Jedro

Dobrovernosti tožnika se, poleg tega, da je domnevana, nanaša na posest (dejansko oblast), in ne na lastništvo (pravno oblast). In če je priposestvovanje izviren (originaren) od pravnega prednika neodvisen način pridobitve lastninske pravice, gre za prevlado (zmago) dejanskih razmerij nad pravnimi; lastnik de facto postane lastnik de iure po samem zakonu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Predloga strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik lastnik parc. št. 274/518, njiva v izmeri 3.544 m2, k.o. XX, posledično pa je toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 396,81 EUR s pripadki v primeru zamude.

Zoper sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ugotovitvi, da je priposestvovalna doba začela teči v letu 1965, ko je veljal ODZ, je sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabilo, saj ni upoštevalo, da s pričetkom veljave ZTLR (1. 9. 1980) priposestvovanje družbene lastnine ni bilo mogoče, do takrat pa 20-letna priposestvovalna doba ni potekla. Priposestvovalna doba je lahko znova pričela teči šele z ukinitvijo družbene lastnine oziroma z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ), to je 11. 3. 1993. Sporno kmetijsko zemljišče je na podlagi 14. člena ZSKZ postalo last toženke po samem zakonu. S tem je tožnik izgubil pravico razpolagati z zemljiščem, ker je ta pridržana lastniku. Predpisov o lastninjenju pa ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje. Priposestvovalna doba je torej lahko začela teči 11. 3. 1993, takrat pa tožnik ni bil več dobroveren posestnik. Sodišče je svojo odločitev nekritično oprlo zgolj na izpovedbo tožnika in izpovedbe prič, medtem ko se do navedenih vprašanj in glede listinske dokumentacije v spisu sploh ni opredelilo. Predmetna parcela ni bila zajeta v arondacijski odločbi in tožnik je to ves čas vedel. Tožnik oziroma njegovi pravni predniki so uporabljali druge parcele, kot so jim bile dodeljene kot odškodnina z arondacijsko odločbo in so neupravičeno uzurpirali nepremičnine ob nepremičninah, ki so jih imeli v lasti in posesti že od prej. Ker sodišče prve stopnje z navedenimi vprašanji sploh ni ukvarjalo, je podana citirana bistvena kršitev postopkovnih določb. Na pritožbo je odgovoril tožnik. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev, saj je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, čeprav sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni citiralo vseh materialnih predpisov in določb, ki urejajo priposestvovanje, še posebej Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Na podlagi 269. člena SPZ se namreč glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajoč določila SPZ (drugi odstavek 43. člena), po katerih pridobi dobroverni lastniški posestnik nepremičnine lastninsko pravico na njej po poteku 10-tih let. Glede na navedeno je tožnik, ki je posest predmetne nepremičnine nastopil že leta 1965, 10-letno priposestvovalno dobo izpolnil dvakrat, prvič pred uveljavitvijo ZTLR, drugič pa po uveljavitvi ZSKZ leta 2003. Neutemeljena je navedba toženke, da je tožnik z uveljavitvijo ZSKZ izgubil pravico razpolaganja. Tožnikov subjektivni odnos (njegova dobrovernost) ter objektivne okoliščine, ki so takrat obstajale in so njegov subjektivni odnos opravičevale in utrjevale, ne opravičujejo opredelitve pravne zmote kot posledice nepoznavanja prava. Tožnik v letu 1993 sploh ni vedel, da ni vpisan kot lastnik predmetne nepremičnine, ki jo je dobil kot nadomestno in mu je bila v naravi izročena v posest, od takrat dalje pa do danes pa jo nemoteno obdeluje. V času lastninjenja tožnik ni vedel, da ima v posesti in uporabi kmetijsko zemljišče v družbeni lastnini, to je ugotovil šele leta 2010 (da arondacijska odločba za njemu dodeljene nadomestne nepremičnine v zemljiški knjigi ni bila izvedena). Neutemeljene in nelogične so tudi pritožbene navedbe, da naj bi tožnik uzurpiral druga kmetijska zemljišča, namesto da bi nastopil posest tistih, ki so mu bile dodeljene po odločbi. Ne drži niti pritožbena trditev, naj bi tožnik ves čas vedel, da sporna nepremičnina ni bila zajeta v arondacijski odločbi, saj bi, če bi to vedel, zahteval popravo arondacijske odločbe. Tožniku so bila na podlagi zakona razlaščena kmetijska zemljišča, za katera je bil upravičen dobiti odškodnino. Ta mu je bila z odločbo dana v nadomestnih kmetijskih zemljiščih, odločba pa bi tudi morala biti izvedena po uradni dolžnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih odločb iz 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se pri tem v izogib ponavljanju na razloge sodišča prve stopnje sklicuje. Glede pritožbenih trditev toženke pa najprej opozarja, da je toženka tožnikovemu zahtevku osporavala zgolj s trditvijo, da tožnikova posest ni bila dobroverna, in vse pritožbene trditve, ki se ne nanašajo na tožnikovo dobrovernost, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato teh pritožbenih trditev pritožbeno sodišče ni moglo in smelo upoštevati. Dalje tožnik v odgovoru utemeljeno opozarja na določbe SPZ in 10-letno priposestvovalno iz prvega odstavka 269. člena, ki je bila izpolnjena celo dvakrat, prvič pred uveljavitvijo ZTLR in drugič po uveljavitvi ZSKZ. Glede dobrovernosti tožnika pa pritožbeno sodišče opozarja, da se ta, poleg tega, da je domnevana (tako po določbah ODZ kot ZTLR in SPZ), nanaša na posest (dejansko oblast), in ne na lastništvo (pravno oblast). In če je priposestvovanje izviren (originaren) od pravnega prednika neodvisen način pridobitve lastninske pravice, gre za prevlado (zmago) dejanskih razmerij nad pravnimi; lastnik de facto postane lastnik de iure po samem zakonu.(1) Lastništvo oziroma imetništvo pravice uporabe, na katerega se sklicuje toženka v pritožbi, je torej pravno nepomembno in v ničemer ne omaja dokazno podprte ocene in tej ustreznega zaključka sodišča prve stopnje o tožnikovi dobroverni posesti.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Predloga strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo. Toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), tožnik pa povrnitve stroškov ni uveljavljal v določeni zahtevi z opredeljeno uveljavljanimi (2) (in dejansko nastalimi) stroški.

- - - - - - - - - - - .- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Glej dr. M. Juhart , Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, 3. Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Zbornik, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 7. (2) Prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP.