dejstvom seznanjena šele 5. 3. 2019, ko ji je geodetinja pri podjetju S. d.o.o. to pojasnila in izdala skico, ni mogoče slediti. V 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje svoje zaključke v 8., 9., 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zgolj še dodatno podkrepilo s tem, da se je nasprotna udeleženka že na prvem naroku na kraju samem sklicevala na meritve podjetja S. d.o.o. in da je sodni izvedenec M. z njene strani pokazan potek meje upošteval pri izdelavi izvedenskega mnenja, ko je v izvedenskem mnenju z dne 22. 7. 2018 izdelal dve skici spornega mejnega prostora.

14. Iz enakega razloga nasprotna udeleženka neutemeljeno nasprotuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko izpostavlja, da naj bi jo sodni izvedenec M. zavedel z razlago, da parcela 820/1, k.o. ... poteka po zasutem jarku, kjer je bila nekoč cesta, kar je povzel po izvedencu N., ki je bil zaslišan kot priča in da je šele po izdelavi elaborata z dne 15. 3. 2019 lahko ugotovila kje poteka parcela 820/1, k.o. ... . V 14. točki izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zgolj sklepno zaključilo, da je tožba nasprotne udeleženke zaradi tega, ker je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti, vložena prepozno, saj je rok 3 mesecev od kar je nasprotna udeleženka izvedela za zmoto, že potekel. Razloge za takšen zaključek pa je sodišče prve stopnje v celoti pojasnilo v točkah od 8 do 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih nasprotna udeleženka ne izpodbija, oziroma nasprotna udeleženka v tej vezi izpodbija zgolj 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, do česar pa se je sodišče druge stopnje opredelilo v prejšnji točki obrazložitve tega sklepa.

15. Pritožbene navedbe, da so predlagatelji kole, ki so označevali v sodni poravnavi določeno mejo, samovoljno prestavili ob tem, ko so izpulili električni pastir in navedbe, da je mož nasprotne udeleženke šele, ko je na upravni enoti urejal GERK-e izvedel, da se del parcele zaščitene kmetije ne bi smel odtujiti ter v zvezi s tem predložena dokaza, t. j. vloga nasprotne udeleženke in pojasnilo Upravne enote ..., predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 37. členom ZNP nedopustne pritožbene novote. Nasprotna udeleženka v pritožbi ni navedla nobenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato teh pritožbenih navedb (in predlagana dokaza) sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi o pritožbi ne more upoštevati.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, s katerim pritožba izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede pravočasnosti tožbe za razveljavitev sodne poravne iz razloga po 2. točki drugega odstavka 392. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, torej ker sklenjena sodna poravnava nasprotuje določilom ZEN in ZKZ. V zvezi s tem pritožnica navaja, da se je lahko nasprotna udeleženka šele po prejemu elaborata marca 2019 seznanila z nedovoljenim razpolaganjem udeležencev nepravdnega postopka ob sklenitvi sodne poravnave, saj je bilo šele z izdelavo elaborata razvidno, da se je del parcele 820/1, k.o. ... po sodni poravnavi odstopil predlagateljema, oziroma da so bili šele z izdelavo elaborata razvidni potek meje, izračun in površina parcele.

17. Površina posamezno določene parcele je v zadevnem primeru zgolj postranska okoliščina, saj se nepravdni postopek, oziroma sklenjena sodna poravnava nanaša na sodno ureditev meje. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo pojasnilo in dokazno podkrepilo, da je bila s sodno poravnavo določena meja na kraju samem, oziroma ob njeni sklenitvi označena in da je lokacija kolov, ki označuje v sodni poravnavi določeno mejo, od sklenitve sodne poravnave ostala nespremenjena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno obrazložilo, da nasprotna udeleženka pozna teren in pretekle meritve, saj je to lahko sklepalo iz tega, da je sodelovala na naroku na krajem samem, na katerem so nasprotna udeleženka in predlagatelji vsak posebej pokazali kateri pas zemljišča pripada njihovi parceli, kakor je to pojasnilo sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Poznala pa je tudi izvedensko mnenje z dne 22. 7. 2021, ki je med drugim upoštevalo tudi njena zatrjevanja o poteku meje. Tako je povsem življenjsko logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo na terenu in ob predhodnih geodetskih izmerah za nasprotno udeleženko dovolj jasno izraženo koliko s sodno poravnavo določena meja posega v katero od mejnih parcel, na podlagi tega pa je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zaključilo, da je bila tožba nasprotne udeleženke tudi v tem delu vložena prepozno oziroma po izteku 3 mesečnega subjektivnega roka za vložitev le-te (16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Na takšen zaključek sodišča prve stopnje ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka sicer razpolagala z odločbo o zaščiteni kmetiji, vendar iz nje ni izhajalo, da se del parcele ne bi smel odtujiti in da v kolikor bi mož nasprotne udeleženke to vedel (nasprotno udeleženko je sicer ob sklenitvi sodne poravnave poravnave zastopal tudi kvalificiran pooblaščenec), zagotovo poravnave s takšno vsebino ne bi podpisal, saj je za presojo pravočasnosti predmetne tožbe odločujoče zgolj to, kar je pojasnilo sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

18. Pritrditi je pritožbi, da iz določbe prvega odstavka 398. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ki se na podlagi petega odstavka 393. člena ZPP smiselno uporablja tudi za tožbo za razveljavitev sodne poravnave, izhaja da se prepozna tožba za razveljavitev sodne poravnave zavrže brez naroka. Vendar pa iz določbe drugega odstavka 398. člena ZPP, na katerega se sklicuje pritožba, ne izhaja, da se tožba za razveljavitev sodne poravnave ne bi smela vročiti nasprotni stranki, da se ji zagotovi pravica do izjave in kontradiktornega postopka. Tožba na razveljavitev sodne poravnave je namreč dvostransko pravno sredstvo. Prav tako iz smiselne razlage drugega odstavka 398. člena ZPP ne izhaja, da je tožbo za razveljavitev sodne poravnave mogoče zavreči zgolj predenj je takšna tožba vročena nasprotni stranki, kot smiselno zatrjuje pritožba. Takšno tožbo je mogoče zavreči tudi potem, ko je vročena nasprotni stranki, oziroma po prejemu odgovora na tožbo. Tudi sicer pa v konkretnem primeru tožba ni bila zavržena iz procesnih razlogov, temveč zaradi zamude materialnega roka (prvi odstavek 393. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 398. člena ZPP, slednji v vezi s petim odstavkom 393. člena ZPP). Zato so pritožbene navedbe, da je sklep o zavrženju tožbe popolno presenečenje, neutemeljene, prav tako pa je v zvezi s tem neutemeljen smiselno zatrjevan pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določbe 398. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP, sodišče prve stopnje pa s takšnim postopanjem tudi ni kršilo pritožničine pravice do izjave in pravice do učinkovitega sodnega varstva.

19. Glede pritožbenega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo za razveljavitev sodne poravnave iz razloga, ker je sklenjena glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, dopustiti, če je vložena znotraj objektivnega roka, je pojasniti, da 393. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ne loči subjektivnega roka za vložitev tega pravnega sredstva glede na tožbene razloge, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). V zvezi s pritožbeni navedbami, ki se nanašajo na nedovoljen prenos lastništva, pa sodišče druge stopnje zgolj še pojasnjuje, da sodna poravna z dne 7. 9. 2018 ni urejala lastništva nepremičnin, temveč so se v njej stranke dogovorile zgolj in izključno samo o poteku meje. Zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

20. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

21. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 4. 6. 2021 (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).

**O pritožbi predlagateljev zoper dopolnilni sklep z dne 18. 6. 2021**

22. Uvodoma je ugotoviti, da očitana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 37. člen ZNP – na katero pazi sodišče druge stopnje tudi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 360. členom ZPP v povezavi s 37. členom ZNP– ni podana. Izpodbijana odločitev se da preizkusiti, sklep ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ki ne nasprotujejo izreku. Takšne kršitve tudi ne more pomeniti izostanek navedbe v izreku, in sicer na kateri del postopka se predmetni sklep nanaša (na redni nepravdni postopek ali na postopek v zvezi s tožbo za razveljavitev sodne poravnave), saj je iz uvoda izpodbijanega sklepa, kakor tudi iz njegove obrazložitve razvidno, da se odločitev sodišča prve stopnje nanaša zgolj na postopek v zvezi s tožbo za razveljavitev sodne poravnave.

23. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev – da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka – sprejelo na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP, ki določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Pri tem je pojasnilo, da ima zgolj 139. člen ZNP posebna določila glede skupnih stroškov postopka sodne ureditve meje, ki jih udeleženci trpijo praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja.

24. Pritožba utemeljeno opozarja na napačno materialno pravno podlago izpodbijanega sklepa. Kot pravilno izpostavlja pritožba, je bil sodni postopek sodne določitve meje pravnomočno zaključen s sklenitvijo sodne poravnave 7. 9. 2018. Postopek s tožbo na razveljavitev sodne poravnave je poseben postopek z izrednim pravnim sredstvom in je ločen od odločanja v rednem (nepravdnem) postopku. Pritožba v tem delu tudi utemeljeno navaja, da ima interes za prenehanje veljavnosti sodne poravnave le vlagatelj tožbe (v konkretni zadevi nasprotna udeleženka), ne pa tudi preostali udeleženci rednega postopka, ki sklenjeno sodno poravnavo priznavajo. Zato je navedeno potrebno upoštevati tudi pri odločanju o stroških takšnega postopka postopka. Vendar pa pravno podlago v konkretnem primeru ne predstavlja določilo tretjega ali petega odstavka 35. člena ZNP, temveč smiselna uporaba 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka, na kar so tudi opozorili pritožniki v pritožbi.1

25. Na podlagi navedenega je sodišče pritožbi predlagateljev ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je nasprotni udeleženki naložilo v plačilo stroške postopka kot sledi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

26. Ob upoštevanju priloženega stroškovnika in veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), je sodišče druge stopnje predlagateljem za vlogo z dne 15. 5. 2019 priznalo strošek nagrade za sestavo odgovora na izredno pravno sredstvo (tar. št. 23/3 OT) v obsegu 300 odv. točk, k navedenemu znesku je dodalo materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v obsegu 6 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk) in oboje povečalo za 20 % zaradi zastopanja treh strank v postopku (tretji odstavek 7. člena OT) ter 22 % DDV (2. člen OT), kakor so predlagatelji zahtevali. Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR, znašajo stroški predlagateljev 268,79 EUR, ki jih je dolžna nasprotna udeleženka povrniti predlagateljem nerazdelno v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

27. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je sodišče druge stopnje še sklenilo, da mora nasprotna udeleženka predlagateljem, ki so s pritožbo v celoti uspeli, povrniti njihove stroške pritožbenega postopka. Skladno s priloženim stroškovnikom in OT, pritožbeni stroški predstavljajo nagrada za sestavo pritožbe (tar. št. 23/3 OT) v obsegu 100 odv. točk, slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 2 odv. točk, oboje povečano za 20% zaradi zastopanja treh strank v postopku (tretji odstavek 7. člena OT) ter zahtevani 22 % DDV (2. člen OT). Glede na vrednost odvetniške točke znašajo stroški pritožbenega postopka predlagateljev 89,60 EUR, k čemur pa je potrebno prišteti še sodno takso za postopek s pritožbo po tarifni št. 30010 Zakona o sodnih taksah v znesku 33,00 EUR. Skupaj znašajo pritožbeni stroški predlagateljev 122,60 EUR, ki jim jih mora nasprotna udeleženka povrniti nerazdelno v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila. V posledici uspeha pritožbe, je sodišče druge stopnje tudi odločilo, da nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega odgovora (drugi odstavek 165. člena ZPP).

1 Enako sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.: I Cp 1691/2019 z dne 18. 11. 2019.