Jedro

Tožnik za svoje trditve o sklenjeni ustni najemni pogodbi (oz. o ustni pogodbi o košnji trave, kot je navedel v vlogi z dne 28. 9. 2011 – op. sodišča) ni predložil oz. navedel relevantnih dokazov, saj se je skliceval le na vlogo za določitev dejanskega uporabnika kmetijskih in gozdnih zemljišč z dne 30. 6. 2006. Nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča zaradi izvedbe priključka, za katerega v dejanskem pogledu ni ovir, ne vpliva na odmero NUSZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je s posamično izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ) za določeno leto, in sicer za 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010. V vseh odločbah je odmerjen NUSZ (tudi) za nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 782/1 k.o. ..., in sicer v odločbi za leto 2006 v višini 822,81 EUR, v odločbi za leto 2007 844,48 EUR, v odločbi za leto 2008 892,28 EUR, v odločbi za leto 2009 912,20 EUR in v odločbi za leto 2010 1.113,76 EUR.

Upravni organ druge stopnje je tožnikove pritožbe, ki jih je vložil zoper vsako od odločbo, zavrnil. Tožnik se z odločitvami ne strinja in v tožbi, ki jo vlaga zaradi nezakonite odmere NUSZ za parc. št. 782/1 k.o. ..., uvodoma pojasnjuje, da je v času javne obravnave v postopku sprejemanja prostorskega plana Občine Škofja Loka poslal pisne pripombe, ki pa so bile iz njemu neznanega razloga na občini izločene. Po sprejemu tega plana v letu 2005 se je njegov grafični del nezakonito spreminjal, kar je dokazoval v predhodnih pritožbah (2006 – 2012). Pritožbeni organ se do teh navedb ni opredelil. Meni, da omenjenega zemljišča ni mogoče opredeliti kot nezazidanega stavbnega zemljišča vse dotlej, dokler je v najemnem razmerju. Predmetno parcelo je namreč z ustno pogodbo oddal kmetovalcu A.A., kar dokazuje tudi odločba davčnega urada o odmerjeni dohodnini od katastrskega dohodka in drugih dohodkov v zvezi z opravljanjem kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

Poleg tega obravnavano zemljišče nima dostopa do javne ceste, zato ne more biti opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče, pritožbeni organ pa v dosedanjih postopkih ni pokazal, kje ima parcela omenjeni dostop. Ta bi bil možen šele na podlagi pravnomočno končanega upravnega postopka. Na parceli nista zagotovljena niti preskrba s pitno vodo in odvajanje odplak. Dostop do javne komunalne infrastrukture je sicer tehnično možen, vendar bi potekal preko sosedove parcele, za kar bi potreboval njegovo soglasje. To pomeni, da priklop v pravnem pogledu ni možen. Sklicuje se na dopis ... d.d. z dne 24. 7. 2013, ki ga prilaga tožbi.

Navaja še, da njegova parcela leži ob občinski in republiški cesti, preko nje pa prečno in vzdolžno poteka električni in telefonski kabel, kar pomeni, da na zemljišču obstojijo varovalni pasovi, ki ne morejo biti opredeljeni kot nezazidano stavbno zemljišče. Ne strinja se, da bi ti pasovi le omejevali gradnjo, saj sam meni, da to pomeni nezmožnost kakršnekoli gradnje. Predlaga, naj sodišče izpodbijane odločbe razveljavi (pravilno: odpravi), toženki pa naloži plačilo stroškov za tožbo in sodno takso.

Toženka v odgovorih, ki jih je poslala v zvezi z vsakim od posamičnih izpodbijanih aktov, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, opozarja na tožbeno novoto – omenjeni dopis ... d.d. in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Čeprav iz izrecne navedbe v tožbi izhaja, da je bila vložena le zaradi odmere NUSZ za stavbno zemljišče št. 782/1 k.o. ..., tožnik zahteva odpravo izpodbijanih odločb v celoti, torej v primeru odločb za leti 2006 in 2007 tudi glede odmere NUSZ za zazidano stavbno zemljišče (stanovanjsko stavbo na naslovu ... 139 in 140). Ker v tem obsegu ne navaja razlogov za nezakonitost odločb, preizkus utemeljenosti tožbe v tem delu ni mogoč.

Tožnik se v tožbi – ta je v svojih navedbah posplošena do te mere, da zahteva prav take odgovore, zato sodišče kljub petim izpodbijanim odločbam za različna časovna obdobja zadeve ni razdružilo –, ne more sklicevati na dosedanje pritožbene razloge, ki so razvidni iz njegovih pritožb, vloženih od leta 2006 do leta 2012. Tožba v upravnem sporu je namreč samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi, samo tako opredeljeni razlogi pa so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, in iz prvega odstavka 20. člena ZUS-1, v skladu s katerim sodišče preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa pazi pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). To pomeni, da je sodišče pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi in da mora tožnik v tožbi navesti jasne in popolne argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo. Sodišče zato v tem upravnem sporu ni dolžno upoštevati njegovih navedb, ki jih je navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi, in se do njih opredeljevati.

Po 62. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) je nadomestilo dolžan plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Iz navedenega izhaja, da je neposredni uporabnik tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe oziroma zemljišča, ne glede na to, ali nepremičnino tudi dejansko uporablja (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 1180/2004 z dne 29. 5. 2008).

Sodišče se strinja z izpodbijanimi odločbami in njihovimi razlogi, potrjenimi z razlogi drugostopenjskih odločb (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), s katerimi je med drugim pojasnjeno, zakaj je tožnik kot lastnik zemljišča parc. št. 782/1 k.o. ... zavezanec za plačilo NUSZ, ne pa A.A. kot uporabnik tega zemljišča. Tožnik namreč za svoje trditve o sklenjeni ustni najemni pogodbi (oz. o ustni pogodbi o košnji trave, kot je navedel v vlogi z dne 28. 9. 2011 – op. sodišča) ni predložil oz. navedel relevantnih dokazov, saj se je skliceval le na vlogo za določitev dejanskega uporabnika kmetijskih in gozdnih zemljišč z dne 30. 6. 2006. S tem v zvezi tožnik ne izpodbija ugotovitve v drugostopenjskih odločbah, da je razen navedenega v postopku navajal tudi, da zemljišče poleg A.A. uporabljajo še tri družbe, zato se sodišče strinja tudi s stališčem, da vloga za določitev dejanskega uporabnika kmetijskih in gozdnih zemljišč z dne 30. 6. 2006 sama zase (posledično pa niti izdane odločbe A.A. o odmeri katastrskega dohodka) ni ustrezno dokazilo glede morebitnega drugega zavezanca za plačilo NUSZ, ki ni lastnik. Ker so bile odločbe o katastrskem dohodku imenovanemu izdane na podlagi posebne vloge, v kateri je bil za potrebe konkretnega davčnega postopka določen kot dejanski uporabnik zemljišča, ne drži niti tožbena trditev, da naj bi bila odločba davčnega urada izdana na podlagi ustne pogodbe med tožnikom in A.A. Sodišče se nadalje strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, ki se nanašajo na varovalne pasove na zemljišču parc. št. 782/1 k.o. ... Iz njih je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ površino celotnega nezazidanega stavbnega zemljišča zmanjšal za površino navedenih pasov in se torej odmera NUSZ nanje ne nanaša. Pravilno pa je tudi stališče, da varovalni pasovi ne preprečujejo gradnje, ampak jo le omejujejo. Navedeno med drugim izhaja iz četrtega odstavka 48. člena Energetskega zakona (EZ), ki določa, da se smejo v varovalnem pasu elektroenergetskih omrežij graditi drugi objekti in naprave ter izvajati dela, ki bi lahko vplivala na obratovanje omrežja, le ob določenih pogojih in na določeni oddaljenosti od vodov in objektov tega omrežja. V naslednjem odstavku istega člena je zato predvideno izdajanje projektnih pogojev, pod katerimi se smejo graditi objekti v varovalnem pasu.

Navedeno pomeni, da je za opredelitev tožnikovega zemljišča kot stavbnega pomembna opredelitev v prostorskem aktu. Da ta pogoj v obravnavanem primeru ne bi bil izpolnjen, tožnik ne zatrjuje. V tem delu se ne more sklicevati niti na nezakonitost občinskega prostorskega plana, saj v pritožbah okoliščin v tem pogledu ni navajal. Gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), ki je poleg tega pavšalna in ne omogoča preizkusa.

V zadevi je tudi sporno, ali so za odmero NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006, po katerem je mogoče nadomestilo za nezazidano stavbno zemljišče odmeriti le, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je možno izvesti tudi priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.

S tem v zvezi je tožnik uveljavljal ugovore že v pritožbah, ki jih je pritožbeni organ v svojih odločbah zavrnil in se pri tem glede možnosti priključitve na vodovodno in kanalizacijsko omrežje ter možnosti odstranjevanja odpadkov skliceval na dopis ... d.d. z dne 15. 6. 2010, glede dostopa na javno cesto pa je na podlagi celotne slikovne dokumentacije ugotovil, da tožnikovo zemljišče meji na dve javni cesti, zato dostop ne more biti sporen. Ker tožnik tudi v tožbi navaja, da zemljišče leži ob občinski in republiški cesti, zgolj z navedbo, da pritožbeni organ v dosedanjih postopkih ni pokazal, na katerem delu parcele je dostop, ne more izpodbiti ugotovitve o dostopu do javne ceste.

Zmotno je tudi njegovo stališče, da je zahteva po možnosti izvedbe priključkov na komunalno infrastrukturo izpolnjena le, če ta infrastruktura poteka preko njegovega zemljišča. Možnost izvedbe priključkov na omenjena javna omrežja pomeni dejansko možnost njihove izvedbe, zato dejstvo, da bi morali priključki potekati preko zemljišča, ki ni v tožnikovi lasti, še ne pomeni, da te možnosti ni. Pravna dopustnost priključevanja preko zemljišča v lasti drugega je namreč predmet presoje v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja, ko je upravni organ v zvezi z zakonsko zahtevano minimalno komunalno oskrbe objekta dolžan preveriti, ali investitor izkazuje pravico graditi (6. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1) tudi za posege na tujih zemljiščih, ki so povezani z zagotavljanjem minimalne komunalne oskrbe načrtovanega objekta. To pa tudi pomeni, da (še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča zaradi izvedbe priključka, za katerega v dejanskem pogledu ni ovir, ne vpliva na odmero NUSZ. Pri tem sodišče dodaja, da lahko investitor tako pravico pridobi od lastnika zemljišča ne le na podlagi pogodbe ustanovitve stvarne služnosti, ampak v primeru, ko tak dogovor ni možen, tudi s pridobitvijo pravice do izvedbe priklopa preko nepremičnine v tuji lasti v nepravdnem postopku. Po 91. členu Stvarnopravnega zakona (SPZ) se namreč določila o nujnih poteh smiselno uporabljajo tudi za priključitev na javna komunalna in druga omrežja, če lastnik nepremičnine, ki to zahteva, izpolnjuje pogoje za priklop. V tem pogledu je nerelevanten tudi dopis ... d.d. z dne 24. 7. 2013, ki naj bi dokazoval, da ni možen neposredni dostop do potrebne komunalne infrastrukture.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).