Jedro

Zavarovanec tožene stranke je v križišču zavijal v levo, saj mu je nasproti vozeče vozilo dalo prednost. Zato mu ni mogoče pripisati protipravnega ravnanja.

Izrek

Revizija proti odločitvi o stroških postopka se zavrže, proti sodbi pa zavrne.

Obrazložitev

Prvotožnik se je kot motorist poškodoval v prometni nezgodi. Tožeča stranka (prvotožnik, njegova žena in oba otroka) uveljavlja nematerialno in materialno škodo, ki je posledica te nezgode.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je za nezgodo v celoti odgovoren prvotožnik, zavarovancu tožene stranke pa ni mogoče očitati ničesar.

Pritožbeno sodišče se je s takšno odločitvijo strinjalo, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja vse z zakonom predvidene revizijske razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo glede odločitve o podlagi odškodninske odgovornosti spremeni in odloči, da je prvotožnik za škodni dogodek odgovoren 30%, tožena stranka pa 70 %. V preostalem delu pa naj napadeno sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Revizija meni, da pritožbeno sodišče ni odpravilo napake sodišča prve stopnje, ko je namesto drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR) uporabilo prvi odstavek tega člena. Pritožbeno sodišče je namreč potrdilo stališče sodišča prve stopnje o izključni krivdi prvotožeče stranke, razlogi pa so po mnenju revizije skopi. Revizija povzema razloge, ki izključujejo možnost, da je voznik tovornega vozila kršil določilo drugega odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti v cestnem prometu (Ur.l. SFRJ 50/88 in nasl; ZTVCP), kot je trdila pritožba. Ti razlogi naj bi bili celo tako skopi, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Protispisni pa naj bi bili razlogi v delu, ko pritožbeno sodišče ugotavlja, da je voznik tovornega vozila že zavijal levo oziroma se nahajal na levem voznem pasu, ko je prvotožnik pričel prehitevati pred njim stoječi osebni avtomobil, ki je dal vozniku tovornjaka prednost. Po stališču revizije bi bilo nujno treba ugotoviti, katere blanketne predpise sta kršila oba udeleženca. Če bi sodišči ugotovili, da sta bili kršitvi podani na obeh straneh, bi moralo uporabiti drugi odstavek 178. člena ZTVCP in ugotoviti delež ene in druge strani v tej nezgodi.

Pritožbeno sodišče vzame za dokončno in se sklicuje na izvedeniška mnenja, da je voznik tovornega vozila že zavijal na levo oziroma se nahajal na levem voznem pasu, ko je prvotožnik začel prehitevati pred njim stoječi osebni avtomobil, ki je dal vozniku tovornjaka prednost. Za tak zaključek po mnenju revizije sodišče nima opore v pravdnem spisu. Vsi izvedenci so bili namreč enotnega mnenja, da s tehničnega vidika ni mogoče ugotoviti stanja obeh udeležencev prometne nesreče v trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke začel z manevrom zavijanja v levo.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je prvotožnik kršil določbi 46. in 58. člena ZTVCP, pri tem pa pritožbeno sodišče ne pojasni, kako je mogla kršitev 58. člena ZVCP, če je bila res storjena, vplivati na to prometno nesrečo. Za tako obrazložitev in razloge ni opore v izvedenskem mnenju in listinah.

Kar zadeva določilo drugega odstavka 58. člena ZTVCP so izvedenska mnenja v enem delu enotna in v drugem nasprotujoča. Ne glede na prepoved izpodbijanja dejanskega stanja v revizijskem postopku po mnenju revizije ni mogoče zaobiti razumevanja vseh treh izvedenskih mnenj, da se lahko dokopljemo do pravilne uporabe materialnega prava. V nadaljevanju revizija povzema posamezne ugotovitve izvedencev.

Revizija se ne strinja tudi z razlogi nižjih sodišč, češ da zgolj možnost preprečitve prometne nezgode s strani voznika tovornjaka ne pomeni tudi njegove kršitve. Po prepričanju revizije je zavarovanec tožene stranke kršil določilo drugega odstavka 50. člena ZTVCP, saj mu je z manevrom zavijanja v levo zapiral njegov vozni pas v pretežni meri. Ker pa svojega vozila v trenutku, ko je prvotožnik z manevrom prehitevanja že končal, ni ustavil, je odločujoče vplival na potek nesreče. Revizija se nato vrača k razlogom o kršitvi 58. člena ZTVCP s strani prvotožnika. Prvotožnik naj bi tega pravila ne mogel kršiti že iz enostavnega razloga, saj je manever prehitevanja že zaključil in se vračal na svoj vozni pas, ko je opazil, da mu tovorno vozilo zapira vozni pas. Do trčenja ni prišlo med prehitevanjem. V nadaljevanju nato revizija znova povzema izvlečke izvedenskih mnenj.

Nazadnje revizija napada še odločitev o stroških postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS št. 90/2005 ; ZPP).

Revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena, zoper sodbo pa ni utemeljena.

Nižji sodišči sta jedrnato opisali potek prometne nezgode ter navedli, katera ugotovljena dejstva so v obravnavani zadevi pravno relevantna. Na to dejansko podlago je vezano tudi revizijsko sodišče. Revizija se tudi sama zaveda, da v revizijskem postopku ni več mogoče uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). A prav to vseeno skuša doseči, ko ugotovljena dejstva obhaja, jih relativizira in jim celo izrecno nasprotuje. Pri tem se sklicuje na dokazno gradivo v spisu (predvsem na izvedenska mnenja) ter meni, da je materialno pravo mogoče uporabiti pravilno le ob njihovem pravilnem razumevanju. Takšno stališče je zgrešeno ter skuša le neuspešno prikriti nedovoljen napad na ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče pravilno uporabo materialnega prava preizkuša zgolj ob dejanski podlagi izpodbijanih sodb in seveda ne ob kakšnih drugih zatrjevanih dejstvih. Sklicevanje na dejansko pravdno gradivo, ki v dejansko podlago sodbe ni bilo sprejeto, zato v reviziji ni upoštevno.

Prav tako navidezno sta uveljavljani tudi obe v reviziji nakazani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Revizija pritožbenemu sodišču očita protispisnost. Že sam povzetek obrazložitve, ob katerem revizija očita protispisnost, pa pokaže, da za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more iti. Povzetek se namreč glasi: "... da je voznik tovornega vozila že zavijal na levo oziroma se nahajal na levem voznem pasu, ko je prvotožnik pričel prehitevati pred njim stoječi osebni avtomobil, ki je dal vozniku tovornjaka prednost." Pri navedenem izseku sodbe, kot ga prikazuje revizija, ni nobene trditve o vsebini kakšne listine ali zapisnika, marveč gre za čisto dejansko ugotovitev, ki je plod dokazne ocene.

Bolj ali manj pavšalno pa revizija očita tudi pomanjkanje razlogov, zaradi katerih naj bi sodbe pritožbenega sodišča ne bilo mogoče preizkusiti.

Očitno je, da se revizija ne strinja z materialnopravnim sklepom nižjih sodišč, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati kršitve pravil ZVTCP, ki bi po vzročnostni teoriji ratio legis predstavljala prvino njegove odškodninske odgovornosti. Tudi po prepričanju revizijskega sodišča dejanska podlaga ne nudi opore za zaključek o tem, da bi zavarovanec tožene stranke kakorkoli prekršil določila ZTVCP. Zavarovanec tožene stranke pri zavijanju levo ni prekršil določbe drugega odstavka 50. člena ZTVCP. Nasproti vozeče vozilo se je namreč ustavilo in dalo vozniku tovornega vozila znak, naj zavije levo (v pogovornem jeziku: dalo mu je prednost). V takšnem položaju pa zavarovancu tovornega vozila ob zavijanju levo ni bilo treba več nikogar čakati, saj vozilo, ki mu je dalo prednost, iz nasprotne smeri ni več prihajalo, marveč je stalo. Ker v križišču ni dovoljeno prehitevati (prvi odstavek 65. člena ZTVCP), je irelevantno, kaj se je dogajalo za vozilom, ki je dalo zavarovancu tožene stranke prednost. Po ugotovitvah nižjih sodišč pa je prvotožnik po zgoraj odviti prometni situaciji začel prehitevati s svojim motorjem ter se tako pripeljal v zatečen prometni položaj, ki ga tudi zaradi prevelike hitrosti ni zmogel obvladati. Prav to njegovo ravnanje, ki je obremenjeno z dvema (tudi na nižjih stopnjah ugotovljenima) kršitvama ZTVCP, je edini pravno relevantni vzrok za nastanek sicer katastrofalnih posledic.

Ugotovitev nižjih sodišč, da bi sicer toženec (teoretično; poudarek rev.sodišča) lahko opazil prihajajočega prvotožnika in tedaj ravnal tako, da bi se nesreči izognil, presega meje pravno relevantne vzročnosti ter sega v področje naravne vzročnosti, ki je v skrajni meri vseobsegajoča (t.i. vzročnost velikega poka). Bistveno je, da zavarovanec tožene stranke prvotožnika ni pravočasno opazil in da ga tudi ni bil dolžan opaziti (revizijsko sodišče glede tega vprašanja sprejema razloge v prvem odstavku na peti strani sodbe pritožbenega sodišča).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Revizija izrecno napada tudi odločitev o stroških. Ker pa sklep o stroških ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, ne gre za odločbo (prvi odstavek 384. člena ZPP), zoper katero bi bilo dovoljeno vložiti revizijo. Revizijsko sodišče je revizijo v tem delu zato zavrglo (377. člen ZPP).