Jedro

Dolžnost skrbnega ravnanja je vedno ob pravici. Opustitev dolžnostnega ravnanja, ki se kaže v konkretnem primeru kot neskrbno ravnanje oziroma kot opustitev pričakovane poizvedovalne dolžnosti, lahko omejuje ali izključuje pravico do uporabnine. Ali povedano drugače. Tožnikova pravica do uporabnine je tudi v njegovem dolžnostnem ravnanju, ki se pričakuje v teh pravnih razmerjih. Tehtanje toženkinih ravnanj, ki je opustila dolžnostno ravnanje, da nedvoumno obvesti tožnika o opustitvi posesti, s skrbnimi ravnanji, ki se pričakujejo od tožnika v zvezi s poizvedovalno dolžnostjo, pokaže, da tožnik po 1. 1. 2018 ni več upravičen do zahtevanega pravnega varstva. Morda se v tožnikovem neskrbnem ravnanju skriva celo nedovoljeno izvrševanje pravice. Pritožbeno sodišče meni, da se s spremembo odločitve sodišča prve stopnje vzpostavlja pravilno pravno razmerje med pravicami in dolžnostnimi ravnanji pravdnih strank, ki ustrezajo načelu pravne enakosti, in se na ta način konkretni dejanski stan prekriva z abstraktnim dejanskim stanom iz 198. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. tč. izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: „I. Tožena stranka B. B. je dolžna plačati tožeči stranki A. A.: 73,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 do plačila, 73,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2017 do plačila, 73,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2017 do plačila, 73,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2017 do plačila, 73,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 do plačila, 73,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 do plačila, 73,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2017 do plačila, 73,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2017 do plačila, 73,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2017 do plačila, 73,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2017 do plačila, 73,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2017 do plačila, 73,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 do plačila, vse v roku 30 dni, pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 454,00 EUR v roku 30 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude, po poteku paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila, pod izvršbo.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pritožbene stroške v višini 30,60 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku mesečno uporabnino v višini 73,82 EUR za čas od 1. 1. 2017 do 16. 3. 2018.1 Zakonske zamudne obresti je sodišče priznalo od prvega dne v naslednjem mesecu glede na mesec, za katerega je obračunana uporabnina. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I). Toženki je še naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 547,16 EUR v roku tridesetih dni od prejema sodbe, v primeru zamude, po poteku paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila (II).

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki solastnika stanovanja, da je imela toženka izključno posest na stanovanju, da je toženka onemogočila tožniku in da po izpraznitvi stanovanja tožnika o tem ni obvestila, da je tožnik izvedel, da je toženka izpraznila stanovanje 15. 3. 2018, ko je toženka v tem postopku odgovorila na tožbo, zato je odločilo, da je dolžna plačati tožniku uporabnino glede na njegov solastniški delež za čas 1. 1. 2017 do 16. 3. 2018. 3. Toženka v laični pritožbi navaja,2 da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo "ustrezno" spremeni in tožniku naloži, da ji plača stroške pravdnega postopka. Navaja, da je njen uradni naslov za prejem pošte T. Sodišče ji je sodne pošiljke pošiljalo v službo, kjer je zaposlena, kar je nedopustno. Zahtevala je izločitev sodnika, večkrat je pisala o povezavah, ki utemeljujejo njegovo izločitev, vendar ji ni bilo ugodeno. Toženka je tožniku nakazala 5.000,00 EUR, ko je dobila svoj delež na skupnem premoženju, prav iz razloga, da se tožnik ne bi vpletal v premoženje, ki ga je tožnica delila skupaj s svojim bivšim možem. Tožnik živi v hiši, katere solastnica je tožnica, vendar ne plačuje uporabnine. Tožnik v letu 2017 kljub številnim pozivom ni hotel priti po ključe, ker je hotel iztožiti uporabnino. Ključe stanovanja je imel tožnikov oče kot prejšnji lastnik, ki bi tožniku ob daritvi stanovanja moral dati ključe. Iz spisa P 8/2009 izhaja, da je toženka v tem postopku zatrjevala, da ima tožnikov oče ključe od stanovanja. V sodbi je sodišče ugotovilo, da ni logično, da bi tožnik od toženke zahteval ključe stanovanja, če bi njen bivši mož ključe imel, spregledalo pa je, da je v zadnjih dvajsetih letih bivši mož, ki je po poklicu sodnik, vložil zoper toženko petdeset kazenskih tožb, vse z namenom, da toženko psihično in finančno uniči. Od 9. 12. 2016 je bilo stanovanje prazno. Toženka je v stanovanje hodila le občasno, da je zaprla radiatorje, ki jih je tožnik odpiral. Tožnik je že leta 2017 vstopal v stanovanje, zato ni bil izključen iz souporabe. Tožnik je v stanovanje hodil, kar je potrdila soseda M. M., dogovoril se je tudi s predstavnikom Elektra d. d. in z njim vstopil v stanovanje. Toženka je obvestila tožnika, da je stanovanje od 9. 12. 2016 prazno, in da lahko pride po ključe, kar mu je večkrat povedala januarja in februarja 2017. Tožnik je vedel, da se je najemnik odselil in da lahko pride po ključe, vendar po ključe ni prišel. Zmotna je zato ugotovitev sodišča, da je toženka v spornem obdobju izvrševala posest na stanovanju. Ko je tožnik prejel darilo od očeta, je v postopku N 3/2017 zahteval celotno stanovanje, ker fizična delitev ni bila možna. Če bi tožnica odstopila tožniku delež na stanovanju, bi izgubila celotno stanovanje, zato je zahtevala v zameno ključe od hiše, saj bi v nasprotnem ostala brez vsega. V skupnih nepremičninah toženka ni mogla živeti, zato sedaj živi na drugem naslovu, ker v teh nepremičninah živi bivši mož in tožnik, ki toženki prepovedujeta pravico uporabe, čeprav je solastnica. Žaljiva je ugotovitev sodišča do toženke, da je bila njena dolžnost tožnika obvestiti o opustitvi posesti na stanovanju, ker ne upošteva, da je bila toženka 40 % solastnica in da ni nameravala opustiti svojega dela v posest tožniku. Tožniku je bil na voljo njegov delež v višini 60 %, ne pa celotno stanovanje. Tožnika je zastopal odvetnik, vendar glede na njegov stil pisanja je očitno, da je vse vloge pisal sam. Tožnik računov za opravljene storitve ni izdal, zato je treba te stroške zavrniti oziroma omogočiti toženki, da vidi račune in potrdila o plačilih.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo toženkinega odgovora na odgovor na pritožbo, ki ga je prejelo 9. 3. 2021. 6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakor tudi ne kršitev, na katere opozarja pritožba.

8. Toženka v pritožbi zatrjuje, da ji je sodišče prve stopnje vročalo sodna pisanja v službo, čeprav je sodišče obvestila, da se ji vročajo pisanja na naslov T. Toženka v pritožbi še navaja, da na tem naslovu stoji hiša, katere solastnica je do 40 %, in da ji bivši mož, ki je tudi solastnik hiše, preprečuje uporabo hiše. Očitno je, da toženka na tem naslovu dejansko ne živi, kar pomeni, da vročitev pisanja toženki na ta naslov ne bi bila pravilna. Odločilna pa je okoliščina, da je toženka vse sodne pošiljke prejela, kar pomeni, da se je z njimi seznanila, zato tudi morebitna napačna vročitev sodnih pošiljk ni vplivala na njen procesnopravni položaj in na pravice, ki jih ima v tem pravdnem postopku.

9. Toženkin predlog za prenos pristojnosti je bil zavrnjen s sklepom Vrhovnega sodišča I R 155/2018 z dne 11. 10 2018, zavrnjen pa je bil tudi njen predlog za izločitev sodnika. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 339. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točke prvega odstavka 70. člena ZPP) oziroma, ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen. Sodnik, ki je izdal sodbo ni bil izločen, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da niso izkazane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njegovo nepristranskost. 10. Toženka ni dokazala in v postopku ni določno zatrjevala, da bi tožniku izročila 5.000,00 EUR iz naslova plačila uporabnine, ker je izključno uporabljala stanovanje. Toženka torej ni dokazala, da bi tožniku obveznost iz naslova plačila uporabnine plačala, s tem, da je v postopku trdila, da tožnik do uporabnine ni upravičen. Toženkina pavšalna pritožbena navedba, da je ta znesek tožniku plačala, da se ne bo „vpletal“ v premoženje, ki sta ga delila z njenim bivšim možem, pa ne terja posebnega odgovora.

11. Toženka v pritožbi zatrjuje, da tožnik živi v hiši, katere solastnica je toženka skupaj z bivšim možem in da ne plačuje uporabnine. Tožnica nasprotnega zahtevka ali pobotnega ugovora ni postavila, zato se te trditve za ta postopek irelevantne, ker toženka tudi ne zatrjuje, da je obstajal dogovor, med pravdnima strankama ali med solastnikoma hiše, da bo toženka lahko sama uporabljala stanovanje, v zameno, ker tožnik (so)uporablja hišo. Odločilno je dejstvo, da toženkin bivši mož ni več solastnik stanovanja in da je solastnik stanovanja tožnik, ki je želel souporabo stanovanja. Toženka je imela možnost na enak način, kot je to storil tožnik, ob izkazanih predpostavkah, ki bodo pojasnjene v nadaljevanju, tudi v tem postopku zahtevati pravovarstvo, ker tožnik uporablja hišo, katere solastnica je toženka, vendar tega sodnega varstva ni zahtevala. Tako se tudi ne ve, do kakšne uporabnine bi bila toženka upravičena, s tem, da jo je večji del postopka pred sodiščem prve stopnje zastopal odvetnik in zato tudi iz tega razloga niso bili izpolnjeni pogoji iz 12. člena ZPP.

12. Toženka v pritožbi zatrjuje, da je Okrožno sodišče v Novem mestu v sodbi P 8/2009 ugotovilo, da toženka ni upravičena do uporabnine, ker njen bivši mož uporablja hišo, toženka pa stanovanje. Toženka meni, da bi zaradi enakosti pred zakonom sodišče prve stopnje moralo razsoditi, da tožnik do uporabnine ni upravičen, ker gre za podobno situacijo. Primera, ki jih navaja toženka, imata enake značilnosti le glede zahtevka na plačilo uporabnine. Bistvena razlika pa je v tem, da je tožnik v tem postopku navedel odločilna dejstva, na podlagi katerih mu zakon in sodna praksa3 priznavata pravovarstveni zahtevek, toženka pa očitno teh dejstev v postopku, kjer je uveljavljala podobno pravno varstvo zoper tožnikovega očeta ni navedla.

13. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi med pravdnima strankama obstajal dogovor o souporabi stanovanja oziroma o souporabi hiše, prepričljivo pa je bilo dokazano, da je toženka imela stanovanje vrsto let v izključni posesti, da je tožnik konec leta 2016 obvestil toženko, da je postal solastnik nepremičnine, da je zahteval izselitev najemnikov in uporabo nepremičnine ter da mu toženka souporabe stanovanja ni dopustila, je pa toženka do konca leta 2017 izpraznila stanovanje.

14. Toženka neutemeljeno zatrjuje, da tožnik ni zahteval uporabe nepremičnine do dopisa z dne 16. 2. 2017, po drugi strani pa zatrjuje, da je bilo stanovanje od 9. 12. 2016 prazno in odklenjeno. Zakaj bi tožnica izpraznila stanovanje že decembra 2016 in ga pustila odklenjenega, če je tožnik zahteval uporabo stanovanja šele od februarja 2017. Toženka je v odgovoru na tožbo potrdila, da je tožnik novembra 2016, ko je zahteval, da najemnika izpraznita stanovanje, zahteval tudi, da mu toženka prepusti posest na stanovanju. Iz dopisa z dne 16. 2017 še izhaja, da je tožnik opozoril toženko, da bo vložil tožbo, ker mu toženka neupravičeno onemogoča uporabo stanovanja in da jo je že oktobra 2016 pozval, da mu izroči ključe in posest stanovanja. Toženka tudi zatrjuje, da se tožnik kljub številnim pozivom v letu 2017, da bi mu izročila ključe ni odzval, vendar toženka ni predložila nobenega dokaza, ki bi potrjeval te navedbe.

15. Toženka se brani, da je tožnik zahteval posest na celotnem stanovanju,4 ne pojasni pa razlogov, zaradi katerih mu ni omogočila soposesti oziroma mu ni priznala uporabnine v višini njegovega solastniškega deleža, če je stanovanje uporabljala sama. Toženka tudi ne zatrjuje, da je obstajal dogovor, na podlagi katerega je imela pravico do izključne uporabe stanovanja, ker je tožnik souporabljal hišo, ki je v solasti toženke in njenega bivšega moža. 16. Toženka trdi, da je tožnikov oče imel ključe od stanovanja, ki bi jih lahko izročil tožniku. Tudi ta teza ne bo držala. Toženka je desetletje tržila stanovanje oziroma ga imela v izključni posesti, toženka je v sporu s tožnikom in bivšim možem,5 zato je malo verjetno, da bi slednji (še) imel ključe od stanovanja. Če je toženka vedela, da ima njen bivši mož ključe od stanovanja, ni najti razloga, zaradi katerega je tožniku večkrat pogojevala izročitev ključa od stanovanja z izročitvijo ključev od hiše. Toženka tudi ne pojasni, zakaj je zahtevala ključe od tožnika in ne od njenega bivšega moža, ki je solastnik hiše. 17. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je toženka izključila tožnika iz soposesti, da opustitve posesti ni zadovoljivo izrazila tožniku, ker bi ga morala o opustitvi posesti obvestiti in ker toženka ni ravnala na opisan način, je tožnika pustila v prepričanju, da mu je souporaba stanovanja še naprej onemogočena, zato je tožnik upravičen do uporabnine.

18. Pritožbeno sodišče pa ne pritrjuje materialnopravnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, glede na ugotovljena dejstva, da tožniku ni mogoče očitati neskrbnosti ravnanja v zvezi s tem, ali je vedel ali bi lahko vedel, da je toženka opustila posest po 31.12. 2017. 19. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da je toženka opustila posest za čas do konca decembra 2017. Toženka je v vlogi z dne 14. 7. 2017, ki jo je vložila v postopku N 3/2017, pogojevala delitev stanovanja z izročitvijo ključev od hiše, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo izpovedbe Š.Š., da je bilo stanovanje že v začetku leta 2017 prazno in vrata odklenjena. V izogib ponavljanju se v tem delu pritožbeno sodišče sklicuje na ostale prepričljivo obrazložene razloge iz sodbe sodišča prve stopnje.

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnik in njegov oče večkrat prišla pred vrata stanovanja in da je tožnik prišel s predstavnikom Elektra d. d. v stanovanje zaradi odklopa elektrike februarja 2018. Iz dopisa Elektra d. d. z dne 13. 10. 2017 izhaja, da poziva A. A. in toženko k ureditvi razmerij, ker bodo v nasprotnem odklopili merilno mesto iz omrežja, enak dopis pa jima je bil poslan 18. 1. 2018.6 Tožnik je bil februarja 2018 v stanovanju s predstavnikom Elektra d. d. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je priča M. M., ki je soseda, izpovedala, da je med prazniki decembra 2017 videla tožnika in njegovega očeta, ko sta vstopila v stanovanje. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje v sodbi pojasnilo, da „čeprav je tožnik obiskoval stanovanje sam ali s svojim očetom, to samo po sebi glede na komunikacijo med pravdnima strankama in glede na odnose ter sodne postopke med njima, ne zadošča, ker bi morala toženka izrecno izjaviti tožniku, da je opustila posest.“ Ker je toženka šele v odgovoru na tožbo navedla, da je opustila posest na stanovanju, je po mnenju sodišča prve stopnje tožnik upravičen do uporabnine do prejema odgovora na tožbo.

21. Glede na dejanske ugotovitve, je tako materialnopravno sklepanje sodišča prve stopnje zmotno. Tožnik je pogosto preverjal (tudi po očetu) stanje v stanovanju in vstopil je v stanovanje, zato je (oziroma bi lahko) do konca leta 2017 vedel, da je toženka opustila posest na stanovanju. Dolžnost skrbnega ravnanja je vedno tudi ob pravici. Opustitev dolžnostnega ravnanja, ki se kaže v konkretnem primeru kot neskrbno ravnanje oziroma kot opustitev pričakovane poizvedovalne dolžnosti, lahko omejuje ali izključuje pravico do uporabnine. Ali povedano drugače. Tožnikova pravica do uporabnine, je tudi v njegovem dolžnostnem ravnanju, ki se pričakuje v teh pravnih razmerjih. Tehtanje toženkinih ravnanj, ki je opustila dolžnostno ravnanje, da nedvoumno obvesti tožnika o opustitvi posesti, s skrbnimi ravnanji, ki se pričakujejo od tožnika v zvezi s poizvedovalno dolžnostjo, pokaže, da tožnik po 1. 1. 2018 ni več upravičen do pravnega varstva, kot ga uveljavlja. Morda se v tožnikovem neskrbnem ravnanju skriva celo nedovoljeno izvrševanje pravice, kot to zatrjuje toženka v pritožbi. Pritožbeno sodišče meni, da se s spremembo odločitve sodišča prve stopnje vzpostavlja pravilno pravno razmerje med pravicami in dolžnostnimi ravnanji pravdnih strank, ki ustrezajo načelu pravne enakosti, in se na ta način konkretni dejanski stan prekriva z abstraktnim dejanskim stanom iz 198. člena Obligacijskega zakonika.7

22. Tožnik je upravičen do uporabnine za čas od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017, kar pomeni, da mu je toženka za to obdobje dolžna plačati za vsak mesec 73,82 EUR, skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v naslednjem mesecu glede na mesec, za katerega je obračunana, kot izhaja iz izreka pritožbenega sodišča. 23. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo pravdne stroške v višini 1.164,17 EUR. Tožnik je v pravdi uspel z 39 %, zato mu je toženka dolžna plačati pravdne stroške v višini 454,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je v sodbi priznalo tožniku sodišče prve stopnje. Tožnika je zastopal odvetnik, ki je priglasil stroške, zato so bili tožniku utemeljeno priznani stroški zastopanja po odvetniku. Pri priznanju stroškov pravdni stranki se v pravdnem postopku od odvetnikov ne zahteva, da sodišču predložijo račune za opravljene storitve, zato so tudi v tem delu pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v tem delu presojalo pravilnost in zakonitost sodbe v okviru pritožbenega izpodbijanja.

24. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

25. Toženka je plačala sodno takso za pritožbo v višini 180,00 EUR. Glede na njen uspeh v pritožbenem postopku, ki je 17 %, mora tožnik povrniti toženki 30,60 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

1 Za obdobje 14,5 mesecev. 2 Toženka je odvetniku preklicala pooblastilo med postopkom pred sodiščem prve stopnje (l. št. 138), tožnik pa je preklical pooblastilo odvetniku po izdaji sodbe sodišča prve stopnje (l. št. 238). 3 Glej npr. VS RS II Ips 117/2017 in VSL II Cp 1796/2018. 4 Stanovanje je bilo v navedenem obdobju v najemu in ga tožnica ni uporabljala za lastne potrebe. 5 Toženka trdi, da se sporna razmerja rešujejo v petdesetih kazenskih in pravdnih zadevah. 6 Glej priloge A13, A14, B24 in B25. 7 Sodišče prve stopnje je to zakonsko določbo povzelo v 8. tč. obrazložitve sodbe in v tej točki ter v 11. tč. tudi pravilno predstavilo materialnopravne predpostavke, na katerih je solastnik upravičen zahtevati uporabnino od drugega solastnika.